Razvijalec Asobo Studio nas je tri leta nazaj presneto dobro presenetil s svojo igro A Plague Tale: Innocence. Nihče ni namreč takrat pričakoval, da bo ta francoski razvijalec, ki je pred tem izdajal bolj kot ne same traparije, dostavil čustveno pripoved sredi srednjega veka, ki bo vsebovala tudi zanimive igralne mehanike in dober tempo podajanja dogodkov.
Uspeh je prepričal tudi založnika Focus Entertainment in ta je svojemu varovancu hitro naložil nalogo razvoja nadaljevaja. Tri leta kasneje pred nami stoji igra A Plague Tale: Requiem, Francozi pa so z njo vsem dvomljivcem zaprli usta in jasno dokazali, da uspeh prve igre ni bil naključje. Requiem vsebuje vse tisto, kar je odlikovalo že prvenec, vidi pa se, da je bil višji proračun za izdelavo drugega dela plodno izkoriščen.
VIDEO RECENZIJA
Razvojna ekipa: Asobo Studio
Založnik: Focus Entertainment
Platforme: PS5, XSX, PC
Nakup: Steam
Datum izida: 18. oktober 2022
Cena: 49,99 €
Zvrst: Tretjeosebna avantura
Zgodba je neposredno nadaljevanje Innocenca. V glavnih vlogah zopet nastopata pogumna junakinja Amicia in njen mali bratec Hugo, ki po dogodkih iz prvenca poskušata zaživeti normalno življenje. Skupaj z njuno mamo in iznajdljivim alkimistom Lucasom pripotujejo v večje mesto, kjer naj bi jim pomagal skrivnosten duhovnik društva The Order. Začetek je vzpodbuden, saj se zdi, da bo morda mali Hugo končno le rešen prekletstva, ki ga obtežuje že celo življenje.
Žal družinska idila ne traja dolgo in v življenje naših junakov se zopet vrne črna, vedno prisotna nevarnost. Ta bo tudi tokrat prišla v obliki tisoče in tisoče podgan, ki jih je toliko, da prihajajo dobesedno v valovih. Situacija je tokrat še celo bolj nevarna, saj Hugo čedalje bolj pada pod vpliv skrivnostne entitete The Macula, zaradi česar podgane postajajo bolj in bolj nevarne. Če so v prvem delu zgolj podrle kakšno manjšo kolibo, jih je zdaj toliko, da lahko dobesedno zrušijo gradove in pod njihovimi lačnimi usteci umirajo cele naselbine ljudi.
Amicia pa se ne preda in njena ljubezen do mlajšega bratca je preprosto neverjetna. Kjer bi navaden človek že stokrat obupal in se vrgel v najbližje gnezdo podgan, se ona vedno pobere na noge in išče pot naprej. Je prava zaščitnica in bojevnica, ki preko gole trme premaga vse postavljene izzive in čeprav med svojo potjo utrpi udarce, padce in celo zareze preko mečev, njena ljubezen do svojega varovanca nikoli ne izgubi zagona.
Zgodba se sicer večinoma vrti okoli Huga, naš glavni cilj potovanja pa je preprosto neka varna točka, kjer bi se lahko malček zabaval brez skrbi in preprosto užival življenje, a kamorkoli pridejo, mu začnejo slej ali prej streči po življenju. Ko se Hugo prestraši, se rodijo podgane in te nato pokopljejo vse pod sabo. Temu sledi selitev drugam, a preteklost jih znova dohiti, kar zopet pripelje do smrti in uničenja. Vse to se ponavlja do nekje 15 ur oddaljenega in močno emotivnega konca, ki zgodbo nekako zaključi, a hkrati pusti odprta vrata za potencialno nadaljevanje.
Igralne mehanike se od prvega dela niso bistveno spremenile. Requiem je izjemno linearna izkušnja, kjer se bomo prebijali iz ene lokacije do druge, dogajanje pa je vmes dovolj dinamično, da se nikoli ne ujamemo v pretirano ponavljanje. Amicia je sicer žilava, a ni ravno kos srednjeveškim vitezom, zato je njeno glavno orožje tiho premikanje in prekrito smukanje skozi podrast. Sovražnike lahko zamoti z metanjem kamnov ali keramičnih posodic, je pa Requiem precej bolj nasilen od svojega predhodnika in včasih se je preprosto treba zateči k nasilju.
Naša glavna junakinja že od začetka s sabo nosi priročno fračo, v katero lahko položi kamen in z njo lahko v enem šusu ubije nasprotnika, ki na sebi ne nosi čelade. Če jo, potem naloga postane veliko težja, saj se je treba zateči k drugim orožjem, ki pa ne vsebujejo neskončnega streliva. V grdavža lahko denimo zapičimo nož, ga ustrelimo s samostrelom ali pa ga preko kombiniranja kemijskih elementov zažgemo.
Med igranjem bomo namreč sproti odklepali različne elemente, ki jih bomo nato lahko kombinirali s fračami ali pa keramičnimi posodicami. V slednjo lahko denimo natočimo smolo in to odvržemo na zaščitenega stražarja, nato pa kamen zažgemo in ga preko frače sprožimo v našo zdaj precej bolj občutljivo tarčo. Takšnega kombiniranja je ogromno in čeprav nam stopnje skoraj vedno ponujajo možnost prikritega smukanja, brez da bi se spustili v pretepanje, je včasih preprosto lažje posekati vse pred sabo.
Vsake toliko pa se spustimo v akcijsko sekvenco, kjer je boj preprosto nuja in takrat postane igranje nenavadno zahtevno. Večkrat se boste ujeli v zaprte prostore, kjer se bo na vas spravilo več valov nasprotnikov in takrat je treba pametno in preudarno izbirati orožja, saj je teh omejena zaloga. Preklapljanje med vsemi različnimi elementi frač, keramičnimi posodicami in samostrelom zna včasih postati zmedeno in malce tečno, k sreči pa se takrat akcija upočasni, tako da lahko dobite vsak nekaj sekund za premislek.
Ubadanje s sovražniki pa je samo en del izkušnje, saj so tu tudi podgane. Hugo skozi čas dobi omejeno sposobnost njihovega upravljanja, s čimer dobimo še eno orožje proti človeškim nasprotnikom, a v glavnem se jim bo treba izogibati in pot skozi njih bomo dobili samo ob pomoči ognja, ki je hkrati edina zadeva, ki se je podgane bojijo. Podganja nevarnost je v bistvu bolj serija ugank, saj boste morali premeteno izkoristiti okolico, če boste želeli prečkati gore podganjih telesc. Vseeno pa se mi zdi, da je takšnih ugank malce manj kot v predhodniku, razvijalec pa je podganjo nevarnost dodatno okrasil z raznimi pregoni, kjer nam ne preostane drugega kot pa divji beg.
Vizualna podoba je bila že v Innocence odlična, tule gre pa zadeva še korak dlje. Requiem se ne boji šparati s krvjo in raztelešenimi trupli, zadeva pa je včasih že enostavno nagnusna, a vse gre v spregi s to temačno, gotsko pripovedjo, ki nam jo želi pričarati ta naslov. Ko bi le še malce popravili animacijo ust, ki mestoma izpadejo malce togo in leseno, vendar pri temu zadevo že primerjam z AAA igrami, ki so precej dražje od Requiema, ki zase na Steamu zahteva 50 €. Odlično je tudi glasovno podajanje, pri tem pa izstopa predvsem Amicia. Sicer se nihče pri govorjenju ne odreže slabo, a zdi se, da je igralka Anna Demetriou svojo vlogo vzela še posebej zares in ob njenem boju in obupu si ne moreš kaj, da ne bi ostal impresioniran.
A Plague Tale: Requiem si žal ne zasluži čisto popolne ocene. Ena od zamer je denimo optimizacija, ki je mestoma prava katastrofa. Igral sem na konzoli PlayStation 5 in zdelo se mi je, da je zadeva ob vdoru podgan padla nekje na 20 sličic na sekundo, naletel pa sem tudi na dva hrošča. Druga pripomba leti na občasen slab tempo igranja. Deveto poglavje igre denimo ni praktično nič drugega kot pa hoja iz ene lokacije na drugo, vmes pa lahko samo poslušamo dialoge, zadeva pa se vleče skoraj eno uro.
Tretji minus pa se tiče razvoja igralne formule. Requiem nam namreč ponuja nadgrajevanje opreme, za to pa je treba stopnje malce bolje raziskati in poiskati določene sestavine, a te nadgradnje so bolj kot ne brezvezne in vse skupaj je bolj izgovor, da imamo na stopnjah početi še kaj drugega, kot pa samo iskati pot naprej.
Kljub tem manjšim minusom pa je A Plague Tale: Requiem več kot vreden preigravanja in ga je najbolje izkusiti v navezi z odličnim prvim delom. Asobo Studio ima ogromno talenta in čeprav se mi zdi, da se bodo po tej igri za nekaj časa poslovili od franšize A Plague Tale, resnično komaj čakam na njihov naslednji projekt, za katerega si zaslužijo še višji proračun.
