V času pred razvojem sodobnega spleta, ko dostop do informacij še ni bil samoumeven, je veljal preprost princip – težji kot je napajalnik, kvalitetnejši je. Zaradi visoke stopnje učinkovitosti, današnji napajalniki več ne ustvarjajo toliko izgub (oddanih kot toplote), zato tudi ne potrebujejo množice hladilnih elementov.
Posledično zanašanje na težkanje ni pretirano zanesljivo, a se z njegovo pomočjo še vedno lahko hitro otreseš cenenih in peresno lahkih požarnih groženj.
Večji napajalniki so načeloma sposobni proizvesti več moči in prav tako vključujejo naprednejše funkcije (Corsair AX1500i v dolžino meri 200mm, EVGA SuperNova 1600W T2 pa kar 220mm). V zadnjih letih so na trg zašli namenski “minerski” napajalni (v bistvu cenejše alternative 1000W+ uveljavljenih znamk), ki so daljši zgolj zaradi lažjega hlajenja, ob tem pa pogosto šepa tudi kvaliteta.
Mimogrede, za priporočamo branje prvega dela vodiča o napajalnikih, ki ga najdete tule.
Velikost je pomembna 🙂
Velika večina uporabnikov v sistemih uporablja t.i ATX napajalnik – standard večine ohišij. Le ti so večji od formatov SFX in TFX tipov, ki sta namenjena kompaktnim ITX sistemov. Čeravno sta slednja po velikosti manjša, zaradi prilagojene sestave in višje pričakovanje temperature delovanja praviloma dosegata višje ceno za enako moč.
Standardni ATX napajalniki so najbolj priljubljeni, med zgoraj naštetimi, in jih lahko srečamo v veliki večini računalnikov. Zaradi tega so tudi najbolj razširjeni in najcenejši. Med seboj se razlikujejo predvsem po dolžini, vanje pa vgrajujejo 120mm in 140mm ventilatorje. Nekateri izmed kakovostnejših omogočajo pasivno hlajenje.
ATX napajalniki namenjeni kriptokopanju so za domače sisteme najmanj priporočljivi, kljub temu, da jim cena vztrajno pada. Le ti imajo mnogokrat že v osnovi nastavljen izjemno agresiven profil ventilatorjev (kar lahko poznavalec reši z namestitvijo upora ali zamenjavo), s čimer zlahka dosežejo tudi več kot 70 dB. Presneto glasno kajne?
TFX napajalniki so ozki in dolgi, zaradi česar v sebi skrivajo sorazmerno majhen ventilator. Zagotavljanje dovoljšnjega pretoka zraka jih naredi nekoliko glasnejše, ob tem pa dosegajo tudi nižjo nazivno moč – do 400W.
Po dolžini so najmanj obdarjeni SFX napajalniki, ki so namenjeni ohišjem manjših in ožjih dimenzij (ITX). V njih najdemo 80mm ventilatorje, zaradi pomanjkanja prostora pa smo običajno omejeni na do 700W.
Na trgu se pojavlja nov SFX-L format, ki je nekoliko daljši od običajnih SFX izdelkov. Na račun tega lahko proizvajalci 80mm vetrnico zamenjajo z 92mm. Več prostora omogoča doseganje višje moči (do 1000W).
Dejstvo: Mnogi proizvajalci so skozi leta poizkušali z lastnimi formati napajalnikov. Med drugimi je Antec poizkusil vpeljati CPX format, ki se kot mnogi drugi ni prijel.
Burja po elektronsko
V zadnjem desetletju postajajo vse popularnejši napajalniki z odloženim vklopom ventilatorja. Le ta se vklopi šele, ko napajalnik doseže določeno stopnjo obremenitve (ali temperaturo). Princip definitivno prinaša svoje prednosti in podaljša življenjsko dobo ventilatorja, a po drugi strani zaradi kopičenja toplote, to vsaj nekoliko vpliva na življenjsko dobo preostale elektronike v notranjosti (semi-pasivno delovanje najpogosteje najdemo pri gold, platinum in titanium napajalnikih). Ne pozabi, višja temperatura znižuje življenjsko dobo elektronike v notranjosti.
Kakovostnejši na tem področju omogočajo zakasnitev vklopa do 40% ali celo 60% obremenitve, med tem, ko se pri manj petičnih vklopi že pri 140-150W (neaktiven zgolj na namizju).
Tukaj na plano stopi več filozofij. Pri BeQuiet na primer trdijo, da je semi-pasivni način nepotreben. Ob uporabi kvalitetnega tihega ventilatorja (v njihovem primeru BeQuiet Silent Wings 3) trditev deloma drži, saj kvalitetnega ventilatorja ob nižjih obremenitvah praktično ne slišiš, kljub temu pa pri zgolj 200 vrtljajih aktivno hladi notranjost.
Corsair je na drugi strani semi-pasiven način vpeljav v praktično vse napajalnike srednjega in višjega cenovnega razreda. Žal lastno konfiguracijo hlajenja preko Corsair linka podpirajo zgolj najdražji AXi, RMi in HXi primerki – ti omogočajo kopico dodatnih funkcionalnosti. Tako lahko izbiraš med eno in večimi 12V linijami, hitrostjo vrtenja ventilatorja (ki jo zaobide termalni senzor v kolikor se notranjost preveč segreje).
EVGA se za nadzor na nekaterih semi-pasivnih izdelkih poslužuje lažje dostopnega stikala, ki omogoča izklop hibridnega delovanja ventilatorja.
Semi-pasivni ventilator je na prvi pogled priročna funkcija, a po drugi strani morda sam ne sodiš med uporabnike, ki so pripravljeni zanj odšteti dodatne kovance. Ob poplavi RGB vetrnic, je jasno, da semi-pasivno hlajenje v mnogo primerih ne doprinese ničesar, saj je ventilator napajalnika mnogokrat zadnja stvar, ki jo bo tvoj sluh zaznal. Preglasijo ga namreč preostali, velikokrat ceneni, ventilatorji. Le kdo je za posamičnega pripravljen odšteti 20€ ali več?
Osebno me je zmotila odsotnost možnosti izklopa funkcije na mojem Corsair RM750W, ki v notranjosti skriva ventilator z drsnim ležajem. Očitno semi-pasivni napajalniki omogočajo tudi prihranek, saj lahko vanje proizvajalci vgrajujejo ventilatorje nižje kakovosti. Zgoraj omenjeni desetletje (toliko je garancije) rednega delovanja zagotovo ne bi preživel.
Kljub odsotnosti mehanskega premikajočega dela (ventilator), s semi-pasivnim pristopom, popolne tihosti vseeno ne dosežemo, saj je nemogoče zadušiti zvok elektronike – opazi se jih kot rahle piskajoče zvoke (uporablja se tudi izraz Coil Whine).
Popolnoma pasivni napajalniki so nekoliko redkejši, saj so jih v kot odrinile semi-pasivne rešitve. Le ti so svoj čas bili namenjeni petičnežem in prav nesramno dragi, saj so ob nadpovprečno visoki učinkovitosti velikokrat imeli ohišje naluknjano bolj od švicarskega sira. Jah, vem, tudi sam poleti najbrž po plaži ne skačeš v puloverju…
Zaščita je pomembna
Ob neuporabi zaščite se lahko zgodi marsikaj. Seveda je govora o napajalnikih in vonj žgoče elektronike nikoli ni pokazatelj česarkoli dobrega. Morda si že opazil napise, kot so OCP, OVP, SCP, OPP…, ampak jim do sedaj nisi posvečal pretirane pozornost? Gre za okrajšave nekaterih bistvenih zaščit, ki v primeru težav zaščitijo preostale dele računalnika, seveda ob predpogoju, da delujejo in so ustrezno nastavljene. Poglejva kaj pomenijo:
OCP (Over-Current Protection) – nadtokovna zaščita za +12V, +3.3V in +5V
Najdeš praktično v vsakem napajalniku z več 12V liniji, kjer se prvenstveno uporablja. Ob tem jem stalnica tudi na sekundarnih linijah. OCP se aktivira, ko tok na posamezni liniji preseže določen limit. ATX 2.2 specifikacije so določale aktivacijo OCP ob linijskem presegu 240VA. Vendar je bila omejitev nekoliko spremenjena v ATX 2.31. Da bi aktivacijo ob napetostnih sunkih odložili, se proizvajalci poslužujejo večih navideznih 12V linij, kjer je vsaka ocenjena na 240VA. Vendarle je v večini primerov aktivacija OCP sprožena veliko kasneje. Do sprožitve zaščite pride pri 130% – 150% prekoračitvi.
OVP/UVP (Over Voltage/Under Voltage Protection) – nadnapetostna/podnapetostna zaščita
Prekine delovanje napajalnika ali zaustavi izhodni tok, ko voltaža preseže varno vrednost. Običajno do tega prihaja pri 110% do 130% preobremenitvi posamične linije – niha od napajalnika do napajalnika
OPP/OLP (Over Power Protection) – zaščita pred preobremenitvijo
Prepreči poškodbe zaradi prekomerne izhodne moči.
SCP (Short Circuit Protection) – zaščita v primeru kratkega stika
Preprečuje smrdeči vonj elektronike zaradi visokih temperatur – sproži se ob kratkem stiku.
OPP/OLP (Over Power Protection) – zaščita pred preobremenitvijo
Se sproži v primeru kratkega stika ali preobremenitve, ko sistem od napajalnika želi več moči od predvidene. Vsak kakovosten napajalnik omogoča vsaj kratkotrajno prekoračitev deklariranih vrednosti. Pri Cooler Master V850 se le ta sproži šele pri 1347W, kar je kar 158% od moči, odtisnjene na etiketi. Manj kakovostni napajalniki mnogokrat ne dosežejo niti deklariranih vrednosti.
OTP (Over Temperature Protection) – zaščita pred pregretjem
Izključi napajalnik, ko senzorji zaznajo prekoračitev maksimalne varne temperature.
Surge Protection – prenapetostna zaščita
Ščiti računalnik pred napetostmi sunki.
Kablovje in priključki
Si kdaj pomislil, da lahko kakovost napajalnika deloma razbereš že iz samega kablovja? Običajno več pozornosti namenimo samemu številu priključkov, nenazadnje jih potrebuješ dovolj, za priklop diskov in grafičnih kartic.
Ampak zaključiva pri samih kablih. Modularni napajalniki nedvomno že na videz delujejo bolj premijsko od navadnih. Zaradi višje cene, k temu mnogokrat sovpadajo debelejši, s tkanino ali plastiko zaščiteni kabli.
Najosnovnejše sestavlja zgolj gruča oblečenih žic. Zaradi ločeno speljanih kablov je urejanja kablovja oteženo, še dodatno zaradi živih barv.
Stopničko višje so s sintetično preobleko prevlečene žice bolj enakomernih barv – običajno rumeno-črna barvna kombinacija (rumena je 12V). Sintetična prevleka, črne barve, lepotičenje ohišja nekoliko olajša, vendar zgolj v kolikor je na zadnji strani dovolj prostora. Nekateri izmed kablov na izhodni strani skrivajo kondenzator.
Zgolj malce bolj premijska izvedenka zgornjega kabla, kjer so vsi sestavni deli oblečeni v črno.
Kot je bilo že zgoraj omenjeno, so tukaj kabli obdani s plastično maso in odtisnjeni skupaj. Zaradi razpredenosti po širini so priročni za manj prostorna ohišja, jih je mogoče lepo speljati tudi po omejenem prostoru.
Kabli, kjer so žičke ločeno oblečene v tekstil, ponavadi pritečejo zgolj visoko-cenovnim napajalnikom, saj so najdražji za izdelavo (kar nekaj uporabnikov jih kasneje dokupi). Ponavadi ob nakupu prejmeš še plastične zareze za spajanje, v nasprotnem primeru bi bilo njihovo vlečenje po ohišju nočna mora.
Navadnež najbrž ne bo niti pomislil na samo debelino kabla, kjer se za enoto uporablja AWG, za manjše število kot gre, debelejši je kabel. Kabel z AWG 10 bo tako mnogo debelejši od tistega z oznako AWG 16 in tudi tukaj velja, debelejše je boljše. Masivnejše žice imajo nižje izgube in se zaradi nižje upornosti manj grejejo. V večini najdeš kable z vrednostjo AWG med 18 in 22, odvisno od varčevanja. Zgolj na najzmogljivejših napajalnikih, namenjenim navijanju, lahko najdeš AWG 16.
Enako velja za dolžino. V kolikor si si kadarkoli že lastil tower format ohišij še predobro veš, da je dobro imeti nekoliko daljše kablovje, ki pa lahko pri ITX sestavi ravno tako povzroča sive lase. V nasprotnem primeru si prisiljen v kompromise, ali še huje, kabli niti ne dosežejo želene lokacije. Seveda lahko vse skupaj sega v drugo skrajnost,kjer so kabli predolgi. Ena izmed rešitev so podaljški, ampak več priključkov kot uporabiš, večja je možnost težav.
Če se v detajle poglobiva še malce bolj. Svet ni idealen in enako velja tudi za kablovje. Čeravno je najbolje imeti ločen kabel za vsak priključek (nižja obremenitev), se proizvajalci pogosto poslužujejo dupliranja, kar vodi v večanja upornosti in nepotrebnega gretja.
Iz tehničnega vidika spodnji kabel velja za boljšega, a težava se lahko pojavi, v kolikor v ohišju nimaš dovolj prostora za dodatno debelino.
Modularen ali ne?
Modularni napajalniki so si v zadnjih letih utrli svojo pot na množični trg, saj nad 60€ že stežka najdeš kakšnega brez te funkcionalnosti. Že res, da izgledajo bolj premijsko in je njihovo kablovje mnogo lažje “preobleči”. V realnosti do izraza pridejo predvsem močnejše enote, kjer bi bilo sicer kablovja preprosto preveč. Pri 400W napajalnikih kakšne večje razlike nedvomno ne bo, lahko pa v zameno prejmeš krajši in cenejši izdelek. Priključki za modularne napajalnike namreč napajalnik podaljšajo, kar je v manj prostornih ohišjih lahko ključnega pomena.
Opozorilo: Pri modularnih kablih skupen standard ne obstaja. To pomeni, da ima vsak proizvajalec nekoliko drugačno vezavo in ob mešanju modularnih kablov, se vonju zažgane elektronike ni moč izogniti. Venomer pazi, da jih med seboj ne mešaš (tudi pri izdelkih identičnega proizvajalca).
Na trgu lahko opaziš tudi semi-modularne napajalnike. Običajno na njih najdeš vgrajen kabel za osnovno ploščo in občasno procesor (nekateri tudi za grafično kartico).
Priključki na napajalni strani se pogosto razlikujejo. Popolnoma modularni napajalniki se od delno modularnih razlikujejo le po tem, da je potrebno vsak potreben kabel priklopiti. Ena izmed prednosti je lažja zamenjava ob uničenem kablu in možnost preoblačenja.
Zaradi najnižje cene za najpriljubljenejše veljajo navadni napajalniki z fiksnimi kabli. Na nižjih nazivnih močeh so popolnoma primerna alternativa, saj kablovja običajno tukaj še ni preveč.
Za nama je še 2. svetovalnik, ki ti bo olajšal delo, ob nakupu naslednjega napajalnika. Rek:”Kdor kupuje poceni, kupuje večkrat.” Tukaj še kako presneto drži.
