Resident Evil 3 Remake je bila ena od iger, ki sem se jo najbolj veselil v letu 2020. Sem velik oboževalec grozljivk in predelava drugega dela me je povsem prevzela. Tako sem nestrpno pričakoval nadaljevanje v obliki Resident Evil 3 Remake, ki ga je razvijalec Capcom napovedal presenetljivo hitro in še hitreje izdal. Predelava drugega dela je šele dobro zakorakala v svoje prvo leto obstoja in kar malce neverjetno je, da imamo sedaj pred sabo že predelavo tretjega dela.
Ta je v napovednikih izgledal odlično, a začel sem se spraševati, koliko je moral Capcom sekati ovinke, da je lahko nadaljevanje spočel v tako kratkem času. Imajo morda magične programerje? Ali pa morda igra ne bo vse tisto, kar bi lahko bila, saj je založnik dela kompromise zavoljo hitrejšega izida? Na žalost se je za resnico izkazalo slednje.
Razvojna ekipa: Capcom
Založnik: Capcom
Platforme: PS4, XB1, PC
Link: LINK
Datum izida: 3.4.2020
Cena: 59.99 €
Žanr: Tretjeosebna grozljivka
VIDEO OPIS
Resident Evil 3 Remake ni zanič igra in tudi povprečna ne, a žal ne dosega tiste stopnje odličnosti, ki nam jo je prinesel naravnost neverjetni Resident Evil 2 Remake. To me niti ne bi smelo presenečati, saj tudi originalni tretji del nikoli ni presegel dvojke. Vseeno sem upal, da bo Capcom tokrat igro razširil, dodal nove lokacije, sovražnike ter dodatna poglavja v zgodbi. Vem, večni in nepoboljšljivi optimist.
Žal so se odločili za drugačen pristop in tako je tretji del v primerjavi z originalom izgubil na lokacijah, kar na koncu tudi močno skrajša igralno izkušnjo.
Igra se vsekakor začne precej udarno in že v prvih minutah nam je napovedano, da bo tole močno bolj akcijski naslov v primerjavi s predhodnikom. Predelave dvojke je počasi stopnjevala napetost in tako je bilo prvo srečanje nemrtvega sila adrenalinsko in predvsem grozljivo. Ko prvič naletiš na Mr. X-a preteče kar nekaj ur igranja in ta dogodek nato dodobra spremeni sprehajanje po zapuščeni policijski postaji in skoraj povsem predrugači pristop do igranja.
V nasprotju s tem, Resident Evil 3 Remake nima skoraj nobenega stopnjevanja. Tokratni glavni zlobni mutant je Nemesis in ta vdre v vaše stanovanje v prvih parih minutah igre, čemur sledi vaš pobeg pred neustavljivo nevarnostjo. Šele ko mu na koncu skozi vrsto preobratov pobegnemo, se oprimemo pištole in prevzame vas tisti občutek starega raziskovanja, nabiranja surovin in pazljivega odstranjevanja zombijev z natančnimi streli v glavo.
Vendar ta občutek ne traja, saj tu v ospredje pride največja razlika v primerjavi s predhodnikom: lokacije in prepletenost sveta.
Dvojka je v prvi polovici igre vsebovala odlično zamišljeno policijsko postajo, ki ste jo počasi in pozorno raziskovali. Vsak kotiček je skrival nekaj novega, bodisi je bil to sovražnik, predmet, strelivo ali pa zaklenjen sef. Odklepali ste nova vrata in odkrili bližnjice in igra je iz tega vidika začela spominjati na odlično prepleteno okolico Dark Souls iger. Lokacijo ste prečesali večkrat in na koncu ste si mapo že vtisnili v spomin, kar je prišlo hudo prav, ko se je končno pojavil Nemesis in med njegovim preganjanjem niste imeli čas za gledanje zemljevida.
Resident Evil 3 Remake pa vas želi neprestano seliti na nove lokacije. Nekaj časa smo na ulicah in vstopimo lahko v par zgradb, tista naša domača baza pa naj bi bila podzemna železnica. Vendar je izkušnja kriminalno kratka, ugank pa praktično ni. Skozi ulice in zgradbe se sprehodimo enkrat, poberemo, kar je za pobrati in to je to. Čas je, da se zgodba premakne naprej in kot igralec neke izbere nimaš. Po stopnjah se skriva bore malo skrivnosti in ko enkrat raziščeš vse, razloga za ostajanje ni. Tako se nikoli na neko lokacijo ne boste navezali, poleg tega so te močno linearne in vse skupaj izpade, kot da nam želi igra servirati akcijske segmente drugega za drugim, na nam pa je, da z njimi opravimo kar se da hitro.
Zgodba je tako klišejska, da včasih izpade že malce smešno. Dobro, gre za predelavo igre iz leta 1999 in morda je bil takrat takšen zaplet še smiseln, a v današnjem času, je štorija povsem predvidljiva, dolgočasna in brez zanimivih zapletov. Glavnega negativca prepoznaš v uvodnem kadru in ta ima za svoje početje tako neumne motive, da te boli glava. Nekaj zapletov med zgodbo me je dejansko spomnilo na film Aliens iz leta 1986, le da so tu karakterji precej manj zanimivi in karizmatični.
To ne velja za vse, saj sta mi bila denimo všeč heroja tokratne avanture Jill in Carlos. Jill je pravkar preživela grozljive trenutke iz originalnega Resident Evila in se tako še ni povsem postavila na noge. Še vedno jo lovijo nočne more in vidi se ji, da je sprehajanje po Spencer dvorcu iz originala na njej pustilo velike posledice. Družbo ji dela Carlos – pripadnik posebne enote, ki je prišel v Raccoon City rešiti kar se da, vmes pa mu je všeč postala naša junakinja. Karakterja se med sabo zbadata in videti je, da sta si všeč, pa čeprav sta skupaj preživela relativno malo časa.
Med igranjem večino časa nadzorujemo Jill, le v nekaterih primerih prevzamemo nadzor nad Carlosom, igranje med njima pa se praktično ne razlikuje. Vsak od njiju ima sicer malce drugačna orožja, vendar pa se tu te razlike tudi končajo. Carlos ima na sebi denimo cel kup žepov, zato sem pričakoval, da bo imel v primerjavi z Jill močno razširjen inventorij, vendar na žalost temu ni tako.
Igralne mehanike se glede na predhodnik niso bistveno spremenile. Vaše igranje bo večinoma sestavljeno iz streljanja po sovražnikih, kjer največ šteje strel v glavo, nabiranje streliva in zdravilnih zeli ter kombiniranja predmetov. Za zavetje se boste še vedno lahko skrili v posebne varne sobe, tam pa boste lahko shranili igro, preuredili inventorij ter pospravili odvečne predmete v skrinjo, ki se nato prenaša med varnimi sobami. Upravljanje inventorija ostaja enako kot prej, tako da imate ves čas pri sebi omejen prostor, v katerega lahko spravite nabrane predmete, med pozornim prečesavanjem okolice pa lahko odkrijete tudi razne torbice, ki povečajo prostornino vašega inventorija. Naokoli posejanega streliva je tokrat malce manj, je pa več sestavin, iz katerih nato skujete dodatno strelivo. Pri orožjih večjih presenečenj ni, saj se vračajo pištola, puška, metalec granat in granate. Novost je brzostrelka pri Carlosu, nekatera orožja pa lahko dodatno izboljšate z redkimi nadgradnjami.
Sovražniki ne predstavljajo večjih presenečenj. Standardni zombiji še vedno zahtevajo več strelov v čefaro, preden podležejo, pa še potem niso zagotovo mrtvi, zato se jih splača malce zbosti z nožem, da nenadoma ne skočijo iz tal. Nekaj je novosti kot so denimo ekstremno odporni Hunterji ter nagnusne slepe Alfe, ki vas preganjajo v kanalizaciji. Resident Evil 3 Remake je opazno manj grafično nazoren kot predhodnik. Krvi je tokrat definitivno manj, tako da lahko pozabite na razkosavanje trupelc, špil pa se tudi veliko bolj zanaša na “jump scare” tehniko strašenja, ko na vas v zasedi nenadoma napade neki skriti zombakelj.
In potem je tu Nemesis – morda najbolj opevani del predelave. Tega mutanta je Capcom neprestano promoviral in naj bi v tretjem delu nosil tisto glavno vlogo. Ta neusmiljeni lovec naj bi vam bil neprestano za petami in igralec bi moral proti njemu pokazati vso svojo iznajdljivost ter vanj izstreliti vse nabrano strelivo.
Larifari, Nemesis ni niti približno tisto, kar so nam obljubljali. V celi igri obstaja samo en segment, kjer nas dejansko zasleduje in ga nadzoruje umetna inteligenca. Vse drugo so skriptirani dogodki, v katerih v glavnem bežimo pred njim. Nemesis je tudi edini šef v igri in z njim se spopademo večkrat, a žal so vsi ti spopadi nezanimivi in tudi nenevarni. Igral sem na Normal in čeprav sem nekajkrat crknil, se ob nalaganju položaja nisem veselil vnovične bitke, ampak bolj preklinjal, ker bom moral zopet celotni postopek ponoviti.
Definitivno največja težava Resident Evil 3 Remake je kriminalna kratkost. Celotne zadeve je konec v pičlih petih urah in verjemite mi, vzel sem si svoj čas. Nekateri boste igro končali še prej in potem gledali v odjavno špico ter se spraševali, če je bilo to res vredno 60 €. Kratkost izkušnje slabšalno vpliva na vse aspekte igre, saj okolica ostane premalo izkoriščena, karakterji premalo izpostavljeni in sinergija med glavnima junakoma samo površna. Med igranjem naletite na nekaj zanimivih dogodkov, ki kar kličejo po dodatnem raziskovanju. Za primer: enkrat naletite na svojega bivšega tovariša, ki pa ne želi naprej z vami, ampak se poslovi in zapre v sobo. Če stopite do vrat lahko slišite, kako pomirja svojo hčerko, ki je očitno okužena. Zakaj Jill ne potrka, ne ponudi pomoči ali tolažilne besede? Vrata ostajajo zaklenjena, mi pa na njih ne moremo niti potrkati. Ko bi nam bilo vsaj ponujeno igranje dodatnega scenarija z drugim likom, kot je bilo to v dvojki, ko ste lahko zgodbo videli skozi oči drugega karakterja, vendar tega tu na žalost ni. Ko je igre konec, se lahko spravite k preigravanju težje stopnje, začnete pa lahko nabirati tudi točke, preko katerih v trgovini odklenete dodatna orožja ali preobleke.
Resident Evil 3 Remake ima svoje pluse. Grafično in zvočno je zadeva spektakularna. Ta pogon je kot naročen za izrisovanje grozljive okolice in med raziskovanjem boste slišali razne podrobnosti kot je denimo drobljenje stekla iz okolice, na katero stopa nemrtva noga. Tudi nekatere stopnje so naravnost odlične in če niste ljubitelj pajkov, potem boste v enem segmentu pošteno švicali. Tu je še večigralski način Resistance, ki je dobra popestritev, vendar menim, da bi se zadeva zaslužila ločen opis in ga tu ne bom izpostavljal.
Resident Evil 3 Remake bi moral na razvijalčevi mizi živeti vsaj še eno leto in morda bi tako Capcom izkoristil ves potencial, ki ga naslov vsekakor ima. Ves čas si med igranjem govoriš: “Ok, tole bi bilo lahko toliko boljše, če bi zadevo malce bolj razširili.” Žal smo na koncu dobili izkušnjo, ki za svojo ceno 60 € ponuja povsem premalo in samo žalostno lahko objokujem zapravljen potencial.
