O mikrotranskacijah in FIFA igrah nismo pisali že nekaj časa, a to nikakor ne pomeni, da se je založnik EA nenadoma premislil in ukinil ta izjemno dobičkonosen del njihovega poslovanja. V bistvu EA že dolgo ni pokazal ničesar res novega: njihov zadnji večji projekt je bil Jedi Fallen Order, njihova zadnja konferenca pa ni pokazala praktično ničesar preveč zanimivega.
In zakaj bi se tudi trudili delati neke enoigralske naslove, če pa jim samo mikrotransakcije v FIFA igrah prinesejo toliko dobička, o katerih lahko samostojni projekti samo sanjajo?
Pri FIFA naslovih je najbolj popularen način igranja sestavljanje ultimativne ekipe nogometašev, ki jih lahko nato uporabite v večigralstvu. Vendar do teh nogometašev ne boste prišli z igranjem igre, ampak jih lahko pridobite samo pri nakupu skupkov virtualnih kart. Te vsebujejo običajne, redke in ultra redke igralce in uporabnik nikoli ne ve, kaj mu bo kakšen skupek kart prinesel. Zadeva tako hudo spomni na igranje iger na srečo in to v bistvu tudi je. EA se sicer zagovarja, da to ni hazardiranje ampak je to odpiranje paketov označil za “mehanike presenečenja”, ampak vsi vemo da je to bedarija.
To je pred kratkim s svojo osebno izpovedjo izrazil tudi 21 let stari Jonathan Peniket, ki je pred leti, v svojih najstniških letih padel v past zasvajajočih virtualnih kart, ki jih EA prodaja vsakemu igralcu s kreditno kartico.
Njegovo igranje s skupki kart se je začelo že leta 2012, ko je začel na skrivaj kupovati kode na fizičnih kuponih, a takrat so bile to manjše vsote. Leta 2017 pa se je zanj vse spremenilo. Takrat je pridobil dostop do svoje prve debetne kartice in to ravno v času, ko so mu stari starši in starši podarili nekaj denarja, ki ga naj bi vložil v svojo prihodnost. Jonathan je takrat namreč ravno zaključeval faks, a tisto leto je njegova mama zbolela za rakom.
Jonathan je iskal pobeg iz resničnosti in zatekel se je k igram. Vendar se ni izgubil v širni in skrivnostni deželi Skyrima, ampak je svojo tolažbo začel iskati v kupovanju kart za FIFO. Takrat ga je zapustil vsak občutek glede varčevanja denarja in Jonathan je začel na te skupke vsako noč zapravljati čedalje večje vsote denarja. Ko mu je kartica končno začela blokirati transakcije, je bil že na stopnji, ko je v eni noči 5x zaporedoma zapravil 80 funtov.
Samo nekaj tednov pred izpiti ga je končno doletelo kruta resnica: denarja ni več. Njegova mrzlica se je ustavila šele takrat, ko je iz svojega bančnega računa izpraznil 3000 £.
Jonathan je danes drugačna oseba in ne išče izgovorov. Vsak dan ga tepe dejstvo, da ni poslušal svojega očeta, ki mu je leta 2012 povedal, da je kupovanje takšnih kart samo igranje iger na srečo. Trajalo je nekaj let, preden je dozorel in zdaj se zaveda resničnosti teh besed. Jonathan se tudi ne strinja z EA-jevimi besedami, da so te karte samo mehanike presenečenja, saj je postal zasvojen s tistim občutkom endorfina pri odpiranju skupkov kart.
Že kar nekaj držav je proti mikrotransakcijam stopilo bolj ostro. Pri tem izstopa Belgija, ki je takšno hazardiranje v igrah preprosto prepovedala, Združeno kraljestvo pa je leta 2017 ugotovilo, da tega ne more označiti za kockanje, saj si dobička ne moreš izplačati v denarju. Takrat je bilo tudi predlagano, da se morajo zgoditi spremembe v samem zakonu in morda se bo to kmalu tudi zgodilo. Zgornji dom je namreč nedolgo nazaj takšno igranje označilo za hazardiranje, tako da se znajo spremeniti spremembe tudi v zakonu.
