Razvijalcu Supermassive Games moram res čestitati za njihovo vztrajnost. Studio se je po svoji odlični grozljivi igri Until Dawn ločil od Sonyja in začel delati na antologiji grozljivk Dark Pictures, vendar pa je bil začetek nove serije vse prej kot vzpodbuden. Prvi del Man of Medan je bil dokaj zanič, drugi del Little Hope pa malenkost boljši, a spet pod povprečjem.
Oba dela je zamorilo eno preprosto dejstvo: vsi strahovi so bili izmišljeni in povsem neresnični. To zadevo so končno popravili v tretjem delu House of Ashes, kjer so pošasti še kako prave in znajo dobro ugrizniti. A na žalost je to tudi edina prava sprememba v primerjavi s preteklimi deli, kar za grozljivke v 2021 preprosto ni več dovolj.
Razvojna ekipa: Supermassive Games
Založnik: Bandai Namco
Platforme: PC, PS5, PS4, XSX, XO
Nakup: Steam
Datum izida: 22. oktober 2021
Cena: 29,99 €
Zvrst: grozljivka
VIDEO RECENZIJA
Zaplet je tokrat dokaj originalen. Mesto dogajanja nas preseli v Irak, ki je za grozljivke dokaj nenavadna lokacija. Skupina vojakov po koncu vojne s Sadamom leta 2003 pod površino zazna neke čudne prostore, ki naj bi skrivali jedrska orožja. Seveda je treba takšno nevarnost takoj odpraviti in v ameriški bazi odkrijemo našo četico marincev, ki se ravnokar pripravlja na nevarno misijo.
Skupini poveljuje podpolkovnik Eric King, ki je tudi prvi odkril sumljivi silos in ta trenutek želi izkoristiti za napredovanje kariere. V bazi sreča svojo ženo, CIA agentko Rachel King, od katere je bil ločen dobro leto, a parček ni uradno razvezal svojega zakona. Medtem ko je bil Eric zatopljen v svoje delo, je bila Rachel zatopljena v objem narednika Nicka Kayja, ta pa je dober prijatelj s prvim polkovnikom Jasonom Kolcheckom. Pisana odprava vsebuje še nekaj članov ekipe in vsi skupaj se odpravijo v iskanje vhoda v bazo in tega ob nesrečnem potresu odkrijejo povsem po naključju.
Ko se ekipa izkoplje iz peska pridejo do spoznanja, da tole sploh ni bil noben silos, ampak starodavni tempelj, ki je dolga leta nazaj bil zaklet in v sebi zdaj ne vsebuje samo na pol porušenih stebrov, ampak tudi pošasti, ki so praktično neuničljive. Kot da to ne bi bilo dovolj sta notri padla še dva pripadnika iraške vojske, ki jima Američani niso preveč všeč.
Osnovni zaplet ni slab in kot rečeno bolj redko vidimo grozljivke, ki bi se dogajale v Iraku. Začetek zgodbe me je malce spomnil na Aliens film, kjer se marinci odzovejo na klic v sili in naletijo na nevarnost za katero so povsem nepripravljeni. Vendar pa na žalost po zanimivem uvodu dobimo stokrat prežvečene klišejske scene in zastarele mehanike ob katerih sem se vprašal, če House of Ashes morda ne bi bil boljši kot film.
Samo igranje je ostalo enako kot v predhodnikih. Izkušnja je močno linearna in vaša naloga bo v glavnem boleče počasno premikanje po temačnih kotičkih templja, občasno pobiranje predmetov in gledanje vmesnih sekvenc. Teh je resnično ogromno, zdi se mi, da celo več kot v prejšnjih delih, zato bodite pripravljeni za pol minute dejanskega igranja, nato pa boste več minut gledali v vmesne sekvence. To je morda nekaterim všeč, a meni je ta formula postala dolgočasna že leta nazaj in je preprosto ne morem več prebaviti.
Razvijalec je monotonost poskušal popestriti z akcijskimi sekvencami, saj nas vsake toliko naskočijo čudni stvori, ki niso kaj preveč grozljivi in so občasno celo malce smešni, in takrat ne moremo samo gledati vmesne sekvence ampak bo treba tudi pretegniti prste. Seveda ne pričakujte, da bodo to kakšne prave igralne mehanike, kjer bi morda iskali zaklon, streljali ali pa opravljali kakšno tiholazenje. Akcijske sekvence so namreč sestavljene iz nadležnega QTE pritiskanja gumbov – še ene mehanike, za katero sem zmotno mislil, da je ne bom videl nikoli več. Igra tako od vas zahteva, da ob pravem trenutku pritisnete zapovedan gumb, to pa bo nato pustilo posledice na nadaljnjem odvijanju sekvence.
To je tudi glaven dejavnik pri razpletanju zgodbe, ki se glede na naša dejanja dejansko lahko razplete drugače. Naša naloga je, da poskrbimo za preživetje vseh petih članov odprave, igra pa sama preklaplja med nadzorom vsakega od njih. Napačna odločitev lahko celo pripelje do pogina določenega lika in varen ni nihče.
Vendar pa je to pritiskanje gumbov izjemno nadležno. Na normalni težavnosti imate za pritisk pravilnega gumba nekje dve sekundi in če imate zanič reflekse, potem se od igre držite daleč stran. Izjemno tečna je tudi mehanika nenadnega pritiska gumba, saj vas igra rada zapelje v minute dolge sekvence, kjer se ne zgodi nič in ravno ko se malce pretegneš in izpustiš tipkovnico, kot strela iz jasnega prileti QTE sekvenca, za katero si seveda prepočasen.
House of Ashes stagnira celo na tem področju, saj bi lahko vsaj malce popestrili te sekvence in vpeljali kakšne kombinacije ampak ne, vse se ustavi na pritisku enega gumba ob pravem času. Edina popestritev je občasno skrivanje, kjer morate ob pravilnem tempu pritiskati gumb in umiriti utripanje srca. To je nekako to od igranja. Ugank ni, čeprav je okolica perfektna za njih in tako je celo igranje sestavljeno iz malce premikanja, gledanje sekvenc in pogovarjanja ter pritiskanja gumbov. Vse skupaj pripelje do tega, da kljub temu, da celotna igra traja nekje 4 ure, tudi ta čas postane preveč razvlečen in že po dveh urah sem si želel konca, ki pa tokrat celo ni tako zanič kot tisti v predhodniku.
Vse to bi vsaj malce oprostil, če bi bila igra vsaj malce grozljiva, a zanaša se na tečno “jump scare” taktiko, kjer na vas nenadoma nekaj skoči, igralec pa naj bi zaradi tega trznil. Okolica se hitro začne ponavljati in mislim da sem v igri vsaj 5x videl sceno, kjer se ob napeti glasbi iz teme izrišejo kremplji pošasti.
Grafično je igra na trenutke videti fantastično, kar gre zasluga na odlično igranje svetlobe s sencami, a po drugi strani so nekateri obrazi likov videti kot bi jih delal nekdo, ki ne ve točno kako so videti človeški frisi. Je pa vsaj zvočno podajanje na ravni, kar je nekako stalni spremljevalec serije Dark Pictures.
Na koncu dobimo bolj reven izdelek, ki ga kljub nizki ceni ne priporočam. Igri lahko zvišate pol pike, če se boste v igranje spravili s prijateljem, saj lahko celotno kampanjo opravite v navezi s še enim igralcem in takšno sodelovalno igranje je vedno zabavno, saj boste ob vseh klišejih in nelogičnih zapletih imeli ob strani vsaj nekoga, s katerim boste lahko podelili smeh.
Upam, da bo Supermassive z naslednjim delom The Devil In Me pošteno predrugačil igralno formulo in omogočil nekaj dejanskega igranja, a žal je to upanje bolj jalovo, saj se razvijalec zanaša na ene in iste trike, ki bi že zdavnaj morali romati na smetišče igralnih sistemov.
