Nominacije za glavno in stransko vlogo, ki jih je film prejel, so me spodbudili k njegovemu nenačrtovanemu ogledu. K temu je nesporno pripomogla plačana naročnina za Netflix, saj je bila vatikanska zgodba na dosegu roke. Zgolj par klikov, nakar prikovan v naslonjaču dobesedno požiram naslednjih 125 minut odlične igre velikega Hopkinsa in »Visokega vrabca« (Jonathan Pryce).
Tematika filma je na prvo žogo za dober del gledalcev morda malo odbijajoča. Če malce pomislim je je v zadnjem času dejansko nastalo, kar nekaj odličnih izdelkov, kjer je glavno vlogo odigral »sveti sedež«. Pred leti smo Toma Hanksa spremljali v Angeli in demoni, sledil je Jude Law v Mladi papež in letos smo dočakali še nadaljevanje te serije, ki nosi ime Novi papež. Med te odlične »vatikanske« izdelke lahko brez slabe vesti uvrstimo tudi film Dva papeža.
Sir Anthony Hopkins je prevzel vlogo kardinala Rantzingerja oziroma papeža Benedikta XVI. medtem, ko je v čevlje kardinala Bergoglia torej papeža Frančiška stopil izvrstni Jonathan Pryce. Igralca že brez maske rahlo spominjata na svoja lika, zato se v film brez težav vživimo. Zgodba spremlja pot papeža Frančiška od jezuitskega duhovnika do škofa Rima, kot je eden od nazivov njegove svetosti.
Skozi film spoznamo predvsem ozadje Frančiška, nekaj manj Benedikta XVI., sicer prvega papeža po 15. stoletju, ki se je živ umaknil iz najvplivnejše cerkvene pozicije. Čeravno so po besedah stvariteljev dejanja v filmu resnična, fikcijski so zgolj dialogi med papežema – oziroma so stvar kreativne svobode. Kljub temu, da pogovori niso resnični izpadejo odlično in nadvse naravno. Kemija, ki se splete med glavnima junakoma gledalca potegne vase in film od začetka do konca, z rahlimi »kucli« lepo teče. Tudi scenografija je osupljiva, saj so snemali tako v Argentini kot Rimu, kjer so dobili vrhunske posnetke in ambient.
Ustvarjalcem je uspelo narediti film, ki je gledljiv za vse, tudi nekatolike in ateiste. Dva papeža je eden izdelkov mnogoterih vprašanj, kajti gledalca uspe spodbuditi k razmišljanju, hkrati pa ponudi dobri dve uri dolgo potovanje po življenju trenutnega papeža Frančiška s precej zanimivo preteklostjo.
Med samim ogledom filma so me zmotile občasne pre-razvlečene sekvence, ki so delovale prisiljeno (predvsem »flashbacki«). A izvrstna igra Hopkinsa in Pryca bo za zaslon prikovala še koga, razen zagretih klerikalcev. Filmi so svojevrstna umetnost, kjer vedno ni potrebno ostajati v coni udobja, sledeči lastnim preferencam in prepričanjem. Pa je tako tudi tukaj? Dva papeža ni spektakel, katerega ogled je nujen, nedvomno pa bo adaptacija zadovoljila apetite ljubiteljev drame in zgodovine. Tukaj se znajo najti še ljubitelji dobrih dialogov, ki bi rad o papežu Frančišku izvedeli kaj več, ali si zgolj popestrili mrzle zimske noči.
Zanimivosti:
- Pryce je ob razglasitvi papeža Frančiška zaradi vizualne podobnosti dobil ogromno šaljivih sporočil, kako to da je postal papež.
- Tudi režiser filma je za igralca prvič izvedel, ko je na internetu iskal slike Frančiška in videl kako ljudje primerjajo igralca in papeža.
- Igralca sta povezana tudi preko franšize o Jamesu Bondu. V filmu Jutro nikoli ne umre bi moral vlogo Elliota Carverja igrati Hopkins, a je vlogo zavrnil zaradi kaotične produkcije. Vlogo je potem odigral Pryce.
- Ker so vedeli, da ne bodo smeli snemati v Sikstinski kapeli, so v studio postavili neverjetno repliko, ki bi jo le stežka ločili od originala. Bojda je bila replika celo malenkost večja od originala, da so notri lažje postavili opremo.
