Razvijalcu Bloober Team gre čestitati za njegov pogum. Danes boste bolj težko našli nekoga, ki bo šel delati grozljivko in to v slogu starih Resident Evil srhljivk, kar pomeni statična kamera, ki mu lahko dodate še res počasen tempo premikanja. A nova grozljivka The Medium vzame ravno te stare prvine, jih nekoliko predela in jih ponudi prečiščene novi generaciji igralcev.
Žal pa The Medium ne premaga vseh ovir in na koncu dobimo povprečno mešano izkušnjo, ki ji boleče manjka najbolj pomembna sestavina: grozljivost.
Razvojna ekipa: Bloober Team
Založnik: Bloober Team
Platforme: Xbox Series X in S, PC
Steam: Stran trgovine
Datum izida: 28.1.2021
Cena: 49.99 €
Zvrst: Grozljivka
VIDEO RECENZIJA
The Medium nas postavi v vlogo ženske z imenom Marianne, ki se že od svojih zgodnjih let ponaša s prav posebnim talentom. Je namreč zelo občutljiva na duhovni svet in njen talent je, da se lahko preseli v drugo dimenzijo in pomaga umrlim pri prečkanju v onostranstvo. Ta svoj talent bo morala zdaj ponovno uporabiti, saj jo je domov poklical njen umrli stric, ki ji je bil dolgo ob strani. A pri njegovem slovesu se zgodi nekaj čudnega in Marianne prejme bizarni klic v letovišče Niwa, ki je slavno po svojem masovnem in hkrati skrivnostnem masakru.
Začetek me je bolj spominjal na nekakšno avanturo v slogu Syberie, ko pa enkrat stopimo v Niwo pa so me prevzeli občutki, da sem se usedel za grozljivko, ki po slogu igranja spominja na Resident Evil, podajanje dogodkov pa spominja na Silent Hill. Ni skrivnost, da se je Bloober Team iz slednje serije močno napajal in v sodelovanje so celo povabili skladatelja Akiro Yamaoko, ki je svoje glasbene talente prikazal v vseh Silent Hill igrah in tudi tule njegovo delo takoj ustvari moreče, na pol zasanjano vzdušje.
Posebnost The Mediuma je njegovo prehajanje v paranormalno dimenzijo, brez da bi morali vmes čakati na nalagalne zaslone. Marianne v določenih scenah skoči v drugo dimenzijo in kar naenkrat naša junakinja nastopa v dveh resničnostih. Zaslon se takrat razdeli na dva dela in Marianne istočasno sprehajamo po dveh scenah. Vsaka od njiju vsebuje svojo okolico in naša naloga je, da kombiniramo raziskovanje in rešujemo uganke v obeh dimenzijah. Reševanje zagat bo naše poglavitno opravilo, žal pa so uganke ekstremno lahke in res redko se boste kje zataknili. Navadno moramo kje pobrati kakšen predmet in ga uporabiti nekje drugje, ta predmet pa se skoraj vedno nahaja v isti sobi. Vsake toliko moramo v inventarju kaj skombinirati, a tudi to naredimo na licu mesta. Bolj redko boste okoli prenašali več kot dva predmeta, tako da to res ni kakšna napredna pustolovščina.
Uganke rešujemo v resničnem svetu, spiritualni svet pa služi v glavnem za prečkanje pregrad, ki jih v drugem svetu ne moremo obiti. Marianne takrat za kratek čas skoči iz svojega telesa, kar pomeni, da moramo v paranormalni okolici prečkati sobo in tam s svojo duhovno močjo, ki jo prej napolnimo pri kakšnem izviru, napojimo elektriko, ki potem napravo zažene v resničnem svetu. A pozor, izven svojega telesa ne smemo vztrajati predolgo, saj začnemo izgubljati svojo dušo, ki v lepem grafičnem učinku briše našo junakinjo.
To prehajanje med svetovi in kombiniranje pristopov najprej navduši, a razvijalec tega pristopa skozi celotno igro ne razvije tako kot bi moral. Enake zadeve počnemo skozi celotno, nekje 8-urno izkušnjo in igra nam nikoli ne ponudi kakšnega bistvenega izziva. Nekje na polovici odigramo nekatere segmente z novim likom Thomasom, ki pa ima nekatere stopnje še bolj dolgočasne in v enem segmentu, ko tekamo po nekem labirintu, sem preprosto za nekaj časa ugasnil igro, saj je bila zadeva obupno dolgočasna.
The Medium ima mestoma boleče počasen tempo, čemur ne pomaga počasno premikanje. Marianne sicer lahko teče, a to je videti, kot da ima palico v riti in ob igranju me je včasih začel boleti prst zaradi tiščanja tipke za šprint. Jasno je, da nam je razvijalec želel prikazati vso čudovitost okolice, ki je resda lepa, a hkrati povsem statična in včasih po minuto samo držite tipko za naprej, brez da bi se okoli vas dogajalo karkoli zanimivega. Grafična podoba ni zanič, a včasih zbodejo v oko kakšne pomanjkljive obrazne animacije, na konzoli Xbox Series X pa sem naletel tudi na grafičnega hrošča ob določenih učinkih, igra pa je bila zaklenjena na 30 sličic na sekundo. Ray tracing učinki obstajajo, a res ne pridejo do izraza, igra pa ima kar nekaj težav z optimizacijo na PC-jih.
Med našim igranjem bomo vsake toliko naleteli na našo glavno nevarnost: bitje The Maw, ki je nekakšen demon, ki lahko prav tako prehaja med dvema dimenzijama. The Medium ne vsebuje prav nobenega bojevanja, tako da je naše edino orožje skrivanje, ki pa je povsem osnovno in začne kmalu preprosto najedati. The Maw resda spušča grozljive zvoke, a v prehodu v resnični svet postane neviden, tako da ob skrivanju sploh ne vemo, ali gleda v nas ali ne, drugih pokazateljev pa itak nimamo. V praksi tako prečkamo sobo bolj na srečo in če nas The Maw ujame temu sledi instantna smrt in čaka vas vnovično nalaganje shranjenega položaja. Marianne lahko ob skrivanju z dlanjo prekrije usta in zadrži dih, a ta mehanika mi ni bila povsem jasna in včasih preprosto ni delovala.
The Medium se trudi povedati odraslo zgodbo, ki jo odkrivamo sproti. Štorija si zastavi drzne teme, a te nato razišče samo na pol, vse skupaj pa zaključi res slab konec, ki namiguje na nadaljevanje in nam pusti, da sami naredimo svoje zaključke.
The Medium na koncu izpade kot samo povprečna grozljivka, ki jo boste hitro pozabili. Igranje z dvema dimenzijama je zanimiva a neizkoriščena mehanika, največji greh pa je to, da vas preprosto ne bo strah. Zgodba nam sicer da tisti nelagoden občutek in bitje The Maw vsebuje svojo dozo srhljivosti, a med sprehajanjem po hodnikih vas ne bo stiskalo v prsih in v celi igri sem naštel samo en “jump scare”.
Prištejte k vsemu temu še dokaj visoko ceno za 8 ur igranja in dejstvo, da nekega razloga za vnovično igranje preprosto ni in dobite srednje dober izdelek, ki se ne bo zapisal v zgodovino igričarskih grozljivk.
