Svetovni splet je nedvomno mesto, kjer lahko najdeš večino znanja tega sveta. Po drugi strani pa tudi neumnosti, zaradi katerih bi njihov izustitelj za zmeraj zapravil vstopnico v Valhallo. Kaj presneto me je torej pripravilo k pisanju tako pozne recenzije (z neprestanimi popravki, po polžje, vse od decembra)? V bistvu ne gre za klasičen opis, saj so notri strnjene tudi nekatere primerjave, ki sicer tja ne sodijo.
Serijo sem pogledal že lep čas nazaj, le nekaj dni po njeni splavitvi in pustila je pozitiven vtis. Po drugi strani so svet preplavila vprašanja: “Ali je The Witcher resnično boljši od Igre prestolov?”. Objektivnega odgovora ne boš prejel, lahko pa s tabo delim svojo subverzivno misel.
Primerjava sicer ni najbolj na mestu, saj je The Witcher komajda pričel stopati na pota malih zaslonov, GoT pa je nedavno, z osmo sezono, zaključil svojo popotovanje. Zaradi tega si The Witcher zaenkrat preprosto še ne zasluži tovrstnih nazivov, saj v žanr ni vnesel ničesar presunljivega. Običajno se povprečne serije od odličnih ločijo v 2. ali 3. sezoni, ki velikokrat poosebljata vrhunec. Za nameček ravno prve sezone Game of Thrones veljajo za presežek, naposled so gledalcu ponudile nekaj novega, dotlej le poredko videnega. V kolikor sodiš med množico nevajene branja obširnih bukev, nikoli nisi resnično vedel, kaj lahko pričakuješ ob izrisu naslednje sličice.
Vrhunci, kot so usmrtitev Neda Starka, krvava poroka, Cerseina razstrelitev septe ali izdaja Johna Snowa so te vseskozi držali v pričakovanju nenadejanega. Popoln kontrast obilju soobstoječe šablonske umetnosti, kjer zadostuje zgolj občasen bežni pogled na zaslon, med tem, ko prsti švigajo po mobilniku.
Sam sem po svoje že kar malce sit presladkih koncev, ki predstavljajo nesluteno idilo, ki jo boš v realnosti občutil le poredko. Od vsega tega lahko fašeš še sladkorno in če je ta sladak konec ob zaustavitvi Netflixa vrhunec tvojega dneva, počneš nekaj presneto narobe.
Ob ogledu GoT ne boš zbolel za sladkorno, kar pa za serijo Witcher še ne bi upal v celoti trditi. Če poenostavim, pogrešam upodobitve, kjer se svet ne deli zgolj na dobro in zlo. V GoT veliko število, gledalcem ljubih junakov, svojo pot zaključi pod bodali, medtem, ko so nepriljubljenci prevevajo Westeros in to je največji prispevek Game of Thrones. Dognanje, da svet ni črno-bel, temveč je le kraj, kjer vsakdo želi poiskati svoje mesto in je zanj pripravljen uporabiti vsa sredstva, kot bi dejal Machiavelli.
Kakorkoli, dražljaji v možganih posamične dele povežejo v celoto. Tako bo čez leta le redkokdo Game of Thrones oklical za največji televizijski presežek preteklega desetletja in jo postavil ob bok spektaklu pod imenom Lord of The Rings, s čimer so jo oboževalci premnogo-krat primerjali (okej, gre za film, a fantazijska vzajemna povezava vseeno ostaja, videli pa bomo, kako se bo odrezala napovedana LOTR serija). Kvaliteta je predvsem v zadnjih treh sezonah pričela opazno padati. Gledalci, navajeni pričakovanja nepričakovanega, smo se ob iluzornem primanjkljaju osrednjih likov, na princip preprosto navadili, prišleki pa preprosto niso dobili dovolj platenskega časa in niso bili dobro razdelani.
Če dodava še obsežno časovno okno med sezonami, kjer povprečen gledalec s časom veliko pomembnih detajlov preprosto pozabi, vse skupaj serijo pretvori v odličen izdelek televizije, ki nikdar ne bo dosegla spočetka namenjene veličine. Tukaj so še padci v sami kakovost dialogov in nezadovoljiv prikaz različnih scen, kjer je Igra prestolov, ironično, postala prezir sama sebe. Zlasti med ogledom zadnje sezone me je mnogokrat prešinila misel: “Mar gledam kakšno ceneno erotično parodijo ali GoT?”. Vse skupaj se je dogajalo prehitro, brez pomenljivih besed in hirajoče niti preredkih preostalih likov.
Smo z lanskoletnim koncem serije in rutine marsikaterega gledalca v le pol leta dočakali dostojnega naslednika? Sam po ogledu vseh 8. poglavij le stežka, na papir prelijem lastna čustva in podam preprosto oceno. Po glavi odmeva vprašanje: “Mi je serija dejansko všeč, ali vse skupaj predstavlja zgolj pozitivno nostalgično misel na prijetne trenutke iz The Witcher 3: Wild Hunt?”. Če iger nisi preigral za tovrstnim sindromom ne boš zbolel, vsaj za zdaj.
Okej, uspeh meni ljubega akcijskega RPGja, poljskega studia CD Project RED, je nedvomno eden izmed osrednjih razlogov za njen nastanek. Netflix na lastno roko, v letu 2017, zagotovo ne bi odkupil pravic do snemanja, zunaj Poljske, do nedavnega, precej slabo poznane zbirke del. Le malokdo je poprej slišal za možakarja Andrzeja Sapkowskega in njegova fantazijska dela iz 90-ih.
Ob najavi je The Witcher preprosto predstavljal upanje, morebitno vnovično zatočišče za vse GoT prebežnike. Temačen srednjeveški fantazijski svet, ki bo zapolnil gledalčevo praznino po Igri prestolov. Pa je televiziji uspelo še dodatno nadgraditi predhodno izšle igre in serijo približati širšemu občinstvu?
Podlaga zanje je nadvse primerna. Prikazana je preko pripovedi sledeč doživetjem Geralta iz Rivije. Čarovničar v svetu magičnih bitij, čarovnic, vilincev in pošasti poizkuša poiskati svoj kotiček sveta, s čimer uteleša ideal, ki gledalca pritegne. K temu nedvomno pripomore jekleni mož (Henry Cavill), ki je do nedavnega reševal Zemljo in vesolje, tokrat pa se uspešno znajde v vlogi osovraženega mutanta.
A stvari le redko potekajo, kot je zamišljeno, vsaj v glavah zvestih oboževalcev.
Serija Witcher je v kalno vodo zabredla že dolgo pred njenim izidom. Spočetka se je zataknilo že pri izbiri igralske zasedbe. Zapriseženi ljubitelji knjig in iger so iskali dostojno in natančno adaptacijo platnic, ki popolnoma ne sovpada s trenutnim dognanjem družbene “enakosti”. Mnogokrat je namreč navidezna enakost in njena smelost postavljena pred dobrobit vsega preostalega in lahko bi dejal, da si ob tem obesi mlinski kamen okoli vratu. Ljudi ni potrebno ločevati po barvi polti ali religiji, temveč izključno po sposobnostih, kar v filmski (vse bolj tudi igričarski) industriji mnogokrat zastane ob, samih sebi namenjenih, kvotah in navidezni relativni enakosti. Kot kritik moram svoje osebne preference postaviti na stran in vsak proizvod oceniti po njegovi dejanski vrednosti za gledalce in enako velja tudi za filmske ustvarjalce.
Nenazadnje govorimo o adaptaciji, kjer je ekipa pod taktirko Lauren Schmidtk, mnogotere vrstice prenesla na male zaslone. Pričakovano so bile potrebne prilagoditve množični publiki, kar pa zvestim bralcem ni bilo najbolj po godu.
Ko sem že zaključil s prvotnim pisanjem sem želel preveriti mnenje preostalih kolegov kritikov in na moje veliko presenečenje je število podrobnejših mnenj sila uborno. Celo tako daleč, da sem edino (ne zasluži si naziva recenzija) zapazil na student.si, napisanega s strani Katje Stojič. Zmotil me je že začetek:” Če si oboževalec fantazijskih serij, si si gotovo že ogledal novo originalno serijo na Netflixu The Witcher. Je super izbira za vse oboževalce Igre prestolov, ki pogrešajo temačno fantastiko in zapletene politične spletke. “. Po do sedaj videnem v Witcherju spletk, ki jih premore Game of Thrones, ne boš našel nikdar.
Bolj kot na neskončne zanke nikoli pojenjajočih besed, se serija vedno znova dotakne moralnega vprašanja: “Kaj pooseblja večje zlo – stvori, ki morijo za preživetje, ali pošasti, ki se vsakodnevno sprehajajo med nami?”
Presneto, sam igralske zasedbe nisem želel soditi pred snemanjem, kar je edino pravilno, a po ogledu 8. epizod so občutki mešani.
Henry Cavill se v čevljih Geralta počuti kot doma. Uspe mu zadeti pragmatično naravo Witcherjev, ki v svetu soobstajajo kot plačani nomadski pobijalci mitičnih bitij. Za ljudi predstavljajo nujno zlo, saj se jih bojijo, celo tako zelo, da ta strah že meji na sovraštvo in zaničevanje. Witcherji namreč niso več običajni ljudje, temveč mutanti, ki jih ritual (preživi ga malokdo), pretvori v mešance z izostrenimi čuti in neizraženimi čustvi. Njihovo življenje po njem postane preprosto. Uničuj pošasti, dokler ne postaneš žrtev ene izmed njih: “Ljudje si pošasti in pošastnost radi domišljajo, saj tako manj zverinski izpadejo sami”. Cavill uspe napisano dobro prenesti na platno, kar šteje največ in njegove prizore sem požiral s pristnim veseljem.
Za razliko Anna Shaffer (Triss) in Anya Chalotra (Yennefer) delujeta bolj izgubljeno. Za Triss je to po svoje opravičljivo in pričakovano, saj je bil njej odmerjen čas v prvi sezoni milo rečeno skop. Preprosto, platenskega prikaza za resnejše obsodbe ni bilo dovolj, videno pa ni bilo ohrabrujoče.
V soju kamer je mnogo več časa preživela Anya Chalotra, ki Cavillu na čase celo spelje vlogo osrednjega lika in je ob Ciri ključni element serije. A vendarle so občutki mešani, morda tudi zato, ker ne sovpada s podobo Yenn, ki so jo v mojo glavo zapisale knjige. Tako igra, kot črkopisje so Yen prikazovale kot fatalno žensko, kjer pred njeno lepoto in navzočnostjo sleherniku zastane dih. Vendarle sem ob ogledu serije pred seboj vseskozi imel sliko “neizkušene mladenke”, ki je prej kot kaj drugega izgubljena v svetu visokih stav in spletk. Veliko gledalcev je Chalotro oklicalo za najboljši lik v seriji in bitje vredno našega sočutja, s čimer se po do sedaj videnem ne morem poistovetiti. Vloga ni odigrana slabo, a tukaj bi se dalo narediti več.
Tretji steber zgodbe se odvija okoli Freye Allan (Ciri), mladenke, ki ji je namenjena mogočna prihodnost. Sprehodi nas skozi pomembnejše dogodke njene preteklosti, vendar predstavitev, zaradi mnogih časovnih skokov, postane bolj razumljiva šele proti zaključnim poglavjem. Sicer je Freyina upodobitev 12-letnega dekleta posrečena, z nekaj odvečnimi prizori.
Morda je kot zadnji omembe vreden še Jaskier – Dandelion (Joey Batey), ki je v vlogi barda sila nadležen (dobro odigra svojo vlogo).
Zgoraj so napisani zgolj nekateri pomisleki in čeravno sem v svetu Witcherja preživel veliko več ur, kot večina gledalcev, sem bil spočetka ob ogledu zaveden in zmeden. The Witcher se namreč ne dogaja v časovnem sosledju, temveč zgodbo pripoveduje s pomočjo retrospektive. Neprestani časovni preskoki med preteklostjo in sedanjostjo vse skupaj dodatno zapletejo in nemara boš šele po nekaj epizodah vse skupaj zmožen povezati v smiselno celoto. Prikaz je zastavljen neprepričljivo, izbira materiala za prvo sezono pa vsaj vprašljiva, kot tudi odločitev sočasne izpovedi treh različnih zgodb. Morebiti bi bilo bolj smiselno gledalce poprej seznaniti z geopolitičnim dogajanjem skozi zgodbo Geralta in ostale like vključiti tekom pripovedi? Seveda trenutne ocene ne morem podati iz širše slike, kajti zasloni zaenkrat premorejo zgolj premierno sezono.
Nekoliko preveč časa je bilo namenjenega izgradnji zgodb Yennifer in Cirille, o samem poreklu legendarnih Witcherjev pa izvemo bore malo. Tukaj je še slabo predstavljena politična shema sveta. Presneto, še nizkoproračunska poljska serija Wiedźmin, s promilom proračuna premore boljšo upodobitev.
Tukaj so še groteskno slabe oprave Nilfgaarda (Sveto-Rimsko cesarstvo), kjer prej kot v strah in spoštovanja vredne bojevnike, spominjajo na mladeniče v diskaču, ob obilici najlona.
Po drugi strani pa je CGI stvorov naravnost veličasten, lahko bi celo rekel eden izmed boljših, kar sem jih imel možnost videti v zadnjih letih. Popestrijo dogajanje in z akcijskimi sekvencami vnesejo potrebno osvežitev.
Stvaritev Lauren Schmidt Hissrich v sebi nedvomno skriva ogromno potenciala, ampak zaenkrat ne dosega letvice, ki so jo pri CD Project Red postavili izjemno visoko. Serija je gledljiva in bo zanimiva tudi tistim, ki fantazijskega sveta poljskega pisatelja, do sedaj niste poznali. Le upam lahko, da se v drugi sezoni dvigne na raven, ki si jo zasluži.
Sem dal serijo gledat Staršema, ki sta popolnoma preprosta ter o zgodbi nimata pojma in jima je bila serija tako všeč, da sta si jo ogledala 2x v istem tednu. Mislim, da mnogi, še predvsem kritiki pozabljate na 1 stvar. Da imajo preprosti ludje radi preproste stvari, da se sprostijo in pozabijo na ta trenuten svet. Ker ko 1x začneš zadevo fanboyati boš manj užival v njej.
In ista zadeva v igrah. Poglejmo samo Skyrim koliko jih je kritiziralo ta naslov zaradi tega, ker ni bil preveč kompleksen ampak še vedno ga na tisoče ljudi igra mnogi tudi starejši, ki jim je samo važno da se sprostijo ne pa da še morajo razmišljat, kam bo najboljše dat kak point, da ne boš zaradi napak v naslednjem koraku uničen. Zakaj je GTA tako popularen? Zaradi dobre zgodbe? Nikoli, ker je preprost, vstopiš v igro pa se zabavaš. Isto z RDR 2. Ja kul ima dobro zgodbo ampak imam dokaz prijatla, ki mu je vseeno za zgodbo, samo to, da lahko ubije par NPCjev, uniči kako mesto pa tako naprej.
Razni testi in recenzije so vedno izjemno subjektivizirana stvaritev. S kilometrino in izkušnjami lahko svoj pogled predstaviš nekoliko bolj nepristransko, vendarle bo še zmeraj objektivno deloval zgolj skozi tvoj predrugačen subjektiven pogled.
Verjamem in se strinjam, ljudje imamo radi različne reči in različne pristope tudi pri navidezno enakih izzivih. Sam sem pri platenski umetnosti in igrah vedno veliko dal na samo zgodbo in njeno kompleksnost, čeravno je ironično, ena izmed mojih najbolj redno igranih iger serija Football Manager, ki ji je ta beseda tuja.