Iron Harvest je novi strateški naslov razvijalca KING Art Games in založnika Deep Silver. Ta razvojni studio je sicer znan predvsem po avanturistični seriji The Book of Unwritten Tales. Ampak jim to očitno ni preprečilo, da se ne bi lotili ambiciozne realno časovne strategije. Tako so oživeli nekoč priljubljeno zvrst in jo poustvarili po viziji 1920+ poljskega umetnika Jakuba Rózalskega. Ta oznaka predstavlja fantazijsko vesolje v času med Veliko vojno (1. svetovna vojna) in neposredno po njej, kjer velikanski porabniki dizelskega goriva pustošijo po tradicionalnih evropskih kmetijah in pašnikih. Ob tem sta veliko navdiha dala tudi dieselpunk in steampunk ter poljsko-sovjetska vojna in svet je v celoti precej osupljiv. Tako z vidika umetniškega navdiha kot gradnje sveta je igra izjemno navdušujoča.
Iron Harvest je že marca 2018 izvedla izjemno uspešno Kickstarter kampanjo, kjer je že dokaj visok cilj 450.000 dolarjev močno presegla in na koncu zbrala skoraj 1.300.000 dolarjev. To ji je uspelo zaradi obljub o presežku že tako izpiljenega in popularnega stila iger Company of Heroes in Dawn of War. V nadomestni različici zgodovine so bili po veliki vojni trije narodi – Polania, Rusvietova zveza in Saško cesarstvo – zajeti v še en velik konflikt. Vojna, ki naj bi končala vse vojne, ni prinesla konca konfliktom, ampak jih je zgolj okrepila. Zahvaljujoč izumom Nikole Tesle, ki so kljub prizadevanjem za razvoj človeštva na koncu postali uničujoče orožje, ki je sprožilo oboroževalno tekmo za jajčkanje, kdo vihti najmočnejše robote.
Razvojna ekipa: King Art Games
Založnik: Deep Silver
Platforme: PC, PS4, XOne
PS4 Trgovina: Link
Datum izida: 1.9.2020
Cena: 49.99€
Zvrst: Realno-časovna strategija
Vojna za konec vseh vojn
Ljubitelji družabnih iger bodo takoj prepoznali podobnosti s priznano igro Scythe, medtem, ko bodo veterani RTS žanra zaznali močan vpliv Company of Heroes, ene najboljših vstopnic v žanr. Z vedno večjo redkostjo velikih RTS izidov in z Blizzardovo obupno sprejeto prenovljeno klasiko, ima Iron Harvest vso priložnost postati naslednji veliki hit.
Iron Harvest vsebuje številne standardne načina strategiranja v realnem času. Kampanja te povede skozi zgodbo, ki zadeva vse tri frakcije v času konfliktov po veliki vojni. Vsak lik je popolnoma govorno sinhroniziran, z možnostjo govora maternem jeziku za nadaljnje vživetje v svet. Kampanje se podvajajo kot vadnice in uvod v fascinanten svet igre. Celotna kampanja je solidna, mogoče celo izjemna. Ampak ne predstavlja vsega, kar igra nudi. Za povečanje dolgoživosti so na voljo tudi 3 scenariji specifičnih izzivov, pri katerih mora vsaka frakcija vkopati in braniti niz ciljev proti prevladujočim sovražnim valovom.
Seveda so tu tudi standardi, kot so spopadi z umetno inteligenco ter razvrščeno in hitro večigralsko ter kooperativno igranje na sedmih zemljevidih. Ne bom lagal. Večigralska stran teh strategij me ni nikoli privlačila. Dosti raje sem se poglobil v kampanjo, saj ima ta tip iger velikokrat zelo poglobljeno in zanimivo univerzo. V vsakem primeru je možno igranje v enem od treh težavnostnih načinov, vsak pa je primeren za določeno vrsto igralca.
Najlažji je primeren za ljudi, ki želijo samo uživati v zgodbi, potem je na voljo privzeti način, ki nudi uravnovešeno igranje, nato pa obstaja tudi najtežji način, namenjen strateškim veteranom. Kljub temu da sem igral v srednjih težavnosti, se mi je zdelo, da je tudi na višji težavnosti sovražna inteligenca občasno delala povsem bedaste težave in jo je ob agresivnem začetku bilo možno popolnoma dominirati že takoj na začetku.
Filmografija, kot se šika
Kampanje vključujejo odlične kinematične sekvence med posameznimi misijami, med misijami pa je prisotnega veliko dialoga in odsekov z bližnjo kamero, ki igri resnično dajo kinematografski občutek. Ena stvar, ki jo resnično cenim, je dejstvo, da se lahko odločiš igrati bodisi z angleškimi glasovi bodisi z materinskim jezikom za vsako od frakcij. Angleški govor je povečini precej povprečen, zato sem igro igral z domačimi glasovi, ker so preprosto naredili vse precej bolj poglobljeno in prepričljivo. A to ni edina stvar, ki me je navdušila. Vsak strel iz puške ali topa nosi s sabo ustrezno težo, topovi največjih mehov in topništva pa so izjemno zadovoljujoči in se slišijo absolutno zastrašujoče.
Glede na presenetljivo osredotočenost na ustvarjanje prepričljive pripovedi skozi celotno igro, Iron Harvest odlično opravi svoje delo in enoigralska izkušnja je dokaj nepozabna. Za razliko od mnogih strategij se nobena misija ne počuti enaka drugim. Ne glede na to, ali spremljaš vlak skozi sovražno ozemlje, infiltriraš sovražne položaje in rešuješ zapornike, braniš civiliste sredi konflikta po mestu ali pa preprosto gradiš bazo in kopičiš dovolj velike sile za napad na sovražnika. Vedno se zdi, da igra vate vrže nekaj novega in zahtevnega. Poleg tega vedno obstajajo tudi sekundarni cilji in izzivi pri vsaki misiji, kot da vse skupaj ni bilo dovolj.
Vojna se nikoli ne spremeni
Če si igral strategije, kot sta Company of Heroes ali Warhammer 40,000: Dawn of War, bi se moral počutiti kot doma. Vse od bazegradnje, virov goriva in jekla in pehotnih enot, ki temeljijo na oddelkih, je enako kot pri Company of Heroes. Vendar pa ima Iron Harvest velike, težke, visoke, suhe in debele mehanične grozote oziroma mehe.
Če sem iskren, bi brez robotov Iron Harvest bil precej neizstopajoč RTS, a na srečo jih je na pretek! Vsaka frakcija ima svoj nabor mehov z zelo specifičnimi nameni. Nekateri so najboljši za spopad s pehoto, na primer počasen hodeči tank Rusvietov, ki vihti ognjemetalec. Polanija v njegovo zamenjavo prejme Stražnika z dvema velikima strojnicama, ki lahko streljata pod kotom 360 stopinj. Vsak izmed mehov je namenjen zoperstavitvi določenim sovražnim enotam, toda najdražji mehi vseh treh frakcij so sami po sebi skorajda neustavljiva sila. Kljub temu jih lahko s pravim orožjem, kot je recimo poljski top, ali s par streli od zadaj v šibkejši oklep, hitro spremeniš v kos razpadajočega železa.
Čeprav ima Iron Harvest v vseh frakcijah dostojno količino pehote in mehov, tempo vsake bitke sledi isti rutini. Med zgodnjo igro s pehoto z zavzemanjem in branjenjem točk jekla in olja zbiraš dobrine, sčasoma pa se tempo upočasni in spremeni v bitko utrujenosti, kjer obe strani branita svoje ozemlje v črtah spopadanja. Poizkus kakršne koli taktike ali gradnje obrambe mimo te dinamične točke se ne bo izkazal za zelo učinkovitega, saj ni nič močnejšega od silne sile počasnih tavajočih robotov, ki pod sabo mendrajo vse mestne zgradbe in sestreljujejo sovražnike na kosce. Vse frakcije se počutijo dokaj pravilno uravnotežene in nikoli se nisem počutil, da bodisi popolnoma tapkam nasprotnika bodisi se soočam z nepremagljivo silo. Pogrešal sem zgolj več frakcij, kar bomo morda ugledali v prihodnjem dodatku.
Kljub temu se preprosto ne morem nagledati svojih frontnih črt z vrečami s peskom, bodečo žico in minami, z daljnem videnju sovražnika, ki je na poti proti meni. Včasih lahko to privede do resnično intenzivnih in epskih spopadov in v strategijah nikjer ne uživam bolj kot ob gledanju, kako se mogočni strani spopadata. Če pehota sedi za kritjem, s podporo topov in mehov, si pogosto priča spektaklu, kjer povsod letijo izstrelki in ruševine, tla pa trepetajo od eksplozij. Čudovit je tudi občutek, kjer z večjimi mehi preprosto prehodiš stavbe in jih popolnoma uničiš. Povsem jasno je, da je bilo v igro vloženega veliko pozornosti in misli, od najpreprostejših pehotnih animacij do mehov, ki za sabo puščajo sled dima in uničenja.
Razsodba
(+) Fantastična vizualna in zvočna predstavitev
(+) Začini klasičen recept z uvedbo nečesa drugačnega
(+) Odlična kampanja
(+) Uravnovešene frakcije
(+/-) Trenutno samo tri frakcije
(-) Trpi za standardnimi problemi tega žanra
(-) Skupek manjših nevšečnosti, ki pa ne odvzamejo od izkušnje
