“Športniki v filmih se nikoli ne obnesejo”. Citat, ki ga v Space Jam – Nova Zapuščina izreče LeBron James, je morda edina stvar, ki je skupna tako originalnemu Space Jamu, kot tudi nasledniku. Kjer je izvornik dokaj uspešno združil priljubljenost Michaela Jordana z risanim svetom Looney Tunesa v navzkrižnemu promocijskemu sožitju animacije in resničnega življenja po navdihu Kdo je potunkal Rogerja zajca (1988) skoraj desetletje poprej, nadaljevanje paradira LeBrona ter ekipo identičnih risankastih likov (s parimi spremembami, ker nekateri liki dandanes očitno niso več politično korektni) v prikazu vsemogočne Intelektualne lastnine Warner Brosa.
- Založnik: Warner Bros
- Direktor: Malcolm D. Lee
- Glavni igralci: LeBron James, Don Cheadle, Cedric Joe
- Dolžina: 115 minut
Prvotna uspešnica iz leta 1996, v kateri so bili Michael Jordan, Zajček Dolgoušček, Daffy Duck in različni pripadniki Looney Tunes ekipe prisiljeni igrati medgalaktično košarko, je bil eden tistih filmov, ki ga otroci obožujejo, starši pa ga nekako uspejo prebaviti. James, ki je imel ob takratnem izidu 11 let, je bil izbran kot otrok, ki bo zdaj zamenjal Jordana kot zvezdo franšize. Uspeh bi znal postaviti temelje za donosno kariero po tem, ko v NBA ne bodo več potrebovali njegovih košarkarskih vrlin.
A po prvi četrtini odvitega filmskega traku se ne bi nihče čudil, če bi sklepali, da je LeBron James mastno plačal WB za nastop in promocijo v filmu, saj se Nova Zapuščina v prvi polovici počuti kot plačana reklama. Film se bolj slini po njegovih dosežkih kot lazar po glavi sočne solate. Ni ga zanikati, da je super zvezdnik in kot pri originalu sem čisto pričakoval hvalospev vseh dosežkov glavnega igralca ter spremljanje dogodkov, ki so vodili v rojstvo legende. Tudi hrbtenico filma prestavlja njegovo hrepenenje po tem, kako biti dober oče, s sinom (Cedrik Joe) v vlogi nesrečnega najstnika, ki želi zgolj slediti svojim življenjskim ciljem. Ampak ob nastopu, nevrednem amaterskih gledališč, še Michael Jordan iz prvenca izpade kot filmska zvezda. To pove izjemno veliko o filmu, ki se skuša zanašati predvsem na kemijo glavnih junakov.
LeBron in njegov sin sta preko “mojstrskega” načrta WB algoritma oziroma Al G. Rhythma (do življenja ga privede Don Cheadle, ki svojo nalogo opravi suhoparno. Nedvomno zmore več od prikazanega) privedena v ServerVerse, neonsko zapleteno galaksijo na strežniku konglomerata s vsemi pripadajočimi intelektualnimi lastninami, kot so Harry Potter, Igra Prestolov in vse druge avtorske pravice, ki jih film ponosno razkazuje nejevoljnim gledalcem. Za pobeg iz strežnika sta primorana premagati zlonamerni algoritem v košarki podobni igri b-ball (več o tej katastrofi nekoliko kasneje), a prej morate zbrati ekipo vsem znanih risankastih junakov.
Koncept originala, kjer se je vse odvijalo v sledljivem zaporedju, je zamenjan z zmedo, kjer iskanje igralcev služi kot paradiranje avtorskih pravic, saj so vsi Looney Tunes junaki z izjemo Zajčka Dolgouščka pobegnili in so sedaj raztreseni tekom planetov oziroma avtorskih del Warner Brosa. Tako med drugim obiščemo Amazonske džungle, kjer Čudežna ženska trenira Zajčico Lolo (katera kljub napovedim obdrži večino originalnega šarma), puščavsko antiutopijo Mad Maxa, kjer Kojot neuspešno lovi Cestnega dirkača in brlog dr. Zlobe, kjer Elmer Fudd prevzame vlogo Verne Troyera kot Mini Jaz.
Kljub temu, da ima direktorska ekipa po prikazanem večjo golšo kot ameriški puran teden pred dnevom zahvalnosti, je zaporedje razmeroma kratko in neboleče, pri čemer nam je prihranjeno nekoliko zadrege med gledanjem posiljenih prikazov vseh avtorskih lastnin. Situacija se ponovi, ko so med “košarkarsko” tekmo tribune napolnjene z zmedeno in neprimerno paleto filmskih likov, med katerimi se najdejo Jane Hudson iz filma What Ever Happened to Baby Jane?, erotično trpinčene redovnice iz The Devils in še marsikatera druga avtorska lastnina, ki nikakor ne spada tja. Seveda tudi kasneje ne manjkajo številčni neposrečeni trenutki, kot je rap prašička Porky, ki se počutijo zgolj kot vsebina za napovednike.
Osrčje filma – omamni vrtinci mavrične svetlobe, ki se pojavljajo ob vsaki priložnosti – so neprijetne in že zdaj zastarele omembe internetne pop-kulture (Chungus??). Izpadejo enako neumno kot zgodba, kjer algoritem preslepi sina LeBron Jamesa (pardon, Kralja Jamesa, kot ga v 90% primerov ponosno imenuje film) v boj proti očetu. Že osnovni koncept je bolj bedast od originalnega filma, vse skupaj pa kmalu pade v sramotno zmedo. Po dobrih 50% prevrtenega filmskega traka ti postane vseeno za to, kar se trenutno dogaja na zaslonu, čeprav bi naj takrat film komaj pričel svoj vrhunec. Dejstvo, da vse skupaj traja pol ure dlje od predhodnika, vse napravi še toliko slabše.
Zahrbtni skrivnostni nameni, ki poganjajo ta navidezni dinamo, za razliko od Disneya ali Marvela, ki lahko svoje ogromne rezerve intelektualne lastnine organizirata pod logičnim okriljem princes ali superjunakov, ne predstavljajo nobenega povezovalnega reda med mešano ekstravaganco, katero si lasti Warner Bros. Rick in Morty (da, tudi ona prejmeta svojo sceno) in klovn Pennywise ne spadajo v isto resničnost, pa naj WB zmeče še toliko denarja in časa v preprečevanje gledalcev. Mlajši nesrečniki, ki jim je bil ta film navidezno namenjen, bodo seveda spregledali večino teh napak. Jih bodo pa zmotili obupani napori, da bi risankaste junake na zaslonu povezali z nelogično zgodbo.
Kot enega največjih obupov povezanosti z današnjo mladino je igra, ki jo namesto košarke v vrhuncu filma junaki odigrajo proti zbirki zamaskiranih super-pozabljivih super-nasprotnikov pod trenerstvom Al G. Rhythma, nekakšna zmedena kombinacija košarke in video igre. Te so namreč popularne z današnjo mladino, mar ne? Košarka je zastarela, kdo pa sploh še spremlja to stvar.
Problem se pojavi, ker je v originalnem filmu kljub pretiravanju vse še zmerom izpadlo prepričljivo, saj smo skoraj vsi poznali osnovna pravila igre (z izjemo risankaste fizike in trume prekrškov). Nova Zapuščina pa vse to vrže skozi okno z morda še slabšo idejo, kot je posiljevanje z avtorskimi pravicami. Igra, kjer je lahko koš vreden dve ali tisoč točk, odvisno od tega, kdo ga je vrgel in na kakšen način!? Na podlagi tega izgubiš kakršno koli vnemo, ki si jo nekako še imel do spremljanja dogajanja, saj se vse počuti brezpredmetno in zmedeno, vrhunec pa na srečo mine hitro in zaspano preide v predvidljiv zaključek.
Kot edino koliko toliko dobro plat bi izpostavil le, da je produkcija filma na pričakovani ravni za vložen denar in da je vizualno animacija na ustreznem nivoju. Povezanost 2D animacije in resničnega sveta pa še nikoli ni izgledala tako prekrasno, stilov pa je več in menjavanje med njimi gladko in prepričljivo. Pa ena scena z Michael Jordanom me je rahlo nasmejala. Če je to dvoje vredno preostanka, pa preceni sam.
Zanimivosti:
- Bob Bergen je edini glasovni igralec, ki se je vrnil iz prvotnega filma Space Jam in to v isti vlogi (Tweety).
- Film je izšel točno 25 let po prvem.
- Zvezdniku Milwaukee Bucksa Giannisu Antetokounmpoju je bila ponujena zvezdniška vloga v filmu, a jo je zavrnil.
- Warner Bros je imel ideje tudi za “Skate Jam”, “Golf Jam” in “Race Jam”, vendar so bile vse zavržene.
- Pepe Le Pew, francoski dihur, bi naj nastopil v sceni, navdihnjeno s strani Casablance (1942), kjer osvaja Greice Santo, ki nasilno zavrne njegovo osvajanje. Scena je bila opuščena, po tem, ko je Malcolm D. Lee prevzel režijo, domnevno zato, ker Le Pew spodbuja spolno nadlegovanje.
