Včasih, ampak res zgolj včasih se zgodi, da v roke dobim kakšen špil za katerega sploh še nisem slišal in me na vsaj enem področju fascinira. Werewolf: The Apocalypse je pristal ne tem dotičnem seznamu. Priznam, če bi videl ta špil na kateri od danes že precej številnih platform ali zaganjalnikov slash trgovin, če vam je ljubše, mu verjetno ne bi namenil več kot pogled medtem ko skrolam z miško dalje. Volkodlaki niso moja skodelica čaja, tudi arkadnim igram se načeloma raje izognem. Občutek imam, da sem do teh mističnih bitij dobil odpor ob vsej fami okoli Twilight serije. Kakorkoli že igra se je znašla na mojem PC-ju in pošteno je bilo, da sem ji dal možnost.
Razvojna ekipa: Cyanide
Založnik: Nacon
Platforme: PC, Xbox One, Xbox X/S, PS4, PS5
Datum izida: 04.02.2021
Cena: 39,99 € (Epic games)
Žanr: Akcijska vlogoigralka
VIDEO RECENZIJA
Preden sem igro zagnal sem si pogledal uradno prikolico na YouTubu. Sama igralnost me po videnem ni navdušila, ampak seveda to ne pomeni veliko, saj je treba zadevo fizično preizkusiti. Ikona na namizju je za tem le doživela svoja prva dva klika in hitro sem se znašel v lično narejeni kinematični sekvenci, ki mi je hitro popravila vzdušje. Meni igre Werewolf: The Apocalypse je izredno minimalističen in pregleden, nastavitve so lepo predstavljene in ozadje poskrbi, da imamo prvo predstavo o tem, kakšna grafična podoba nas čaka v sami igri. Za pregled celotnega menija sem porabil okoli šestdeset sekund, kar je meni osebno indikator, da igra ne vsebuje veliko balasta.
Sam začetni meni in nalagalni zaslon sta podprta z zadnje čase redko slišano rokersko glasbo, kar mi je precej godilo. Včasih so igre kot so FIFA in NHL skrbele, da smo med surfanjem poslušali dobro rock glasbo, a vse več iger se je zadnje čase prestavilo v nekakšne oblike rap ali pop muzike. Definitivno pa je izročilo igre Werewolf: The Apocalypse zelo primerno za težjo obliko kovinarske glasbe. Letos sicer ni prva igra, ki je navdušila z bolj glasnim žanrom glasbe, moj Spotify mi je že večkrat predlagal, naj poslušam še kaj drugega kot Samurai, katerih pet komadov imam že kakšen mesec na ponavljanje – Samurai je band protagonista Johnnyja Silverhanda iz igre Cyperpunk 2077. Morda se vendarle vrača era trdih kitarskih riffov.
Gumb “new game” nas popelje na sedaj že kar malce nestrpno pot v igro. Werewolf: The Apocalypse se začne, presenetljivo (ali pač ne), še z enim daljšim filmskim uvodom. Če si ta igra zasluži kakšno izredno pohvalo, potem gre ta pohvala definitivno v roke ljudem, ki so pripravili ta uvod. Naracija precej spominja na Assassin’s Creed Valhalla in tudi sama vsebina videa se na nek način povezuje, saj govori o nastanku sveta. Seveda se tukaj potem nadaljuje v tematiki primerno z volkodlaki. Kljub podobnostim, ki si jih namenoma ali nenamenoma deli z ACV pa je intro res vrhunsko narejen in vzbudi zanimanje ter pripravi teren za igro. Stvar, ki bi jo še izpostavil je okoljevarstvo. Ja, prav ste prebrali. Rdeča nit igre je namreč to, da se borite proti korporaciji, ki uničuje okolje. Meni osebno se zdi vrhunsko, da je nekdo zaparkiral tako močno sporočilo znotraj enostavne videoigre. Greta odobrava.
Prvi stik z dejansko grafiko špila mi je takoj osvetlil situacijo. Že v vmesni sekvenci je bilo moč videti, da igra kljub temu, da sloni na Unreal Engine 4 pogonu, ne izkorišča svojega potenciala v polni moči. Kljub temu da daje občutek grafične idile, se ob le malce bolj ostrem pogledu vse sesuje v prah. Glavni liki so relativno detajlno in lepo oblikovani, medtem ko so že stranski precej klavrni. Deklica Aedana ima recimo Cyberpunkov sindrom, gre za bolezen, kjer otroški liki izgledajo kot pomanjšane različice odraslih ljudi (to je bil en bolj opaznih Cyberpunkovih neuspehov). A če so liki z izjemo protagonista Cahala, ki izgleda skoraj identično kot Van Zan (Matthew McConaughey) v Reign of Fire, vizualno slabo oblikovani, tega ne moremo trditi za sinhronizacijo in izbor glasovnih igralcev. Ko sem že ravno omenil Reign of Fire, za to igro bi pa z veseljem odprl mošnjiček, če bi jo v igro pretvoril kakšen talentiran studio.
Grafično Werewolf: The Apocalypse res ne ponuja nobenega presežka. Teksture zunanjega sveta so milo rečeno zastarele, zlikovci so skoraj vsi enojajčni bratje in kot že omenjeno, če od daleč vse skupaj še nekako zgleda pa pogled od blizu odsvetujem. Verjamem, da so ustvarjalci potrudili po svojih močeh, a studio, ki se primarno ukvarja s kolesarskimi igrami, težko parira razvijalcem, ki takšne igre ustvarjajo kot Milka čokolado. Kljub temu podpiram, da so se lotili špila in namočili prste v nov žanr, potenciala jim vsekakor ne manjka.
Dajmo igro še malo pohvaliti. Zadnje desetletje so linearne zgodbe precej v zatonu, vse več je naslovov v odprtem svetu, ki ponujajo nešteto ur zabave. Tudi če prideš do zaključka, jo začneš znova in izbereš novo pot (pa ja de!… Je kdo dejansko to že naredil? Jaz ne morem iz svoje kože in vedno izbiram iste poteze, ki so vezane na moje vrednote”). Linearne igre so tako že privzeto bolj dolgočasne in zato umaknjene na stranki tir. Priznam, tudi meni je težko igrati linearno zgodbo, sploh če imam v glavi drugačno idejo kako odigrati kot ustvarjalci. Tudi Werewolf: The Apocalypse ni tukaj izjema. Veliko stvari bi naredil drugače, a hkrati poudarjam, da je sam koncept zgodbe v bistvu nekaj svežega in dobrega. Koliko iger obstaja, kjer si ekoterorist in okoljevarstvenik? Zato gre tukaj velika pohvala ustvarjalcem, ki so ponudili zgodbo, ki te dejansko pritegne. Še ena stvar, ki je vredna hvale je dejstvo, da se v igri lahko spremeniš v volka ali celo volkodlaka, kar pride izredno prav, ko se boriš proti trumi nepridipravov, a najljubše od vsega mi je to, da imaš v človeški obliki na voljo majhen samostrel, s katerim lahko onesposobimo nasprotnika.
Zdaj pa prihajamo do dela, ki pomeni največ – igralnost. Ni skrivnost, da sem pristaš simulacij in da imam rad, da so stvari čim bolj realistične. Tega se tukaj vsekakor nisem nadejal, a vseeno sem pričakoval boljšo fiziko, več realizma, bolj kompleksno upravljanje in tako dalje. Ustvarjalci so se odločili, da bodo uporabili star koncept, kjer težavnost igre regulirajo z maso nasprotnikov. To me je precej odvrnilo od špila, saj sem od prvega trenutka, ko sem se spremenil v volkodlaka, na špil gledal zgolj kot še en tisti dolgočasni pretepaški 2D sprehod skozi scene. Ko se spremeniš v volkodlaka imaš dejansko z levim klikom in kombinacijo WASD pokrit komplet špil, sicer imaš na voljo še en ali dva udarca, ampak to je nekako to. Vsakega nasprotnika brez težav premagaš in kot že omenjeno težavnost so pogojili zgolj s tem, da nebodijihtreba prihajajo v valovih in masi. S svojimi šapami brez težav režeš po njih oziroma jim odstranjuješ ude, kri pa šprica v takšnih količinah, da scena s kosilnico v filmu Dead Alive izpade kot otroška risanka.
Po nekaj urah igranja lahko rečem, da je igra načeloma dobro optimizirana, tu in tam se najde kakšen hrošč. Prednjači predvsem to, da se zlikovci teleportirajo pred vrata, kot da manjka animacija vstopa in to, da znajo leteti skozi steno, ko jih vržeš. Drugih večjih napak nisem opazil. Bolj kot le te pa me moti dejstvo, da so določeni NPC-ji popolnoma statični, brez animacij in interakcij. Razumem linearnost, ampak totalna zabetoniranost skupine ljudi pač res izpade glupo.
Kaj reči ob igri, ki ponuja toplo-hladne valove? Koncept same igre je zelo dober, potencial pa zelo neizkoriščen. Glede na to, da studio ni doma v teh sferah je prvi korak obetaven, a žal zgodba izgubljena. Morda bo Werewolf: The Apocalypse dobil naslednika in bodo igro razvili ter izpolnili potencial. Kdo ve. Jaz vem samo to, da sem od igre pričakoval zelo malo, a na koncu dobil več kot sem pričakoval. Določene stvari so vrhunsko izpeljali, recimo filmske vložke, glasbo in glasovno sinhronizacijo, druge pa gladko zavozili. Za navdušence nad volkodlaki je igra tatamata, za tiste ki iščemo globino in tisti “Je Ne Sais Quoi” pa zgolj prehodna zabava.
(+) Koncept zgodbe
(+) Cinematični del igre
(-) Grafična podhranjenost
(-) Preveč arkadna, preveč neuravnotežena
