Ko sem se deževnega decembrskega dne, ki prav nič ni spominjal na veseli december, peljal v smeri bližnje kino dvorane, se je na Rock radiu predvajala reklama »Rock radio, zdravilo za vse, ki sovražite božično glasbo«. V tistem trenutku me je prešinila misel, če me je slučajno Jamie Lee Curtis, še preden jo uzrem na platnu svežega filma, okužila s svojo mislijo iz filma “Kako se izogniti božiču”. Kar je pri tem še bolj ironičnega, pa je dejstvo, da si je v tistem filmu zakonsko posteljo delila s Timom Allenom, ki je bil glavni lik franšize o Božičku.
Ker nisem prav pogost obiskovalec kinodvoran, je bil to prvi film, ki sem si ga ogledal na velikem platnu od leta 2012. Takrat sem si ogledal prvi del v trilogiji Hobit, prav tako v zadnjih dneh leta, ki so ostarelega Grudna še držali za dolgo sivo brado, .
Vrsta za nakup kart je bila nabito polna, kar me je kar nekoliko presenetilo. Da je film Nož v hrbet dober, sem močno slutil, kajti v drugem primeru ne bi nejevoljen stal v vrsti in čakal, da se vsa Pamžatura pred mano oboroži z zadostnim številom popokane koruze in gaziranih pijač. Na svojo srečo sem kaj kmalu spoznal, da nas je na predvajanje dotičnega filma šla le peščica, vsi ostali pa so čakali na novo Vojno zvezd, ki je izšla ravno v tistih dneh.
Minilo je par minut filma in iz moje leve strani je prihajal javkajoč glas nekega najstniškega mulca, katerega je po telefonu nadirala mati, naj zgine iz kina ter naj se kar se da hitro prikaže doma. Drama je trajala kaki dve minuti, nato pa sta mulec in njegov osramočeni prijatelj odhitela iz kino dvorane in nas peščico odraslih pustila ob nemotenem ogledu filma.
Film Nož v hrbet me je pritegnil prav iz razloga, da je narejen po zgledu klasičnih romanov Agathe Christie in njenega slavnega detektiva Hercula Poirota. V film sem polagal velike upe predvsem zato, ker ne gre za ameriške adaptacije angleških romanopiscev, kot so to poskušali z Orient Expressom in Sherlockom Holmesom, pri čemer mi je tako močno obrnilo želodec, da sem ogled zgoraj omenjenih filmov naravnost bojkotiral.
Nož v hrbet vsebuje vse prvine romanov tetke Agathe, obenem pa gre za izvirni scenarij izpod peresa režiserja Riana Johnsona. Ob gledanju filma boste lahko tudi sami ugotavljali, kdo je ubil starega multi-miljonarja Harlana Thrombeya. Umor priljubljenega pisca kriminalk se zgodi na večer, ko v njegovi rezidenci praznujejo njegov 85. rojstni dan. Hiša je torej polna Thrombeyevih svojcev in že od začetka nas film na humoren in inovativen način spozna s vsakim izmed njih, da zagonetka postane še bolj napeta, pa obenem film tako čez ramo navrže še par razlogov čisto vsakega člana družine za uboj starega Harlana.
Intervjuje z osumljenci vodita dva detektiva, pri čemer je en čisto trčen na vse novele gospoda Harlana, tako, da ga lahko že iz štarta izključimo, saj deluje zelo pristransko. Drugi pa izgleda bolj profesionalen verjetno ravno zaradi razloga, da je v filmu Zbeži iz leta 2017 igral žrtev ugrabitve. Da, to je prav tisti, ki je glavnega igralca posvaril, naj se pobere iz hiše, z znamenitim stavkom Get Out.
A oba sta v senci zasebnega detektiva, ki sliši na ime Benoit Blanc, ki ga upodablja kar sam James Bond. Blancova navada je sedenje v kotu, poslušanje in ocenjevanje likov, ki se potijo v sobi za zaslišanje oziroma domačem paviljonu. A Blanc ne deluje prav Poirotovski, na trenutke izpade zaradi žanra filma, ki je, naj to omenim, črna komedija prav Clouseaujevsko. Večino časa se posveča odprtemu vprašanju, kdo od družinskih članov ga je sploh najel ter mu pustil zajetno vsoto denarja, da razvozla primer.
Michael Shannon, ki smo ga v filmih in serijah bolj navajeni kot zamorjenega tragičnega junaka, ki na svoj turoben način poskuša rešiti svet, se sedaj verjetno na račun božičnih praznikov v filmu sprosti ter igra očkovega sinčka, ki vodi založbo Harlanovih napisanih uspešnic, pri čemer poudarja, da si je sam ustvaril ime, a ga vsi vključno z starim Harlanom zbadajo, da brez starega ne bi bil nihče. Za nameček svojega fijasko življenja ima še nacističnega sina, ki je svoje travme verjetno prenesel iz igranja v grozljivki Tisto.
Jamie Lee Curtis igra Harlanovo hčerko Lindo in v kaotičnih razmerah okoli umora in nesrečnega zakona si želi le, da bi lahko z Božičkom in kosom šunke iz konzerve praznovala božične praznike. Za nameček je tu še njen sin Ransom, ki se v krogih vozi z svojim starim Bemvejcem, ko ni prezaposlen z reševanjem svojih ameriških kolegov kot Kapetan Amerika.
Za vlogo razočarane gospodinje je v filmu poskrbela Toni Collette, ki na trenutke deluje bolj obupano, kot v vlogi še bolj nore gospodinje v Podedovanem zlu. A kdo bi ji lahko zameril, saj je nedavno izgubila svojega moža, Harlanovega sina, sedaj pa vztrajno obira Harlana za preživnino in šolske obveznosti svoje hčere Meg, ki je edina dokaj normalna v tej odpičeni črni burleski.
Meg je obetavna najstnica s svetlo prihodnostjo na faksu. Očitno je po prejemu močnega udarca po glavi v seriji Hiša iz kart na priporočilo Francija Podlesnika (beri Underwood) iz prijateljice noči postala kar omikan član visoke družbe.
Za sočno in zrelo češnjico na vrhu torte pa poskrbi Anči Ročica (beri Ana de Armas) stereotipna latino ameriška Harlanova negovalka, ki jo ima v srcu raje kot katerega izmed izrodkov njegove lastne krvi. Anči predvsem dobro sodeluje v kombinaciji z detektivom Blancom. Očitno tako dobro, da jo je povabil na snemanje novega James Bonda.
Osebno mislim, da je scenarij vrhunsko izpeljan na odlični lokaciji, ki gledalca zaradi stare rezidence popelje v čas nazaj in ta si lahko brez problema zamišlja obdobje dogajanja okoli Hercula Poirota. Scene, ki se dogajajo izven rezidence, sploh v drugem aktu zgodbe, pa se nekoliko preveč odmaknejo od klasičnega razreševanja umorov in delujejo preveč akcijsko, da ne rečem zares James Bondovsko.
