The Last of Us Part II – praktično popolno nadaljevanje v vseh pogledih

Sovražim tisti občutek, ko odigraš kakšno dolgo igro ali pa si ogledaš vse sezone serije in po koncu odjavne špice obsediš pred zaslonom in se zaveš, da je vsega konec. To sicer ni problem, če spremljaš neko zadevo, za katero komaj čakaš, da je bo že enkrat konec.

Problem pa nastane, ko si prebil dolge ure ob nečem zares izjemnem. Takšen občutek se me je denimo dolgo držal, ko sem si ogledal vse sezone serije Breaking Bad. Seveda lahko greš gledati takoj nekaj drugega, a globoko v sebi se zavedaš, da ta nova stvar ne bo nikoli dosegla tistega, kar si maloprej izkusil. Kot bi te pustila punca, v katero si bil izjemno zaljubljen in potem hitro poiščeš zamenjavo, pa čeprav se dobro zaveš, da je to samo iskanje utehe in te bo na koncu pustilo samo razočaranega.

Takšne občutke mi je pričarala tudi moja prva izkušnja na konzoli PlayStation 4, imenovana The Last of Us. Že pred vsemi temi leti sem se začel pripravljati na nadaljevanje, a razvijalec Naughty Dog si je vzel svoj čas za piljenje svoje vizije drugega dela, ki je bilo v izdelavi kar 7 let.

Sedaj gledam v PlayStation 4 meni, The Last of Us Part II pa je par minut nazaj odvrtel pred mano zaključno sceno. In z veseljem vam lahko povem, da sem zopet obsedel s tistim zoprnim občutkom.

Razvojna ekipa: Naughty Dog
Založnik: Sony
Platforme: PlayStation 4
Datum izida: 19.6.2020
Cena: 59.99 €

Žanr: Tretjeosebna

VIDEO RECENZIJA

Že po prvemu napovedniku za igro The Last of Us Part II je bilo jasno, da bo razvijalec Naughty Dog malce zamenjal vloge glavnih karakterjev in tokrat v ospredje postavil nekoga drugega. V enki smo spremljali avanture Joela ter njegov skoraj nemogoči podvig čuvanja mladega dekleta Ellie, ki je v zombijevsko infestiranem svetu postala še zadnja možnost za preživetje človeške rase. Prvi del se je tako osredotočil na potovanje in je vseskozi nosil sporočilo upanja in ljubezni med karakterjema, ki se najdeta v težkih okoliščinah na poti obupno težke naloge.

Drugi del samega osnovnega recepta ne spreminja, močno pa se zamenja sporočilo in tema igre. Ljubezni boste v Part II našli bolj malo, saj smo že praktično takoj od začetka deležni prerekanja med Joelom in Ellie. Dekle je zdaj odraslo v žensko in Joel težko najde svoje mesto v njenem življenju, Ellie pa ostane brez vloge očeta, ki ga sicer obupno potrebuje, a obenem zavrača. Poleg tega ji težave dela njen ljubezenski interes Dina, saj je njun odnos podvržen sramežljivosti in obsojanju iz strani drugih. Ne, homoseksualnost ni dobro sprejeta niti v postapokaliptičnih časih.

The Last of Us Part II si da ogromno opravka z razlaganjem motivov različnih karakterjev, vsak od njih pa se zaradi tega čuti kot resnična oseba. To je ena redkih iger, kjer osebe niso neumne in imajo za vse svoje početje določene razloge, ki so logični in ne služijo samo temu, da bi naš karakter zamenjal okolico in se podal na novo potovanje, ki bi malce razgibalo igralno formulo. Oseb je tokrat tudi precej več kot v predhodniku in njihove poti se na zanimiv način prepletajo, zgodba pa je tokrat močno bolj razširjena. V predhodniku smo v bistvu samo spremljali zgodbo Joela in Ellie, nadaljevanje pa enako podrobno raziskovanje likov tokrat razširi še na ostale karakterje.

Žal mi je, da vam glede zgodbe ne morem povedati več, a zdi se mi, da bi spust v detajle pokvaril spremljanje zgodbe, ki je ena od največjih adutov te igre. Dovolj je, da veste, da tokrat glavno vlogo igra Ellie, ki se s svojo punco odpravi na standardno patruljo, a sredi te izve, da je Joel pogrešan. Odpravi se za njegovo sled, vendar ta ne bo niti približno lahka. Po vseh preobratih se naš cilj potovanja hitro spremeni iz lova za pogrešano osebo v nalogo krvoločnega maščevanja.

Razvijalec Naughty Dog se je odločil, da naše potovanje med lokacijami malce odpre in ga naredi manj linearnega. Brez skrbi – to ne pomeni, da je Part 2 nenadoma postal nekakšna izpeljanka Assassin’s Creeda, kjer bi čistili taborišča banditov in plezali na pregledne točke. The Last of Us Part II namreč odkrhne vrata samo toliko, da se ne počutiš več, kot da bi napredoval samo v ravni črti od hodnika do hodnika, ampak se lahko tokrat odpraviš malce raziskovat okolico.

In ta je hudo podrobna. Že enka je vsebovala podrobno stopnje, nadaljevanje pa je te lokacije razširilo, a hkrati ohranilo detajlen svet. Ellie med potovanjem skoraj vseskozi spremlja njen ljubezenski interes Dina in skupaj se bosta sprehodili čez cel kup stavb, zraven pa boste lahko uživali v njunem dialogu, ki se nikoli ne zdi kot prisiljena zapolnitev tišine, ampak organski pogovor med prečesavanjem okolice. Njuna odprava se najprej začne na konjskem hrbtu, ki ga lahko poljubno ustavimo in se odpravimo raziskovat naključno hišo ali trgovino, ki jih kar preveva nadmočna količina podrobnosti. Vsaka soba je unikatna in zanimiva za ogled: tam najdeš odprt kovček, z raztrošenimi oblekami, v kotu je TV s priključeno konzolo PlayStation 4, na postelji najdeš strohnelo truplo, na mizi pa njegovo poslovilno pismo, ki opisuje njegove zadnje trenutke. V kotu stoji pasja posoda, izven hiše na vrtu pa lahko najdeš pasjo uto.

Ta stopnja podrobnosti vam da občutek, da se sprehajate po svetu, ki je imel nekoč zgodovino in s sestavljanjem vsem namigov lahko najdeš kakšno skrito zgodbo, ki jo bo nepozoren igralec spregledal. To naredi igro v igri in ob pridnem prebiranju naokoli razposajeni zapiskov lahko izluščite marsikatero podrobnost glede slastne zgodovine sveta The Last of Us.

Vse to doprinese do vrhunskega občutka imerzije in zatopljenosti, ki jo tako redko dobimo servirano v igričarski obliki, to pa zato, ker je to presneto težko opravilo in malo je dovolj talentiranih oblikovalcev, ki jim lahko takšen podvig uspe. Problem je namreč v tem, da mora igra za res dobro imerzijo poskrbeti za vse podrobnosti in malenkosti, in če samo ena stvar odstopa, je učinka hitro konec in igralec dobi občutek, da je bil razvijalec v tem pogledu len. To nikakor ne velja za The Last of Us Part II in brez sramu lahko priznam, da je Naughty Dog zadel tokrat v polno. Sam sem denimo velik oboževalec dežja v igri, saj menim, da zna to pomembno vplivati na atmosfero. Med igranjem te igre sem se včasih preprosto ustavil in odprtih ust opazoval, kako se dež realistično zliva skozi znak kinodvorane, ob obisku zapuščenega akvarija pa sem dve minuti samo gledal skozi okno, opazoval dežne kaplje ter poslušal kapljanje. Ob takih trenutkih človeka preleti srh in to so trenutki res vrhunskih iger, ki niso neke skriptirane sekvence, a se ti bolj zapišejo spomin kot neka spektakularna eksplozija v Call of Dutyju.

Naše raziskovanje okoliških zapuščenih zgradb seveda ima tudi svoj praktični smisel. Tako kot v predhodniku nas čaka sistem kovačenja, preko katerega izdelujemo svoje obliže, bombe, pasti in dodatke za orožja. Tokrat je zadeva malce razširjena, saj je lokacij tokrat precej več, zato so razvijalci nabiranje surovin naredili malce bolj razvlečeno in na splošno potrebujete več sestavin. Je pa dobra novica, da sedaj igra končno omogoča grajenje dušilca za pištole ter nadgrajevanje hladnega orožja, ki lahko postane za kratek čas bolj uničujoče. A sprotno izdelovanje predmetov je samo en vidik kovačenja, saj lahko na posebnih mizah nadgradimo tudi strelno orožje. To je precej običajno in je sestavljeno iz pištole, revolverja, puške, loka in brzostrelke. Vsakemu od teh lahko izboljšamo stabilnost, količino nabojnika in gor namestimo daljnogled. Kar najbolj navduši pri nadgrajevanju so podrobne animacije, saj vsaka nadgradnja drži svojo in Ellie kot največji profesionalec povijači orožje in nanj natre olje, tako da končna nadgradnja dejansko vizualno spremeni pokalico. To je samo še en dokaz razvijalčeve predanosti do podrobnosti. Pri pregledovanju zapuščenih sob lahko naletimo tudi na tablete, preko teh pa lahko po RPG-jevsko nadgradimo naše veščine, kot je recimo hitrejše tiholazenje, širši krog detekcije nasprotnika ter izboljšanje količine zdravja. Nadgradenj je kar precej in se ločijo na razvojna drevesa, tako da tablet ni nikoli preveč.

Velik del vašega igranja bodo seveda sestavljali tudi boji. Načrte vam bosta poskušali prekrižati dve frakciji in nobena od njiju ravno prijazna. Nasprotno, v primerjavi s predhodnikom je v drugem delu krvoločnost in brutalnost dosegla nove višave. Srečanje z nasprotnikom je lahko precej nenadno: v enem trenutku se preprosto sprehajaš po travniku in kar naenkrat imaš pred bando nasprotnikov. Vendar vas igra na grdavže vedno opozori: bodisi slišite pogovor ali pa žvižg sovraga. Takrat imate ponavadi nekaj sekund, da se skrijete in sestavite načrt.

Najbolj pametno se je zadeve lotiti po tihem. Ellie se lahko skrije v travo in se počepnjena po tihem premika po okolici. Nova je sposobnost, da se popolnoma uleže, kar prav pride v visoki travi. Ko se prikrademo za hrbet grdavža, sledi zabod z nožem in žrtev potihem ponikne v onstranstvo. Koljenje je precej brutalno in kar malce te stisne, ko slišiš krvavo grgranje umrlega ter njegove izbuljene oči, medtem ko iz njega stiskate še zadnje sekunde življenja. Nasprotniki se neprestano gibajo in včasih je kar težavno ostati skrit. Ko vas enkrat odkrijejo, se začne akcija in zapoje lahko orožje. Največ štejejo seveda streli v glavo, saj z enim strelom tako pospravite tudi največje hruste. Streliva je malo, zato je treba z njim pametno ravnati, ko gre za nohte pa lahko vedno zapojejo pesti ali pa hladno orožje. Žal ga tu malce zaserje umetna inteligenca. Nasprotniki so sicer pozorni in še posebej navdušujoče je, da se med sabo kličejo po imenih in drug drugemu naznanjajo vašo lokacijo. Znajo vas napasti iz boka, žal pa jim je včasih pobegniti preveč preprosto. Samo malce teka zadostuje, da za vami izgubijo vsako sled in včasih jih lahko na isto lokacijo zvabite celo četo in vse pobijete na isti trik čakanja v zasedi in streljanja v glavo. Dvojka v formulo vpelje tudi pse, vendar mi ta poteza ni bila všeč. Psi vas lahko izvohajo in pred njimi se je skoraj nemogoče skriti, kar je precej najedajoče. Po drugi strani mi pobijanje štirinožcev ni ravno sedlo in v enem štorijalnem odseku sem se zaradi svojih posledic počutil kot resničen kupček govna.

Ne smemo pozabiti še na zombije. Ti se pretirano niso spremenili, saj imamo še vedno tu običajne poblaznele ljudi ter Clickerje, ki jih je malce težje odpraviti. Boj z njimi se od prvenca ni spremenil, igra pa je tokrat dodala še nekaj novih nasprotnikov. Med njimi izstopa nova sorta okužencev, ki se rada skriva v sencah in vas napade iz zasede, dobili pa smo tudi pravi šefovski obračun. Na splošno sem si želel še kakšnega novega sovraga, a dobra novica je, da igra sedaj večkrat v isto srečanje pomeša pripadnike okužencev ter navadne bandite. Ne morem vam povedati, kako je zadovoljiv občutek, ko v skupino nasprotnikov vržeš opeko in s tem zbudiš Clickerje in se potem pritajeno smejiš iz kritja, medtem ko se človeška kri pomeša med okuženo v neizprosnem boju za preživetje.

Grafično je zadeva seveda spektakularna in Naughty Dog je PlayStation 4 strojno drobovje privedel do roba zmogljivosti. Čudovite učinke dežja sem že omenil, k temu pa lahko prištejete tudi noro podrobne obrazne mimike, čeprav se nisem mogel znebiti občutka, da je bilo v oblikovanje gubic na Joelovem in Ellijinem obrazu vloženega več truda kot pa pri drugih karakterjih. Dobra novica je tudi to, da je zadeva precej dobro optimizirana, nalaganja stopenj pa praktično ni. Deležni smo samo začetnega nalagalnega zaslona, potem pa igra gladko prehaja med različnimi scenami, ne da bi vmes gledali v nalagalno črto.

Treba je omeniti tudi odlično zvočno upodabljanje. Stara garda zvočnih posojevalcev se je vrnila in njihovo igranje je tokrat samo še boljše, odlično pa se odrežejo tudi novi prišleki. Skupaj z odličnimi animacijami je zadeva skoraj kot film in včasih res več ne veš, ali spremljaš film ali igraš igro. Komaj čakam na The Last of Us serijo na HBO-ju in res me zanima, kako daleč bo Naughty Dog s svojimi bodočimi naslovi dvignil izkušnjo na PlayStation 5.

Za konec še nekaj glede zgodbe. Kot vsi vemo, je pred meseci nazaj izcurljala celotna zgodba igre in veliko ljudi nad scenarijem ni bilo navdušenih. Sam “leaka”nisem bral, a razumem, zakaj so nekateri igralci jezni ali razočarani. Vendar pa je bilo, kot je v igričarski industriji že standard, na tem mestu veliko pretiravanja. Ni dvoma, da je Part II bolj žensko obarvan in praktično vse najbolj pomembne vloge nosijo pripadnice ženskega spola. To je morda malce čudno, a pač takšno vizijo je imel Naughty Dog in na spole boste hitro pozabili, ko boste začeli spremljati zgodbo. Prav tako mi je všeč, da ženske v tej igri dejansko imajo mišice in niso neke starlete v petkah, ki kot za šalo vihtijo sekire. Bom pa rekel, da se v igri pojavi en trans lik in občutek sem imel, da je dejstvo, da je trans, bilo nekoliko na silo vrinjeno v štorijo. Karakter je bil namreč že tako dosti zanimiv in je imel zanimivo ozadje, da se mi je zdela njegova spolna orientiranost izpostavljena povsem po nepotrebnem.

Kot že rečeno, zgodba se tokrat vrti okoli maščevanja, a pri scenariju bi si želel malce širši pogled. O The Last of Us svetu namreč ne izvemo nekih novih podrobnost in nekatera vprašanja bodo ostala nerazrešena. Se dela na zdravilu? Kakšna je stopnja okuženosti drugje po svetu? Kje so horde? Obstajajo še druga mesta preživelih? Nič od tega ni odgovorjeno, saj je vse osredotočeno samo na izpoved osebne zgodbe, pa čeprav svet kar kliče po tem, da pove več svojih skrivnosti. Mimogrede, Part II je pošteno daljši od predhodnika, zgodba pa se proti koncu kar noče zaključiti. Prisegel bi, da sem vsaj 4x mislil, da se bo odvrtela zadnja špica, pa se je zadeva še kar nadaljevala. Konec je bil v redu, a zopet ni bil vrhunski in želel sem si boljšega finalnega obračuna. Je pa ta vsaj zanimiv in s spretnim obračanjem štorijalnih zasukov, na koncu ne veš več, kdo je tu tisti glavni negativec: ti ali poslednji “šef”. Tu na misel instantno pride Spider-Man meme.

Je The Last of Us Part II upravičila vsa pričakovanja? Skoraj. Nedvomno gre za vrhunski izdelek in po odjavni špici boste o igri razmišljali še nekaj časa in si tudi želeli več. Naughty Dog je lepo razširil koncept predhodnika in vpeljal nekatere nove elemente, želel bi si le malce več raznovrstnosti, zgodba pa bi lahko dodala tudi kakšno podrobnost več o samem svetu, kot pa da samo strmo gleda v pripoved o maščevanju. A kljub tem manjšim zameram gre za vrhunski izdelek in Sony je zopet dokazal, da boste morali za odlične enoigralske igre preprosto morali kupiti njihovo konzolo. Vsekakor se splača igri ponuditi priložnost, pa čeprav ste prebrali izcurljane informacije, saj gre na koncu za odlično igro, ki ostane z vami še dolgo časa.