Leto 2020 je bilo hudo naporno za vse in udarce koronavirus krize so čutili tudi razvijalci in založniki iger. Veliko je bilo prestavitev izidov, tiste igre, ki pa so izšle, pa lahko samo čestitamo, saj jim je uspelo z delom od doma dostaviti produkt.
Vendar pa to ne pomeni, da to opraviči tiste špile, ki so izšli v nedokončanem stanju ali pa so že v sami srži slabi in nezabavni. Za vas smo tako pripravili 5 iger, ki jih morda ne bi označili striktno za slabe, a so zagotovo najbolj razočarale.
XIII Remake
Originalni XIII leta 2003 ni ravno zažgal blagajn in vsekakor ni kakšna igra, ki bi se zapisala v zgodovino. Vendar pa je špil vseeno nosil nekakšen šarm, ki mu je skozi leta prislužil kultni status. Poseben grafični “cell shaded” slog ter vmesne sekvence so nam prinesle nekakšen stripovski občutek, temu pa lahko dodate še posebne animacije ob usmrtitvi nasprotnika. Skratka, igra je leta 2003 kazala potencial, ki pa bi ga bilo potrebno dodelati.
Ravno to se je spravil delati novi razvijalec PlayMagic, a žal je pogrnil na celi črti. Neizkušenemu razvijalcu je nekako uspelo stvari samo še poslabšati, slabe stvari pa so ostale na enakem nivoju. Predelava je polna hroščev, animacije se zatikajo, sličice na sekundo padajo, grafična podoba pa na tistih mestih, kjer je bila nadgrajena, preveč izstopa in bode v oči. Izstopa tudi nagnusen zvok, ki je ostal nespremenjen od originala in že takrat je bil zanič. Zvočno podajanje raznih likov je leseno in robotsko in razvijalcu se očitno ni dalo v izboljšavo tega vidika vložiti niti centa razvojnega časa.
Skratka, XIII Remake se čuti samo kot hiter poskus zaslužka iz strani neizkušenega studia, zato se igre izogibajte, kjerkoli se morete.
Godfall
Igra Godfall je kot ena prelepa punca, ki je cele dneve dvoriš in nato končno pristane na zmenek s tabo. Med večerjo ji zreš v oči in si naravnost očaran nad njeno lepoto, stvari pa se spremenijo, ko jo odpelješ domov, se z njo usedeš na kavč in ji zavrtiš kakšno epizodo serije The Office, za katero ti je rekla, da je ni nikoli gledala. Medtem, ko se ti krohotaš, pogledaš k njej in ona ti v obraz reče, da ne razume fore. Pri drugi epizodi jo še enkrat pogledaš in vidiš, da že brska po telefonu.
To je Godfall – grafično čudovita igra, ki pa pod površjem skriva zelo malo mesa. Gre za sila povprečni akcijski RPG, ki temelji na nabiranju opreme in hitrem sekanju nasprotnikov v stilu Dark Souls iger. Le da tu borba niti približno ni tako taktična, okolica je ponavljajoča, tisti grafični učinki pa začnejo čez čas najedati, saj se vse tako sveti, da ne ločiš več nasprotnika od navadnega grma. Zgodba je samo slab izgovor za spreminjanje okolice, poleg tega pa morate na PC-ju ves čas držati povezavo na internet, pa čeprav je to skoraj striktno enoigralska zadeva.
Godfall je ena redkih ekskluziv za PlayStation 5, a za več kot 15-minutno hvaljenje grafičnih zmogljivosti konzole pred prijatelji nima namena.
Warcraft III: Reforged
Kar malce težko je verjeti, da je polomija od predelave tretjega Warcrafta izšla letos, a to je resnica, saj je Reforged izšel januarja in tako pogumno napovedal usran ostanek leta 2020.
Kako je razvijalcu Blizzardu uspelo legendarno strategijo iz leta 2002 spraviti na rekordno nizko oceno na Metacriticu mi ni jasno. Dobro, igra XIII je bila že tako samo povprečna igra in bi razvijalec moral pri predelavi narediti veliko več, da bi jo res popravil. A Warcraft 3 je bila že v osnovi odlična igra, tako da bi razvijalec moral samo nadgraditi grafično podobo in osvežiti večigralske strežnike in delo bi bilo opravljeno. Vse ostalo bi bil samo bonus.
A Blizzard je šel po drugi poti. Nekje sredi razvoja je začel sekati proračun, zato je predelava začela izgubljati obljubljene lastnosti. Morali bi denimo prejeti predelane vmesne sekvence s pravimi animacijami in čeprav smo v napovedniku videli zadevo v akciji, je bila zadeva ukinjena. Prav tako smo samo na redkih mestih dobili razširitev kampanje, igra pa tudi ni bila dobra optimizirana in se je zatikala tudi na močnejših konfiguracijah, ki bi morale zadevo poganjati brez problemov.
A veliko huje je bilo na večigralskem področju, kjer je Blizzard preprosto odsekal nekatere lastnosti igre, ki so bile že uveljavljene in so delovale. Tako so izginile čakalnice, klani, profili igralcev in ustvarjanje lig. Čeprav je razvijalec obljubil, da bomo te stvari dobili v posodobitvah. smo tu leto kasneje, te stvari pa še vedno manjkajo in res dvomimo, da jih bomo kdaj sploh dobili.
Cyberpunk 2077 za PlayStation 4 in Xbox One
Razvijalec CD Projekt RED je s svojo igro Cyberpunk 2077 poskrbel za primeren zaključek leta 2020. Sam sem med igranjem za recenzijo na PC-ju preroško napovedal, da bo tale igra veliko ljudi razočarala, saj so bila pričakovanja za igro nerealna in vsi so pričakovali ocene vsaj 11/10.
In čeprav mi je bila igra v osnovi všeč, je bilo takoj jasno, da obljube do izida ne bodo izpolnjene. Temelji so bili dobri, a so bili prežeti s hrošči, ki so mezeli iz vsakega ovinka. Nedelujoče animacije, odsotna umetna pamet, pokvarjene sekvence in izginjajoči promet so vse stvari, ki močno najedajo, a se da prebiti skozi njih s potrpežljivostjo in so tudi zadeve, ki jih lahko odpravimo s popravki.
Potem pa se je zgodil končni izid na konzolah PlayStation 4 in Xbox One, kjer je igra praktično neigralna. Sličice na sekundo padajo pod 20, igra pa sploh ni zmožna dovolj hitro naložiti teksture, da človek ne bi med igranjem gledal v plastelinasti promet in ljudi, ki nimajo tekstur. To je preprosto neopravičljivo za igro, ki je bila v izdelavi že 8 let in je bila sprva najavljena, ko sta bili konzoli PlayStation 4 in Xbox One šele na začetku svojega življenja. CD Projekt RED je tako delal na razvoju specifično za te konzole, vedel je za neoptimizacijo in da zadeva ni pripravljena za trg, a jo je vseeno splavil ter tako grdo nategnil milijone igralcev, saj opisovalcem ni dovolil dostopa do recenzij igre za konzole. Res grdo in še en dokaz, da na igričarskem trgu ne moreš zaupati prav nobenemu založniku in razvijalcu, saj vsi slej ali prej postanejo pogoltni za denarjem.
Fast & Furious Crossroads
Veš, da bo igra zanič, ko razvijalec pripravi napovednik in je že tam zadeva videti porazno. Potem pa se spraviš v igranje in je igra pravi polom na praktično vseh področjih.
Morda edini plus igre Fast & Furious Crossroads je trapasta zgodba, ki bi še nekako sodila v Hitri in drzni filmsko izročilo, vse ostalo pa je globoko pod povprečjem. Šofiranje je preprosto nezabavno, kamere ni moč udobno namestiti, misije so ponavljajoče in to je dejansko ena najgrših iger, kar smo jih videli iz rok večjega studia. Kar je presenetljivo, saj je igro razvil razvijalec Slightly Mad, ki je znan po grafični lepoti svojih Project CARS iger. Kaj za vraga je šlo tu narobe, da je igra videti kot iz leta 2005 ni znano, a očitno na igri niso delali njihovi pravi programerji, ampak podporno osebje, ki ga sestavljajo hišnik, čistilka in nek računovodja.
Bonus pri tej celi polomiji je dejstvo, da je kampanja dolga celih 5 ur, založnik pa si upa za igro zaračunavati 50 €.
