Razvijalec Tango Gameworks pri promociji naslova Ghostwire: Tokyo ni znal točno povedati, kaj ta igra sploh je. Tudi po večih igralnih napovednikih smo se igralci na koncu praskali po glavi, saj je prikazano nosilo grozljive primesi razvijalčevih prejšnjih iger The Evil Within, a potem je bil tu akcijski boj iz prvoosebne perspektive, kjer so klasična orožja zamenjali prstično obarvani čarobni izstrelki.
Po preigrani kampanji mi je ta zmeda pri promociji jasna, saj je Ghostwire dokaj posebna zadeva. Nekatere stvari bodo med igranjem jasne vsakemu, ki se je že kdaj prej spoprijel z odprtimi svetovi, a igra igralno formulo popestri z nekaterimi igralnimi prijemi, ki jih prej v takšni obliki še nismo videli. Vse skupaj na koncu deluje presenetljivo dobro, vendar pa potencial vsekakor ni povsem izkoriščen do konca.
Razvojna ekipa: Tango Gameworks
Založnik: Microsoft
Platforme: PS5, PC
Nakup: Steam
Datum izida: 25. marec 2022
Cena: 59,99 €
Zvrst: prvoosebna akcijada
VIDEO RECENZIJA
Ghostwire si ne da opravka s kakšnim pretiranim uvodom, saj smo praktično takoj porinjeni v akcijo. Ta se dogaja sredi ulic Tokia, ki so jih napadle neznane, nezemeljske sile. Nobenemu ni preveč jasno kaj se dogaja, a skozi mesto se nenadoma naseli gosta, nepredirna megla, prebivalci pa kar naenkrat izginejo in za sabo pustijo samo še svoje obleke ter hišne ljubljenčke.
V takšni godlji se znajde tudi naš glavni junak Akito, ki pa se mu uspe izogniti najhujšemu in to skoraj povsem po naključju. Na pomoč mu namreč priskoči duh, ki je znan samo pod imenom KK, parček pa se nato napoti v boj proti, na začetku neznanemu nasprotniku, s ciljem, da rešita Akitovo sestrico in sproti povrneta Tokio v njegovo prejšnje stanje.
Največja privlačnost Ghostwireja je ravno ta zaplet, ki izrodi tudi prav posebno okolico. Ulice so namreč povsem izropane življenja in med raziskovanjem Tokia boste naleteli na cel kup ostankov preteklosti in zavrženih oblek, vse to pa res izpostavi občutek brezupne izoliranosti. Družbo vam v vaši glavi dela samo KK, bivši detektiv, ki se je v preteklosti ukvarjal s paranormalnim in duhovom je bil kos, vse dokler ni naletel na svojega največjega nasprotnika – hudobca v maski, ki je hkrati glavni krivec za trenutno izginotje prebivalcev.
Akito in KK bosta tako med prečkanjem ulic spočela kar nekaj dialoga, tako da boste med igranjem malce bolje spoznali njuno preteklost. To je praktično tudi edina priložnost za razvoj njunih likov, saj smo, kot prej rečeno, vseskozi sami in tako lahko pozabite na neke dodatne spremljevalce in naselbine, polne unikatnih NPC-jev. Vendar pa povsem sami nismo, saj je megla izsrkala ljudi, a nekatere duše se od tega sveta niso želele posloviti in še vedno poseljujejo ulice v obliki plavajočih duhov.
Ti duhci malce popestrijo okolico, hkrati pa so priročen izgovor za nalaganje stranskih nalog, ki jih v odprtem svetu seveda moramo imeti. Ti dodatni cilji niso tule samo za razširjanje zgodbe, ampak s sabo prinašajo tudi nagrade v obliki dodatnih izkušenj in denarja. Stranski objektivi so zanimivo zastavljeni in pri nekaterih me je res presenetila obsežnost in posebnost japonske mitologije. Tako vam denimo ena naloga zapove, da vas lahko v primeru, da ste edini potnik na postaji podzemne železnice, lahko obišče vlak, ki vas tako odpelje na postajo, ki v resnici sploh ne obstaja. Drug zaplet se denimo vrti okoli osebe, ki sedem dni zabija lutko na drevo in če jo vmes nihče ne zmoti, potem se to lutko lahko uporabi za prekletstvo.
Vendar pa so te ideje realizirane samo na pol, saj je velikokrat končni razplet precejšnje razočaranje, saj se vse največkrat konča s pretepanjem že neštetokrat prej videnih nasprotnikov, nekatere naloge pa imajo že osnovo dolgočasno in je tudi končni razplet samo izgovor za nabiranje izkušenj.
Ghostwire nosi tudi nekaj RPG primesi, ki se tičejo predvsem nadgrajevanja naših sposobnosti. Kot rečeno, pištol in podobnega orožja tule ne boste videli in Akito se tako zanaša na magijo iz treh različnih šol: veter, ogenj in voda. Te veščine lahko nadgrajujemo in jih tako naredimo bolj močne, hkrati pa lahko izboljšujemo nekatere druge karakteristike samega lika, kot je denimo nošnja dodatne zaloge hrane za obnovo zdravja in hitrejše nabiranje zapuščenih duš.
Nadgradnje so potrebne, saj nasprotniki ne padejo zlahka. Samo bojevanje se sicer ne razlikuje preveč od klasične akcije iz prvoosebnih streljank, saj imate tule merek in nato prožite veter ali pa ogenj po izbranih sovragih. Te magije imajo tudi možnost sekundarnih izstrelkov in na tem mestu je še posebej močan ogenj, ki je prava mini bomba in prav pride še posebej pri tistih bolj težavnih nasprotnikih in šefih. Sovražniki so sicer resnično unikatni in se prav tako napajajo iz japonske mitologije, tako da boste med svojim potovanjem naleteli na posebnosti kot so brezglave šolarke, možakarje z dežniki brez obrazov, plavajoče duhce in ogromne ženske s škarjami. Žal se začnejo prekmalu ponavljati in čeprav jih vsake toliko prekine kakšen šef, noben izmed njih ne ponudi kakšnega večjega izziva. Na splošno je težavnost igre dokaj uboga, saj boste med igranjem pobrali praktično neomejeno zalogo hrane za obnavljanje zdravja, nadgrajene sposobnosti pa hitro položijo tudi največje grdavže. Igral sem na Normal težavnosti in mislim, da sem skozi 20-urno kampanjo umrl točno nekje trikrat.
Poleg bojevanja in opravljanja nalog bomo opravljali tipične opravke odprtega sveta. Mapa je sicer na začetku omejena, saj nalogo nevidnih zidov opravlja megla. V to ne smemo stopiti, saj nas lahko hitro ubije, zato bo treba najprej očistiti okoli razporejena Torii vrata. Vsaka ta vrata nato razkropijo meglo in omogočijo nadaljnje raziskovanje in dodatne naloge, tako da bi jih lahko označili za neko različico taborov iz iger Far Cry. Torii vrata so včasih težko dosegljiva, saj se nahajajo na strehah stolpnic, do katerih lahko pridemo na več načinov. Lahko denimo splezamo po stopnicah in s kratkotrajnim jadranjem preskočimo iz strehe na streho ali pa se preko posebne teleportacije oprimemo naokoli letečih pomagačev, ki so drugače tako glasni, da postanejo že malce nadležni.
Tehnični vidik igre vas ne bo pustil razočarane. Igral sem na konzoli PlayStation 5 in tam lahko najdemo kup grafičnih nastavitev za poganjanje igre – med drugim tudi takšnega z ray tracing osvetljevanjem. Sam sem izbral možnost za nižjo ločljivost in 60 sličic na sekundo in čeprav je takrat slika malce izgubila na ostrini, je bil končni vtis vseeno čudovit. Tokio je naravnost prekrasen in glede na to, da vedno igramo ponoči, dež izpade toliko bolj čudovit in pridoda k tistemu neo-noir občutku. Dober je tudi zvok in čeprav neke glasbene spremljave ni slišati, so okoliški zvoki ulic dovolj podrobni in grozljivi, da celo ceniš tiste trenutke tišine.
Ghostwire: Tokyo me je na koncu pozitivno presenetil in brez dvoma je to najboljša igra razvijalca Tango Gameworks. Določeni kiksi obstajajo, saj je ob stranskih nalogah zmanjkalo domišljije, boj ni nič zares naprednega in nasprotniki se začnejo ponavljati in ponujajo premalo izziva. Vendar pa sem se na koncu vseeno zabaval in nekatere bojevalne poteze so preprosto tako frajerske, da je dopamin kar sam od sebe frčal po možganih.
Lepo je videti tudi razvoj Tangota, za katerega upam, da nam bo v svetu Ghostwireja dostavil še kakšno avanturo, nič pa ne bi imel proti povsem novemu delu franšize The Evil Within.
