Franšizo Matrice so moji možgani že dolgo nazaj pospravili v kotiček, kjer nad vrati visi trasparent: “Dobra zadeva, ki ne potrebuje nadaljevanj”. Tako kot večina drugih, zdaj že gledalcev v srednjih letih, sem tudi sam 20 let nazaj navdušeno spremljal ideje originalnega filma in nekam razočarano vzdihoval nad nadaljevanji. Drugi in tretji del sta bila upravičeno deležna kar nekaj kritik, a sam konec mi je bil všeč, saj je uspešno zaključil zgodbo in niti ni pustil preveč poti za nadaljevanje avantur.
Vendar pa smo zdaj uradno prešli v obdobje ponovnih obuditev pozabljenih franšiz in tako je bilo tudi v tem primeru. Lana Wachowski se je odločila Matrico predstaviti novi generaciji gledalcev in skeptiku v meni se je takoj prižgala rdeča luč za nevarnost. Vendar pa sem pri gledanju film presenetljivo užival in čeprav Obuditev naredi kar nekaj mimosunkov, sem vseeno poln upanja, da ima morda franšiza zdaj novo prihodnost, saj so bili uspešno zastavljeni temelji za nove avanture.
Obuditev seveda ne more preseči izvirnika in to so že med pisanjem scenarija ugotovili tudi sami pisci – z Lano na čelu. Film se zato raje osredotoči na obujanje spominov iz preteklosti in poskuša graditi na konceptih, ki dokazano delujejo.
Glavno vlogo zopet nosi Neo, ki je zopet ujet v koži navadnega človeka z imenom Thomas Anderson. Ta se je znašel nazaj v Matrici in dela kot vodilni programer nove igre, ki je naslednica njegovega magnum opusa – Matrice. Obuditev namreč že takoj začenja rušiti 4. zidove in vse tri pretekle filme spremeni v igro, ki naj bi si jo zamislil Neo in je postala v svetu huronsko popularna. A kljub temu uspehu želi Warner Bros. narediti četrti del, saj je denar sveta vladar in Neo samo zavzdihne in se spravi k delu, ki je v njegovem svetu predmet ene in iste ponavljajoče rutine.
Film tule premeteno namigne na naš vsakdanjik, ki ga vsak živeči opravlja rutinsko in brez pritožb. Tako kot Neo se tudi jaz zbudim, malo potelovadim, tipkam po računalniku, se stuširam in grem spat, naslednji dan pa zopet vse ponovim. Ta rutina je med temi korona dnevi še posebej izstopajoča, saj veliko ljudi dela od doma, tako da ste zagotovo že kdaj stali pred ogledalom v kopalnici in se kot naš junak Neo začeli spraševati, ali smo nemara res samo figure v navideznem svetu, medtem ko je naš resnični jaz pripet v kapsulo in služi za baterijo, ki jo lahko sesajo roboti.
Od tu naprej Obuditev sledi stopinjam prvega dela, tako da se naš junak zopet zbudi, v pomoč pa mu stopi nova in predvsem mlajša ekipa upornikov, ki na Neota gleda kot na božanstvo in samo on jim lahko pomaga, saj je resnični svet zopet v nevarnosti.
Vse je pripravljeno za vnovični spopad med ljudmi in mašinami, a na tem mestu naredi Obuditev oster zavoj v levo, saj se nov del ne vrti okoli vojne, ampak o ponovnem snidenju Neota in njegove večne ljubezni Trinity. Na mestu je torej opozorilo, da kakšnih novih razvojev zgodbe ne boste opazili, saj se ne zgodi kaj bistveno novega, kar bi porinilo zgodbo nekam naprej, ampak boste več kot dve uri gledali v obnovo dogodkov iz prejšnjih delov. Pripravite se torej na nostalgično obujanje spominov in na reference preteklih delov, saj to zaseda večino pripovedi, kar je nekako logično, saj je morala Lana predstaviti film povsem novi generaciji gledalcev.
Vendar pa gre film v nekaterih pogledih vseeno predaleč in med gledanjem boste naleteli na nekaj zapletov, ki zahtevajo zmedeno praskanje po glavi.
Ena večjih ugank tega filma je dejstvo, da se pred nami zopet pojavi Morpheus, a tega tokrat ne igra Laurence Fishburne, ampak drug, mlajši igralec. Menjava igralcev v svetu filmov ni nič novega, ampak tukaj izpade presneto bizarno, saj znotraj najdemo cel kup reference na Fishburna in ustvarjalci so šli celo tako daleč, da so zgradili kip, ki vizualno nosi podobo tega igralca, vsi znotraj filma pa se ga nostalgično spominjajo z nasmeški na obrazih. Vse skupaj je videti, kot da bi Laurence Fishburne umrl in se mu želijo v tem filmu pokloniti, a temu ni tako, saj je tip živ in zdrav, v intervjuju pa je izjavil, da ga preprosto ni nihče povabil k sodelovanju.
Dobra novica je vsaj to, da Yahya Abdul-Mateen II odlično odigra novega Morpheusa, dobro pa so se odrezali tudi ostali sodelujoči. Izjema pri temu je presenetljivo Keanu Reeves, ki je bil cel film nekam lesen in možakarju se vidi, da je že malce v letih in preprosto ne mora več delati takšnih bojevalnih potez kot pa v svoji mladosti. Tu je še vedno odlična Carrie-Anne Moss, ki ji leta preprosto ne morejo do živega, glavno vlogo negativca pa je tokrat prevzel Neil Patrick Harris, ki pa je nekako dolgočasen in se niti približno ne more primerjati z Mr. Smithom.
Tudi slednji je prišel nazaj in tudi njega je nadomestil mlajši igralec. Hugo Weaving je originalno vlogo odigral mojstrsko in čeprav se novi igralec Jonathan Groff ne odreže slabo, njegova interpretacija ponorelega agenta ni prepričljiva in pravi greh je, da zdaj naokoli postopa v vsakdanjih oblačilih, namesto v ikonični črno-beli kombinaciji s kravato in sončnimi očali. Vrnila se je tudi Jada Pinkett Smith v vlogi Niobe, le da je tokrat 60 let starejša. Ta odločitev je bila naravnost neumna in res mi ni jasno, zakaj Hollywood vztraja pri mlajših igralcih, ki z zanič masko poskušajo igrati starostnike, saj te to vedno potegne iz gledanja. Preprosto najemi starejšega igralca, namesto da komplicirajo z masko – kot da je Jada tak talent, ki ga niti približno ne more nihče nadomestiti.
Kot rečeno, zgodba ni nek presežek, a po drugi strani si nisem mogel kaj, kot pa da se ne bi nasmehnil ob gledanju svojih junakov, ki so se po vseh teh letih zopet srečali. Keanu je resda lesen, a ob interakciji s Carrie-Anne Moss postane povsem nekdo drug in tu prav čutiš kemijo, ki je še vedno živa. Sam razplet zgodbe pusti mešane občutke, saj se Neo spopade z nasprotnikom, ki praktično nima nobene ranljivosti in je neuničljiv, nato pa je zaradi kar tako, brez nekega pojasnila, odpravljen v nekje treh sekundah.
Razočara tudi sama akcija. Te je v četrtem delu bistveno manj kot v predhodnikih, ko pa jo že dobimo, pa izpade nekam… No, zanič. Koreografija pretepov se zanaša na hitro kamero, ki kot ponorela skače med kadri, tako da na koncu ne vidiš nič. Smešno je, da liki med filmom večkrat omenijo “bullet time” oziroma po naše upočasnjevanje časa, ki je na prvi Matrici naredilo pečat, a nato v novem delu ne dobimo nobenega prizora, ki bi lahko pariral slavnemu izvirniku. Streljanje in pretepanje je preprosto pod nivojem in res sem si zaželel kakšnega upočasnjenega kadra, kjer bi padal dež in bi v visoki ločljivosti videl vsako poro na dveh borcih, ki se postavita drug drugemu naproti, a žal nisem dobil ničesar takega.
Tisto pravo akcijo dobimo šele ob koncu filma, vendar pa se tudi tukaj pojavijo napake. Pred našimi očmi se izrišejo scene, ki kar prekipevajo od potenciala, a zaradi ostarelega Keanuja vse skupaj pade v vodo in namesto kulskih kung-fu pretepov gledamo v Neota, ki zadnjo četrtino filma postane Jedi in zna samo še delati ščit proti izstreljenim metkom.
Matrica: Obuditev nikakor ni slab film in med gledanjem sem naletel na tiste občutke, ki jih zna pričarati samo um Wachowskega, a vseeno je čutiti, da manjka drugi del udarnega režiserskega dua. Je pa tole dobra obuditev franšize, ki si zasluži dodatnega raziskovanja, a upam, da bo v novih delih kdo drug prevzel glavno vlogo, Neo pa naj postane raje stvar legend in z gostujočimi vlogami poskrbi za nadaljnji razplet zgodbe.
