Priznam, da sem razvijalca Supermassive Games praktično že skoraj povsem odpisal. Gre za studio, ki se je proslavil leta 2015, ko je na trg izvrgel odlično grozljivko Until Dawn, a od takrat je izgubil bogato finančno zaledje Sonyja ter se spravil na vkup spravljati antologijo The Dark Pictures Anthology, ki je bila že od štarta pod povprečjem, dno pa so dosegli z zadnjim delom House of Ashes, ki je bil preprosto zanič.
A glej ga zlomka, Supermassive Games je z igro The Quarry dokazal, da imajo v rezervoarju še nekaj bencina in nova igra je skorajda popolno nasprotje njihovih zadnjih treh naslovov. The Quarry je odlična vrnitev k formuli Until Dawna in kaže tudi na nekakšen prerod “slasher” grozljivk, ki ga je letos v kino izvedbi dostavil tudi film Krik.
Razvojna ekipa: Supermassive Games
Založnik: 2K
Platforme: PC, PS5, XSX
Nakup: Steam
Datum izida: 10. junij 2022
Cena: 59,99 €
Zvrst: Tretjeosebna grozljivka
VIDEO RECENZIJA
Tako kot v Until Dawn, nam The Quarry predstavi kopico najstnikov, ki pa so se tokrat znašli sredi tabora Hackett’s Quarry in to ravno pri zaključku njihove mentorske vloge skozi poletje. Otroci so se poslovili in čas je, da tudi mentorji pospravijo svojo opremo, si še zadnjič stisnejo petko in se odpravijo proti domu. A vmes poseže usoda in zaradi pokvarjenega kombija obtičijo v kampu. Odločijo se, da prespijo še eno noč, a njihov šef, znan pod vzdevkom Mr. H., zaradi te odločitve postane nenavadno živčen in se nenadoma usede v avto in se odpelje domov, še pred tem pa vsem zabiča, naj se skozi noč zaklenejo v kočo in naj te v nobenem primeru ne zapustijo.
Žal pa so bile te besede izgubljene v vetru, saj govorimo o zasedbi potrebnih najstnikov, ki so se naenkrat znašli sredi divjine brez nadzora in še preden žarometi Mr. H-a izginejo za ovinkom že začnejo vlamljati ključavnico za skladišče, kjer se skriva zaloga piva. Prizorišče je tako pripravljeno za grozljivo avanturo, ki vsebuje pošasti, bizarne domačine in veliko sprehajanja skozi temo, medtem ko v grmovju slišimo “nekaj”.
The Quarry nosi klišejsko izročilo slasher grozljivk s ponosom, a res nikoli ne pričara kakšne dolgočasne izkušnje in rad dostavi nepričakovane zaplete, ki so presenetili tudi mene, veterana grozljivk, ki je tosortne igre močno pogrešal. Igra je razdeljena na več poglavij, prvi dve od teh pa služita spoznavanju odlično zamišljenih likov, ki so spet malce klišejski, še posebej če ste že kdaj gledali kakšno ameriško slasher grozljivko. Tu je Jacob, atlet, ki zagotovo igra ameriški nogomet in se rad spravlja na malce šibkejše od sebe. Vlogo razvajene lepotičke zastopa Emma, Nick je avstralski študent na izmenjavi, Abigail pa je sramežljiva umetnica. Oseb je še veliko več in tekom igranja boste podrobno spoznali vse, nekateri od njih se vam bodo hitro priljubili, druge boste zasovražili.
A skupno jim je to, da so vsi odlično spisani, scenarij pa je glede kvalitete glede na From the Ashes kot noč in dan. Dialogov sicer ne moremo preskakovati, a tega niti nočemo, saj preprosto uživamo v filmski izkušnji, ki s sabo potegne kar nekaj humorja. In to dobrega humorja, ne nekaj v stilu Borderlandsa, kjer liki več ali manj žebrajo “cringe” vrstice in bi igralec najraje izključil zvok. Tu sem se parkrat nasmejal na glas in res kar ne morem prehvaliti scenarija, ki me je vlekel vse do konca nekje 9-urne izkušnje.
Poskrbljeno je tudi za tehnični vidik, čeprav tu ne gre brez zapletov. Grafično je zadeva superiorna, proti teksturam ne morem reči nobene žale, dobro je tudi igranje svetlobe s sencami. Potožil bi edino nad temačnostjo, saj je igra velikokrat preprosto pretemna in mestoma sploh ne vidiš, kje hodiš. V oči malce zbodejo obrazne animacije, a začuda le na začetku in samo na nekaterih likih. Kasneje v igri se zdi, kot da so razvijalci nekako bolj ujeli osvetlitev senc, obrazne mimike pa takrat dobesedno oživijo in včasih sem se resnično ujel, da nisem več ločil med igro in filmom, igra pa se je takrat izenačila z obraznimi mimikami težkokategornikov tipa The Last of Us Part 2.
Igranje ostaja standardno izročilo Supermassive iger. To pomeni, da bomo največkrat spremljali dialoge in se občasno z nerodnimi kontrolami sprehajali skozi scene s statično kamero. Kakšnega res naprednega igranja ali ugank ne boste našli – mislim, da sem v celi igri moral 2x poiskati neko geslo ali predmet za nadaljevanje, pa še to ni bilo nujno. Nekatere stopnje se zdijo včasih malce preobilne, saj ne delamo drugega kot pa tiščimo gumb za naprej, vmes pa lahko poberemo kakšno Tarot karto, ki jih od nas zahteva ločena pripovedovalka zgodbe, ki jo najdemo med prehodi poglavij in ta igra eno od vlog v zgodbi, ki sama po sebi ni ravno preveč originalna.
Med igranjem največ štejejo naše odločitve in teh bomo sprejeli cel kup. Večinoma teh bomo naredili med dialogi in tako bomo pomembno vplivali na razplet dogodkov. Ena takšnih scen se zgodi že takoj na začetku, ko se seznanimo s čudaškim policistom, ki spominja na tistega iz Teksaškega pokola z motorko. Lahko ga ubogamo ali pa se mu upiramo, vse te odločitve pa bodo pripeljale do rezultatov, ki se bodo izkazali veliko kasneje v zgodbi. Teh prepletov je resnično ogromno in nas napeljujejo k večkratnemu preigravanju zgodbe, saj bodo zaradi naših odločitev nekateri umrli ali pa preživeli.
Crknemo lahko tudi sredi igranja, saj bomo morali ob pravem trenutku premakniti gobico na igralnem ploščku in če zadeve ne opravimo pravočasno, temu lahko sledi groba kazen, ki je lahko tudi smrt. Prisegel bi, da sem parkrat zamočil samo zaradi tega, ker igra preprosto ni pravilno zaznala gumba, k sreči pa igra omogoča, da si te QTE sekvence olajšamo s pomagalniki, ki dopuščajo več možnosti za napako. Če kdo vseeno slučajno umre, ga lahko oživimo s ponovnim življenjem, a skozi celo igro imamo samo tri takšna ponovna rojstva.
The Quarry je lahko tudi odlična družna zabava. Sodelovalno igranje pomeni, da si igralci med sabo podajajo igralni plošček in vsak odigra določen segment igre, na voljo pa je tudi Movie način, ki je v bistvu samo film. V tem načinu lahko vsakemu od likov prilagodimo osebnost in jih nato spustimo skozi dogodke v igri in zanimivo je gledati, kdo na koncu preživi in kdo je brutalno pokončan.
The Quarry me je resnično presenetil in igro lahko brez problema priporočim vsem ljubiteljem grozljivk. Cena je resda nekam visoka, a če vam ni tuje večkratno preigravanje scenarijev in ste navdušenec nad “slasher” žanrom, potem vam denarja ne bo žal. Tole je preprosto odlična izkušnja, ki se jo splača podoživeti, zatakne se ji samo pri nekaterih igralnih segmentih in pri koncu, ki je narejen nekam preveč odsekano.
