God of War Ragnarok – varno nadaljevanje, brez tveganja

Razvijalec Santa Monica Studio je za nadaljevanje hudo dobro sprejete igre God of War potreboval štiri leta, kar je za izdelavo visokoproračunske igre dandanes odličen izkupiček. Razvoj se tako očitno ni ujel v kakšne pasti, kjer bi programerji več mesecev tipkali kodo, ki bi bila na koncu odrezana in vodilni so očitno že od začetka imeli dobro začrtano idejo nadaljevanja, ki so ji nato zvesto sledili do samega konca.

In ta ideja je bila spočeti čistokrvno nadaljevanje, ki uvede nekaj svežih igralnih prijemov, a se nikoli preveč ne oddalji od svojih temeljev. God of War Ragnarok dostavi vse tisto, česar so si igralci želeli in to je v bistvu prečiščena igralna formula prvega dela, ki pa je glede vsebine tudi močno razširjena. Ragnarok ne tvega in mu tega niti ni bilo treba, saj je originalna igra dostavila odlično izkušnjo, ki si lahko zasluži še en nastop na odru, a po drugi strani to tudi pomeni, da če vas že prvi del ni prepričal v igranje, potem vas v to ne bo spravilo nadaljevanje.

Razvojna ekipa: Sony
Založnik: Santa Monica
Platforme: PS5, PS4
Nakup: PlayStation trgovina
Datum izida: 9. november 2022
Cena: 69,99 €

Zvrst: Tretjeosebna akcijska avantura

VIDEO RECENZIJA

Upamo, da imate radi Vikinge, saj je Ragnarok direktno nadaljevanje prvenca, tako da boste tudi tukaj v glavnih vlogah gledali Kratosa in Atreusa, ki svoje dni preživljata na zmrznjenem severu, obkrožena z nordijskimi božanstvi. Kljub vsem pretresom prvega dela se za naš dvojec junakov kaj bistvenega ni spremenilo. Še vedno žuljita svoji riti v neki oddaljeni koči, le da je sobivanje tokrat malce bolj nerodno, saj je Atreus zdaj skočil v puberteto in tipček bi si res zaslužil svojo sobo, v kateri bi si lahko ponoči na kamnitih tablicah ogledoval pomanjkljivo oblečena valkire.

Situacija je po dogodkih originala v bistvu še težja, saj paru zdaj po življenju streže hudo jezna Freya, ki ni bila ravno preveč vesela, ko je Kratos njenemu sinu Baldurju zlomil vrat. Par se je zato umaknil v izolacijo, vendar pa se v njunem razmerju kmalu začnejo kazati razpoke. Kratos v bistvu načrta niti nima, saj želi samo še naprej živeti v osami, Atreus pa želi izvedeti, kakšno usodo ima in zakaj ga vsi obravnavajo kot Lokija.

Tudi Kratosu kmalu postane jasno, da sedenje v koči ne bo prineslo rezultatov, saj se očitno približuje usoden dogodek, imenovan Ragnarok. To je apokalipsa epskih razsežnosti, kjer se bosta zlomila zemlja in nebo in k rakom bodo šli žvižgati vsi svetovi. Da se nekaj približuje je napovedala že globoka zima Fimbulwinter, ki je v metrski sneg spravila čisto vse in je lep priročen izgovor, da je razvijalec nekatere že obiskane svetove iz predhodnika vrnil tudi v Ragnarok ter te močno predelal.

Vse je tako nared za novo avanturo, ki bo igralcem originala še kako znana. Uvodne ure nas pošljejo v raziskovanje novega škratjega kraljestva, saj je naša prva naloga osvoboditi Boga vojne Tyra, tega pa je dolgo nazaj zaprl Odin. Igralci originala se boste na začetku počutili kot doma, saj je takoj jasno, da Santa Monica igralne formule ni preveč spreminjal. Kot vedno čudovita okolica je tudi v Ragnaroku hudo podrobna in vizualno je tole prava poslastica. Grafično gledano sicer drugi del ni takšna revolucija kot izvirnik, a ta je leta 2018 na naše zaslone risal tako fantastično podobo, da ta v bistvu niti ne potrebuje kakšne bistvene nadgradnje. Impresivno je tudi to, da Ragnarok deluje na konzolah PlayStation 4, a za to zahteva svojo ceno, saj boste večkrat morali prečkati kakšne ozke prehode, ki so izgovor za to, da lahko konzola prejšnje generacije naloži naslednjo stopnjo.

Raziskovanje obsega aktivnosti, ki smo jih vajeni že od prej. Stopnje so na pol odprte in čeprav imamo vedno prisotno eno pot, ki sledi glavni zgodbi, lahko kadarkoli iz te zaidemo in opravimo kakšno stransko misijo. Treba se je zavedati, da je Ragnarok ogromna igra in me je s svojo obilnostjo presenetila. Na splošno gledano vas čaka nekje še enkrat več igralnih ur kot pa v izvirniku, ta čas pa lahko dodatno raztegnete, če se lotite reševanja vseh manjših izzivov, kot je lovljenje vran, iskanje zakladov, bojevanje proti ducatu težjih šefov in podobne mini nalogice. Tudi stranskih misij je veliko več, kot je tudi stopenj, ki ponujajo možnost raziskovanja? Se spomnite v originalu, ko ste raziskovali območje Nine Lakes in ste naleteli na duha, ki vam potoži o svoji nekdanji posadki, ki jo je sedaj treba izničiti. Takšne misije so tule vsaj štiri, poleg teh pa vas čakajo tudi malce bolje izpopolnjene naloge, ki vsebujejo tudi zanimive zgodbe.

Vsebine je mestoma celo preveč. Če je bila v originalu vsaka odkrita skrinja razlog za zagon adrenalina, v Ragnaroku te postanejo nekaj vsakdanjega. Poleg tega je treba še reševati tiste skrinje, ki pred tem zahtevajo uničenje treh črk, vseh pa ne moremo odkleniti takoj, saj bo najprej skozi zgodbo treba odkleniti zahtevano veščino. Sprehajanje po svetu zahteva rešitev kakšne okoliške uganke, Kratos pa je enako lesen kot v predhodniku in še vedno ne zna skočiti na naš ukaz, ampak samo ob posebej zastavljenih točkah, enako pa velja tudi za plezanje.

Ragnarok je glede aktivnosti veliko bolj raznolik kot predhodnik in enako velja za vaše spremljevalce. Na poti niste nikoli sami, saj vam prdce vseskozi voha Mimir, ta pa je tokrat tako gobčen, da postane že malce tečen in mislim, da sem se v tej odpravi besede “brother” najedel za celo življenje. Tudi ostali spremljevalci ves čas brbljajo – včasih peš, največkrat pa med vožnjo s čolnom ali pa s sanmi. Čvekanje sicer velikokrat poda nekaj zanimivih podzgodbic, a včasih bi si res želel samo nekaj miru. Še Kratos konstantno vrti jezik in razlaga o svojih grških koreninah in res bi prav prišel gumb, kjer bi lahko avtomatsko ustavil opletanje z jezikom. Zvočno onesnaženje mi je preseglo meje, ko sem se s sanmi vozil po čudovitem zmrznjenem jezeru in bi rad poslušal samo prijeten zvok zmrznjenega vetra in sani skozi led, a seveda moram namesto tega slišati še eno Mimirjevo povest.

Bojevanje je seveda še vedno močno prisotno in je… Spodobno? Roko na srce nisem bil nek velik oboževalec pretepanja v originalu, Ragnarok pa je dobil samo nekaj nadgradenj, a v splošnem je sistem enak predhodniku. Večino sekanja boste opravili s sekiro, že od začetka pa vam bodo na voljo tudi rezila na verigo. Vsako od orožij nosi svoje lahke in težje udarce, ob nadgradnjah pa boste začeli izvajati tudi razne kombinacije. Novost je to, da lahko vsako od orožij predčasno napolnite z bodisi ledom ali ognjem, kar naslednji udarec naredi bolj uničujoč, zdaj pa lahko delate tudi protiudarce.

God of War Ragnarok tudi na normalni težavnosti ni lahek, zato je včasih do situacij pristopiti taktično. Nekateri sovragi so bolj odporni na led ali pa ogenj, šefi pa spet zahtevajo svoje posebne prijeme. Sovražna zalega je dovolj raznovrstna, da se boj ne začne preveč ponavljati, boste pa videli kar nekaj starih obrazov iz prvega dela. Problem pri boju je še vedno premajhna preglednost, saj vam nasprotnik vse prerad skoči za hrbet in ga takrat izgubite iz vidnega polja, Kratos pa je za obračanje in preklapljanje tarč še vedno preneroden.

Pri bojevanju veliko vlogo igrajo tudi pomagači. Tako je, pomagači v množilniku, saj vam tokrat ob strani ne bo stal samo Atreus, ampak bo vsake toliko v vlogo Robina stopil še nekdo drug, ki pa ga v tem opisu ne bom razkril. Zadeva gre celo tako daleč, da boste tokrat nastopili tudi v koži Atreusa in to ne samo v kakšnem kratkem igralnem izsečku, ampak bo njegova ločena avantura trajala ure. Igranje z njim je povsem drugačno, saj se mora zanašati na svoj lok in hitrost, fant pa je še vedno prešibak, da bi lahko prečkal vse ovire, tako kot to uspe Kratosu.

Celokupno gledano je God of War Ragnarok nadaljevanje kot se šika, a ni me odpihnil, tako kot predhodnik. Prvi del preprosto nisem mogel nehati igrati, dokler nisem videl zaključne špice, pri Ragnaroku pa sem si lahko brez problema privoščil dvodnevno pavzo. Morda je krivec za to obširnost igre, ki je resda zdaj veliko večja in bolj polna vsebine, a zaradi tega nekam trpi tempiranje dogodkov. Nekatere misije so preprosto preveč obširne, nekatere dele pa bi lahko preprosto izrezal in ne bi preveč izgubil.

Niti približno pa ni Ragnarok slaba igra. Je enako zloščena kot predhodnik in vizualna prezentacija je mestoma še vedno preprosto neverjetna. Tudi zgodba vleče, liki so zanimivi in spoznali boste kar nekaj zgodovine starih znancev, ki so prej igrali samo gostujoče vloge. Sem si pa vseeno želel nekaj večjih sprememb in res bi bil čas, da Kratos in kompanija zapustijo vikinško izročilo in se odpravijo kam drugam. Ob kakšnem ponovnem obisku Grčije s prenovljeno grafično podobo se mi že zdaj cedijo sline in morda bi ravno ta menjava okolice oceno dvignila na najvišjo stopničko.