Preteklo je že kar nekaj časa, odkar sem si nazadnje ogledal čisto pravo Call of Duty enoigralsko kampanjo. Tisočletja nazaj sem bil sicer velik privrženec teh zgodb, saj sem večkrat šel skozi štorijo prvih dveh Call of Duty-jev, še bolj pa so mi bile slastne izkušnje iz Modern Warfare ere.
Takrat pa sem se nekako od teh izkušenj poslovil, saj prideš do določene točke, kjer se enostavno naveličaš enega in istega. Activision seveda z delom ni odnehal, saj je Call of Duty njegova zlata gos, ki vedno proizvede dobičkonosna zlata jajca. Odkar sem prenehal s preigravanjem je založnik spočel skoraj deset ločenih naslovov in samo eden od njih ni imel enoigralske kampanje.
Sony mi je pred kratkim odstopil ključ za recenzijo najnovejšega dela Modern Warfare II in zato sem se odločil po dolgem času zopet nadeti vojaške škornje in si od blizu pogledati, kam vse je serija v tem času napredovala. Izkazalo se je, da grafično zelo, a igralno je zadeva dejansko naredila korak nazaj in razen redkih izjem je tole ena najbolj linearnih izkušenj, kar sem jih izkusil v svoji karieri opisovalca iger.
Razvojna ekipa: Infinity Ward
Založnik: Activision
Platforme: PS5, PC, XSX, PS4, XO
Nakup: EIGRE.si
Datum izida: 28. oktober 2022
Cena: 70,83 €
Zvrst: Prvoosebna streljačina
VIDEO RECENZIJA
Activision je v zgodovini že spočel trojico naslovov Modern Warfare, a se je odločil serijo zagnati znova in to s povem novo zgodbo in zapleti, ki imajo samo reference na prejšnje dele. Skratka, poznavanje prejšnje serije za uživanje v zgodbi ni potrebno, je pa priporočljivo preigrati Modern Warfare iz leta 2019, saj dvojka vsebuje veliko junakov iz prejšnjega dela, ki so tokrat naleteli na nov zaplet.
Nova nevarnost se je pojavila v obliki teroristov, ki so prodali nevarne rakete neznanemu kupcu, za katerega se kasneje izkaže, da je to mehiški kartel. Vse se zdi, da se pripravlja večji napad na ameriška tla, zato na pleča naše posebne enote, ki jo sestavljajo stari znanci Ghost, Gaz, Soap, Price in novoprišlek Vargas, pade naloga, ki zahteva izsleditev te rakete, zraven pa bi bilo prav fajn izvedeti, kdo je poskrbel za kupčijo med teroristi in kartelom.
Ta mešanica teroristov in mafijcev se na papirju sliši zanimivo, a v praksi izpade nekam čudno, saj bi bilo po mojem mnenju boljše, če bi se razvijalec odločil izključno za kartel in tako bi dobili neko zanimivo odpravo v Južno Ameriko, ki je v sodobnih Call of Dutyjih še nismo videli. Vendar je bilo treba žal notri vriniti Iran ter posledično utrujene teroriste, tako da bomo Mehiko obiskali le v eni manjši misiji, kakšen globlji spust v delovanje kartela pa nam je bil odvzet.
Modern Warfare II nas nato sprehodi skozi vrsto lokacij, ki jim raznovrstnosti ne moremo oporekati. Poleg prej omenjene mehiške soseske boste skočili še v dobri stari puščavski Iran, zaplavali skozi morje na naftno ploščad ter se povzpeli še na stolpnico znotraj ameriškega velemesta. Ob vsem tem bo seveda pelo orožje, naši junaki pa se bodo zapletali v naravnost nore situacije, kjer boste mestoma celo obviseli z glavo navzdol.
To je pač tipična Call of Duty kampanja in čeprav se teh nisem dotaknil že nekaj let, očitno vmes nisem zamudil nobene bistvene spremembe. Igranje je močno linearno, tukaj celo bolj, kot pa pomnim iz bolj zgodnjih delov. S tem ni nič narobe, saj sem Call of Duty kampanje že večkrat označil kot nekakšen akcijski film, kjer naše sprehajanje sproži naslednji kader. Med igranjem ti ni treba prečesavati mape za kakšnimi nadgradnjami, skrbeti za stopnjo lika ali pa morda gledati v kakšen merilnik lakote in žeje. Preprosto prideš na lokacijo, ustreliš določene tarče ali pa se presmukaš mimo njih in naloga je izpolnjena.
Je pa ta linearnost tule pripeljana do ekstrema. Veliko manj je denimo misij, kjer bi se igralec prostoročno streljal, saj je večina misij prikritih, tako da se moraš najprej prismukati do cilja, brez da bi vmes na svojo prisotnost opozoril nasprotnika. To privede do situacij, kjer ti igra dobesedno zapove kam meriti in koga točno moraš ustreliti in če je vmes kakršnokoli odstopanje, misija spodleti ali pa pridejo okrepitve, ki te v sekundi pokopljejo pod zemljo.
Sicer obstaja ena misija, kjer se znajdeš povsem brez orožij in opreme, tako da se moraš plaziti naokoli in iz železa, vrvi in voska po MacGyversko sestaviti pripomočke, ki ti omogočajo preživetje, a tudi tule res kakšne svobode ne boste našli, je pa razvijalec vsaj poskušal nekaj novega. Poskrbljeno je tudi za nekaj popestritve, ki se jih spomnimo iz prejšnjih delov: dobili smo denimo predelavo ostrostrelske misije iz Černobila, le da je ta tu nekam manj napeta, premikanje merilnika in bombardiranje tarč iz varnega zavetja bombnika pa je vedno zabavno.
Vse misije niso uspešnice. Izstopa denimo prevažanje skozi konvoj vozil, kjer skačeš iz enega avta na drug, nadzor pa je enostavno obupen. Med streljanjem moraš držati volan, vmes pa moraš skočiti še na tovornjak, kjer ti zaradi nerodnih kontrol vse skupaj uspe bolj po naključju, s tem da se ta misija vleče v nedogled. Da boja proti tanku na koncu, kjer se ne boriš samo z njim, ampak tudi z neskončnim navalom močno oklepljenih vojakov, sploh ne omenjam.
Ko smo že pri sovražni zalegi, ta je enako tumpasta kot prej, a to nadomesti z izjemno in nečloveško preciznostjo. Igral sem na običajni težavnostni stopnji in tudi tu sem umiral kot za stavo. Igra te izjemno rada preseneti tako, da iz nekega kota nenadoma nekdo plane nate ali pa ti pripravi zasedo, še raje pa nate pošlje cel kup oklepljenih barab, ki jim moraš najprej odstreliti čelado in mu nato stisniti še en strel v nezaščiteno glavo. Soborci so redki in če že so tam, so skoraj popolnoma nekoristni.
Grafično gledano je Modern Warfare II zanimiv naslov. Pridejo trenutki, ko si nad podobo enostavno očaran in slika ob pravi osvetlitvi izpade kot nekaj, kar je praktično resnično življenje. A že v naslednjem trenutku naletiš na nekaj, kar prekine iluzijo, pa naj bo to kakšna slaba tekstura, nizka meja izrisovanja ali pa kakšen hrošč, ki jih je v kampanji presenetljivo veliko. Čuti se, da je bila igra delana tudi za konzole prejšnje generacije in ta še vedno razvijalca drži na tehnološki verigi.
Modern Warfare II se izkaže za nekaj, kar sem tudi pričakoval, a po drugi strani sem bil presenečen, da po vsem tem času Activision pri kampanji še vedno vztraja na isti igralni formuli, ki se je zame izpela 10 let nazaj. Nekaj zabave sem iz igranja vendarle potegnil, a večkrat sem ob traparijah tudi skoraj obupal nad igranjem, tako da samo za uživanje v kampanji igre ob tej ceni ne priporočam.
