Razvijalec Gearbox skorajda zagotovo dela na novem delu Borderlands franšize, a glede na to, koliko časa je za izdelavo potreboval tretji del, je četrti še kar daleč stran. Da vmes ne bomo povsem pozabili na zabavne like iz Borderlands sveta se je razvijalec odločil izdelati odvrtek Tiny Tina’s Wonderlands, ki v bistvu vsebuje vse prvine Borderlands iger, le da je vse skupaj v norosti pripeljano na naslednjo stopnjo.
In pri Wonderlandsu se vsekakor čuti, da je imela razvojna ekipa pri kodiranju zamisli več svobode, zaradi katerega je zadeva na nekaterih mestih presneto bolj zabavna od predhodnika, a ne povsod. Igra namreč vsebuje kar nekaj zamer iz tretjega Borderlandsa, ki so bile tečne že leta nazaj, zdaj pa toliko bolj izstopajo.
Razvojna ekipa: Gearbox Software
Založnik: Gearbox Software
Platforme: PS5, PS4, PC, XSX, XO
Nakup: Epic Games
Datum izida: 25. marec 2022
Cena: 59,99 €
Zvrst: prvoosebna streljačina
Igro nam je prijazno dostavil zastopnik CD Media.
VIDEO RECENZIJA
Tokratna avantura bo bolj fantazijska, kar je velika razlika napram originalnim Borderlands igram, ki bolj spadajo v mešanico znanstvenofantastičnega in postapokalitpičnih žanrov. Igranje se bo namreč vrtelo okoli partije Dungeons & Dragonsov, kjer vlogo vodje in podajalca avanture zastopa Tiny Tina – naša stara znanka Borderlands iger. Skupaj s še dvema prijateljema za mizo se boste tako podali v izmišljeno deželo, polno goblinov, okostnjakov, zmajev in druge podobne fantazijske zalega, Tiny Tina pa vam bo med avanturo ves čas govoričila v uho in včasih kar sproti mešala dogodke, postavljala nove izzive in se norčevala iz vaše partije herojev.
Navkljub drugemu žanru, ki bi ga zdaj tehnično lahko opredelili za RPG, igralna formula ostaja zavezana Borderlands igram. To s sabo prinese goro straniščnega humorja, ki iz igre mezi na vsakem koraku in priznati moram, da so šale tokrat boljše od Borderlandsa 3, ki je na tem področju predstavljal nižek celotne serije. Nekatere zadeve so še vedno “cringe” in če ne marate lika Tiny Tine, potem boste zaradi njenega čebljanja zagotovo izgubljali živce. Tudi na splošno je govoričenja kar malce preveč in včasih bi si človek želel vsaj malce tišine, namesto da praktično vsako minuto prekinja nova, včasih nerodno povedano šalo.
A splošno gledano je scenarij in celotna zgodba veliko boljša kot pa v prejšnjem Borderlandsu. Glavna naloga nas zapodi v lov za zlobnim Dragon Lordom, ki je presneto zabaven šef, ki ga je pravo veselje poslušati, saj je za zvočno govorjenje poskrbel Will Arnett, tega pa se bodo nekateri spomnili kot BoJack Horsmana. Še bolj kot glavna zgodba pa navdušijo stranske naloge, v katere je šlo tokrat ogromno truda. Če smo te stranske nalogice včasih opravili mimogrede, samo za nabiranje izkušenj, so tokrat stranski objektivi prave obsežne stranske zgodbe, ki vas lahko popeljejo na popolnoma nove lokacije. Ne samo to, te stranske naloge znajo trajati tudi po eno uro, še posebej se igralni čas razvleče pri tistih, ki vsebujejo več delov. In vse od njih so dobro zamišljene in predvsem unikatne. Tako boste enkrat zbirali zobe za zobno vilo, spet drugič bo treba razrešiti težave alternativno oblikovanih Smrkcev. Vseskozi je tule prisoten humor, ki se velikokrat tudi ponorčuje iz resnih RPG-jev, najraje pa si igra sposoja material iz Dark Soulsov, tako da ne bodite presenečeni, ko vas bo v obliki skrinje napadel Mimic, Wonderlands pa vsebuje tudi nevidne zidove, ki za sabo skrivajo priboljške.
Glavnino igranja boste preživeli v prvoosebnem pogledu, iz katerega boste streljali na krvoločne horde fantazijskih bitij. Tokrat je sprehajanje med mapami malce drugačno, saj boste svojega pajaca sprehajali po od zgoraj gledani karti sveta in tudi ta vsebuje svoje zanimivosti, kot so denimo naključna srečanja s sovražniki, podajalci nalog in tabori, potrebni deratizacije. Ob skoku do določene regije se nato skoraj instantno preselimo v prvoosebni pogled in akcija se lahko začne.
Ta se v primerjavi z Borderlandsom ne razlikuje preveč, čeprav je Gearbox poskušal malce popestriti boj in vnesti nekaj sprememb. Za začetek je tule dejstvo, da zdaj lahko ustvarimo povsem svojega junaka, mu oblikujemo frizuro in si izberemo svoj razred. Ti so izpeljanke klasičnih RPG igralnih razredov kot so barbar, zmikavt, čarovnik, nekromant in podobno. Težava je v tem, da ti igralni razredi na splošno ne ponujajo resnično različnih igralnih izkušenj in se igrajo dokaj podobno. Ena razlika je denimo to, da zdaj nimamo granat ampak mečemo čarovniške izstrelke, ob boku pa lahko zdaj nosimo hladno orožje, ki pa kljub temu da ga nadgrajujemo, dela smešno malo škode. Na splošno je tako igralna izkušnja zelo podobna prejšnjim Borderlandsom, saj boste v glavnem še vedno morali za zmago čim več streljati, le da je občutek rokovičenja z orožji malce slabši.
Puške, pištole, brzostrelke, bazuke in podobno nosijo nekaj fantazijskega pridiha, a so praktično enake orožjem iz Borderlandsa 3. S tem, da so tukaj ostrostrelke in puške praktično popolnoma neuporabne in veliko več se boste morali zanašati na navadne pištole in SMG-je, saj ti preprosto delajo več škode. Dodajte k temu dejstvo, da zdaj na izstreljeno municijo deluje gravitacija in z razdaljo začnejo naboji padati in dobite nek čuden občutek proženja, ki se nikoli res ne čuti dovolj dober.
Seveda vas čaka tudi cel kup opreme, ki jo boste nabrali med poraženimi nasprotniki. Poleg pokalic smrti boste nabirali tudi oklepe, prstane in ogrlice, ki se delijo na različne stopnje redkosti. Igra je čudno skopuška z legendarnimi orožji in do stopnje 20 si dejansko nisem prislužil niti enega. Pri pobiranju zakladov v ospredje stopi še ena pomanjkljivost: uporabniški vmesnik. Ta je obupen in neprestano boste morali delati primerjavo med opremo, zmeda na ekranu pa je takrat popolna, saj so številke pometane povsod naokrog in res bi že potrebovali gumb, ki bi tisto zanič opremo samodejno prodal ali pa pri pobiranju pretvoril v zlatnike.
Tehnično gledano se igra pretirano ne razlikuje od tretjega dela. Teksture so sicer videti kanček bolj podrobne in sestava map mi je bila na splošno bolj všeč. Glasovno podajanje sem že pohvalil, pogrešal pa sem kakšen res zapomljiv glasbeni štiklc, saj je glasba na splošno bolj medla. Na konzoli PlayStation 5 zadeva teče brez zatikanj in kakšnih večjih hroščev nisem zaznal, žal pa razvijalec ni vložil kakšnega posebnega napora v izkoriščanje pritiklin igralnega ploščka DualSense.
Tiny Tina’s Wonderlands se na koncu izkaže za zabavno izkušnjo in upal bi si staviti, da privrženci franšize Borderlands nad njo ne bodo razočarani. Humor, zgodba in liki so tokrat za kilometre boljši od Borderlandsa 3, naloge so globoke in raznovrstne, akcija pa je standardni Borderlands. Škoda samo, da razvijalec ni popravil ali pa v celoti odpravil nekatere zamere Borderlandsa 3, a morda jim bo Wonderlands navrgel ravno dovolj izkušenj, da bo Borderlands 4 zaradi tega toliko boljši.
