Halo Infinite kampanja za enega igralca temelji na franšizi, stari več kot 20 let, in služi kot naslednik igri Halo 5: Guardians in Halo 4. V primerjavi s prejšnjima dvema igrama Halo Infinite ohranja stare mehanike prejšnjih iger, prav tako pa igralcu ponudi novo možnost raziskovanja, saj temelji na odprtem svetu, ki pa ni ravno najbolje udejanjen.
Razvojna ekipa: 343 Industries
Založnik: Microsoft
Platforme: PC, XSX, XO
Nakup: Steam
Datum izida: 15. november 2021
Cena: 59,99 €
Zvrst: prvoosebna strelska
NAPOVEDNIK:
V samem odprtem svetu je veliko novih zanimivih delčkov zgodbe kot tudi možnosti za spopade, tako da raziskovanje mape ni nikoli dolgočasno. Zasnova odprtega sveta je sicer grafično precej osupljiva, vendar se kot igralec ne gre izogniti dejstvu, da ta zasnova temelji na istem konceptu raziskovanja, ki smo jih videli že v drugih igrah, kot so na primer Far Cry, Assassins Creed ali Horizon: Zero Dawn.
Igralec se tako premika po mapi in odkrije neko določeno bazo, v kateri se skrivajo sovražniki, ki jih mora uničiti in potem lahko bazo priključi že raziskanemu delu mape. Če odštejemo nekatere boljše mehanike in nadgradnje, ki jih igralec lahko odkrije z raziskovanjem mape, bi lahko trdili, da je možno odigrati celotno kampanjo z minimalnim naporom raziskovanja delov mape, ki so potrebni za nadaljevanje glavne zgodbe. Zasnova, ki je sicer prišla izpod rok razvijalca 343 Industries, je osvežila že tako priljubljeno franšizo, vendar se ne more oddaljiti od dejstva, da raziskovanje odprtega sveta in kampanja ne izpadeta enotno.
Odprti svet namreč primarno služi za zadovoljitev potreb po raziskovanju in možnost izbire, ki jo ima igralec, vendar ne doprinese nič novega h kampanji. Seveda ni za razumeti napak, odprti svet je živ in ponuja tudi dovolj vsebine za nadaljnjo igranje po kampanji, igralec pa mora v primerjavi z uporabo orožij v kampanjskih misijah pojesti par žgancev in se naučiti uporabljati celoten arzenal, ki ga ima Master Chief na zalogi, ki tudi tokrat odigra glavno vlogo.
Na začetku igre je še vedno potrebno opraviti del med štiri stenami, ki seznani igralca s temeljnimi mehanikami igre in tudi novo, to je uporaba izstreljevalnikom verige, ki bi ga lahko primerjali s tistim v igrah Just Cause ali Titanfall. S to novo sposobnostjo lahko potegnemo k sebi orožja, jih uporabimo kot način pobega ali pa kot štartno točko za hladni boj. Vsak boj, naj bo to v kampanji ali v odprtem svetu, tako izpade sveže in nudi igralcu več možnosti pristopa v boj ali s katere strani bo priletel kot jedrska bomba in razmetal sovražnike, ki jih Master Chief verjetno po šestih igrah že je za zajtrk. Odzivnost tvojih soborcev, ki ti priskočijo na pomoč, je na trenutke zelo smešna, saj imaš občutek, da si ti kot glavni lik en velik tank, medtem ko so tvoji prijatelji, ki jih vzameš na misijo, narejeni iz papirja, ki jih odpihne že rahel vetrič sovražnikove puške. Nasprotniki so po drugi strani daleč stran od tistih, ki smo jih srečali v prvih Halo igrah in umetna inteligenca bi na splošno potrebovala kakšen popravek, saj se vojaki radi zatikajo v okolico in tako postanejo lahek plen vaše puške.
Sama konceptualizacija mape je sicer skrbno razvita in urejena, vendar ne zajema nobenega drugega bioma kot bi bil kakšen snežni teren, saj se večina dogodkov zgodi ali za štirimi stenami ali pa v mešanici gozdov in kamenja. V prvih urah igranja to sicer ne predstavlja velikega problema, vendar se ta mapa po nekaj urah igranja občuti vedno bolj monotona. Seveda se to lahko osveži z zelo prijetno vožnjo vseh vozil, saj ima igralec občutek, da so vozila odzivna in da so narejena za tisto, kar je v tej igri potrebno – streljanje tega in onega sovražnika.
Obiskovanje postojank prinaša s sabo tudi svoje dobrine, saj zdaj Master Chiefa lahko nadgrajujemo z vlaganjem točk v različne sposobnosti. Ta del igre je bil očitno narejen bolj na hitro, saj so nadgradnje bolj kot ne kr’neki. Pike vlagamo v boljšo vzdržljivost in krajšanje časa med sposobnostjo izstreljevanja verige. To sta edini panogi, vredni vaših točk, saj je vse ostalo samo tam, da imamo vsaj malo raznovrstnosti. Nadgrajevanje se na splošno čuti kot nekaj, kar je bilo na silo vgrajeno, saj drugače igralec ne bi imel preveč razloga za razbijanje baz.
Zgodba sama v primerjavi s prejšnjo zgodbo v Halo 5, ki je bila po mnenju večine oboževalcev precej nejasna in slabo spisana, izpade zanimiva in koherentna, vendar bi igralcu, ki je nov v tej franšizi, povzročala nemalo nejasnosti, katere Halo Infinite v zgodbi enostavno ne razreši. Nov igralec bo namreč imel občutek, da je vržen v svet, ki je obstajal že vrsto let in je grafično osupljiv, brez kakršne koli razlage o tem, kdo so res sovražniki, kaj se je zgodilo s tem in onim. Ta težava bi se lahko rešila tako, da bi igralci pred začetkom igranja imeli možnost ogleda, kaj se je vse dogajalo v Halo svetu in zakaj je svet takšen, kot je. Zatorej priporočamo igranje iger Halo 4 in 5, prav pa bi vam prišla tudi obnova dogodkov znotraj strategije Halo Wars 2.
Osrednji zaplet v glavno vlogo zopet postavi le in samo starega znanca Master Chiefa, kar je velik oddih v primerjavi s petim delom. Naš junak se zbudi iz spanca sredi vesolja, družbo pa mu dela samo en nesrečen pilot, ki si samo želi čimprejšnje vrnitve domov. A Master Chief še ni rekel zadnje, zato si oprta prvo najdeno orožje in se nameni osvobajanja planeta, tokrat pa mu nasproti stoji malce drugačen nasprotnik. Naš glavni sovražniki so rasa Brutes, ki vizualno precej spominjajo na Orke iz Warcrafta. To so vesoljski bojevniki, ki veliko dajo na čast in vas ne napadajo samo s strelnimi orožji, ampak tudi radi udarijo z ogromnimi kladivi.
Pohvala pa gre tudi zvočnim učinkom, dialogu in glasbi. Zvok je na splošno odličen, saj orožja lepo pokajo in vozila presneto dobro renčijo. Dialogi glavnih likov so razviti, prav tako pa je igralec lahko presenečen nad absurdnim številom dialogov med sovražniki in prijatelji. Še posebej je tule treba izpostaviti nagovarjanje glavnega negativca, ki nas skozi kampajo neprestano nadleguje z grožnjami, njegovo zgodovino pa odkrijemo tudi preko zvočnih zapiskov, ki so razposajeni po mapi. Ko smo že pri zvočnih učinkih moram pohvaliti tudi novo umetnopametno pomagačico, ki je vizualno kopija Cortane, a mi je bila zaradi svoje hudomušnosti še bolj všeč.
Potarnati je treba tudi nad optimizacijo. Halo Infinite je na PC-ju čudno zahteven, kar je presenetljivo, glede na to, da igra teče tudi na konzoli Xbox One. Na konfiguraciji s procesorjem Ryzen 3600 in grafično kartico RTX 3070 nikakor nisem mogel zakleniti 60 sličic na sekundo pri ločljivosti 1440p. Na koncu me je rešila nastavitev dinamične ločljivosti in določitev minimalne meje sličic na sekundo, ki mi je končno omogočila gladko igranje.
Halo Infinite se v primerjavi s prejšnjimi deli oddolži oboževalcem franšize tako z lepo grafiko, kot tudi s celotnim, osveženim in novim konceptom igranja igre. V primerjavi z drugimi igrami, ki so trenutno na trgu, pa ne postreže z ničemer novim, kar bi postavilo Halo v sam vrh iger, ki si zaslužijo posebno priznanje. Halo Infinite večigralstvo pa je za razliko od kampanje, ki stane 59,99 € ali pa jo si jo kupec lahko izposodi na Game Passu, brezplačno za vse igralce, ki so željni malo starošolskega klanja drugih na način, kot so to počeli pred 15 leti s kakavom v roki na nek zasnežen zimski dan.
