Ko govorimo o Death’s Door, se primerjavam z Legendo o Zeldi ni mogoče izogniti. Glede na to, koliko konceptov so si izposodili pri Acid Nerve od Nintendove franšize – natančneje, tiste klasične formule Zelda, ki je vztrajala, vse dokler ni zraven prišel Dih divjine in popolnoma razbil konceptno zanko. Čeprav je bil Breath of the Wild velik uspeh, med množicami še vedno pustoši grozljiva lakota po tisti starošolski izkušnji Zelde. Death’s Door je tu, da ljudem ponudi tisto, kar si želijo. Najboljši del? Ne samo, da si veliko izposodi iz predloge Zelda, ampak za razliko od toliko drugih iger, ki so storile povsem isto stvar, to stori tudi zelo uspešno.
V Durih smrti igraš kot vrana, zaposlena pri Komisiji za žetve. V bistvu opravljaš tipični 8 urni delavnik žetve duš bitij, katerih čas v svetu živih se končuje. Večinokrat gre za enostavno rutino, a ko se katera od naloženih nalog zaradi nepredvidenega zapleta sfiži, lahko pride do hudih zapletov. Tisto, kar se je začelo kot preprosto poslanstvo žetve duše, se tako enkrat spremeni v potovanje z velikimi razsežnostmi. Ep, ki bo na koncu spremenil prepoznavanje kroga življenja in smrti.
Razvojna ekipa: Acid Nerve
Založnik: Devolver Digital
Platforme: Xbox One, Xbox Series X/S, PC
Steam: Link
Datum izida: 20.7.2021
Cena: 19.99€
Zvrst: Akcijska RPG avantura
Ni vsak dan možnost igrati pustolovsko igro po navdihu Zelde, kjer postaneš ptič, ki žanje duše penzionistov. Ampak razvijalci, odgovorni za Titan Souls so ustvarili prav to. Imaš kdaj trenutek, ko med igranjem katere igre enostavno pomisliš “wow, to pa je res dobro narejeno”?
Mogoče gre samo za naključje, ker sem zadnji čas igral nekaj res katastrofalnih iger in si skorajda izpulil še zadnji skupek preostalih las, ampak igranje Death’s Door je bila prava milina. Grafika, bojevanje, raziskovanje, predvidljivi, ampak ne enostavni sovražni vzorci – vse deluje in ima tako visoko stopnjo poliranosti, da takoj vidiš, da ne gre zgolj za še en korporativni zmazek, ampak se v ozadju skriva kaj nekaj strasti razvijalcev do svojega dela.
Vzemimo za primer boj. Na prvi pogled se zdi poenostavljeno, saj vse kombinacije lahko izvedeš s pritiskom na enega ali dva gumba. Ob napredovanju pa se sčasoma spoznaš z novimi orožji, novimi sposobnostmi in novimi nadgradnjami, ki gradijo na osnovah in razširijo fleksibilnost, brez da bi ogrozile enostavnost igranja. Izmikanje je odzivno, napadi so tekoči in zagotavljajo zadostno stopnjo povratnih informacij, mešanica orožja in sposobnosti pa daje dovolj prostora za prilagoditev tvojemu specifičnemu slogu igranja.
Za hitre in lahkotne napade lahko uporabljaš bodala in se zanašaš na izmikanje sovražnih udarcev, kot popolno nasprotje pa lahko vihtiš tudi počasno kladivo, prežeto s strelo, ki se lahko priklene na bližnje sovražnike. Zamenjavo lahko kadar koli izvedeš iz inventarja in se prilagodiš situacijam, kot se pojavijo – določeni stili se bodo bolje obnesli proti določenim sovražnikom.
Ob vsem tem pa nikoli nisem imel občutka, da karkoli manjka. Da so bili udarci sovražnika nepošteni ali da je bilo moje gibanje ali napadi nerodni. Kot sem že rekel, vse se odlično poveže v celoto in tekom igranja postaja vse hitrejše in bolj raznoliko. Na ta način je krivulja težavnosti dejansko precej dobro uvedena.
Začneš zgolj z osnovnim mečem in sovražniki, ki zmorejo plaho izvesti samo en napad, a sčasoma napreduješ do večjih sovražnikov z edinstvenimi vzorci in celo večstopenjskih bojev. Težavnost postopoma raste, vendar naj ne bo pomote, to ni igra, ki bi jo lahko zlahka prebrodli z eno roko na kontrolerju med mletjem čipsa. Zlasti nekaj šefovskih dvobojev s šefom mi je vzelo več kot deset poskusov – tako da je tu prijeten občutek izziva.
Seveda pa je boj v takšni pustolovski igri le polovica enačbe. Raziskovanje je prav tako pomembno in spet nekaj, kar Death’s Door naredi dobro – čeprav ne brez nekaterih težav. Je ena tistih iger, kjer lahko prideš do konca, vendar še vedno zamudiš tretjino vsebine samo zato, ker je treba najti kopico skrivnosti. Nekatere od teh so preprosti zbirateljski predmeti, obstajajo pa tudi različne nadgradnje in celo nova orožja.
Zasnova nivoja je pametno narejena. Pripomore k temu in skrije majhne poti ali vhode, ki jih je lahko zgrešiti, če v resnici ne iščeš. Ta vidik oblikovanja nivojev mi je bil všeč, vendar nisem ljubitelj pomanjkanja kakršnega koli zemljevida. Nekaterim bi to morda ugajalo, vendar nikoli ni zabavno pritisniti stikala in nekje odkleniti vrata, ampak se kljub napenjanju možganovine na vse pretege ne moreš spomniti, kje so ta vrata bila in kako se do njih vrniti. Stopnje so pogosto zelo podobne labirintu (zlasti džungla), zato se mi je to zgodilo kar nekajkrat.
Prva stopnja v čarovnikovem dvorcu ima skoraj popolno ravnovesje sovražnikov, ugank in lahkotnega pripovedovanja zgodbe, zadnja stopnja pa se bo dobesedno odvijala kot pet ali šest sovražnikovih srečanj zaporedoma – kot da so med razvojem ugotovili, da je igra prekratka in so skušali nekako podložiti dolžino na tej točki. Mislim, ja, boj je še vedno zabaven, vendar se zna v daljših sekvencah začeti najedati.
Kar se tiče dolžine moram reči, da sem potreboval pet ur, da sem igro končal z nekaj več kot 60% opravljenosti. Da bi dosegel 100%, bi verjetno potreboval še približno pet ur, zato to nikakor ni dolga igra. Nasprotno, dolžina nekako ustreza tej vrsti igranja in pripovedovanja zgodbe – dovolj dolga je, da prenese sporočilo, proti koncu pa se že nekoliko vleče.
Zgodba je name pustila nekako mešan vtis. Ni preveč zajedavska s konstantnim dialogom in cinematičnimi posnetki in podobnimi načini pripovedovanja narative, vendar tudi ni popolnoma nevidna. Dobiš svoje delce dialoga, znanja in celo nekaj nepričakovanega razvoja dogodkov, vendar se ne spuščaj v to v pričakovanju, da te bo razneslo. Splošni ton daje občutek, kot da je igra namenjena mlajšemu občinstvu, zato menim, da je to popolnoma v redu.
Preden zaključim opis, moram omeniti tudi delovanje. Moja RTX 2080 Super se je tudi na 1440p in 165 FPS zmrdovala nad nezahtevnostjo in igra je brezhibno tekla na več kot 200 sličicah na sekundo.. Nisem naletel na zrušitve, zmrzovanje ali celo hrošče. Ponovno – gre za zelo dovršeno izkušnjo, tako iz tehničnega, kot tudi igralnega vidika.
Igral sem z miško in tipkovnico, ampak tudi na kontrolerju je igra popolnoma igralna, kolikor sem ga preizkusil. Obe možnosti popolnoma zadostujeta, zaradi potrebe po natančnem merjenju pa bi znala miška predstavljati boljšo alternativo za vse, ki nameravate igrati na osebnem računalniku.
Razsodba
(+) Dovršena igralna izkušnja
(+) Nagradi ponovno igranje in iskanje skrivnosti
(+) Tematika je primerna tudi za mlajšo publiko
(+) Fleksibilnost pri stilu igranja in večimi opcijami
(+) Z nizko sistemsko zahtevnostjo bo delovala na večini mašin
(+/-) Celotno preigranje vzame zgolj nekje 6-10 ur
(-) Dizajn stopenj je občasno zmeden
