Tako kot lani, smo tudi letos za vas pripravili seznam najboljših naslovov in iger, ki so nas najbolj razočarale v igričarsko bolj siromašnem letu 2022.
Najprej se bomo dotaknili negativne strani, torej tistih naslovov, ki so nosili veliko potenciala, ta pa je bil na koncu neizkoriščen. Teh 5 iger ne bi označili za zanič, saj je zagotovo lani izšlo cel kup podpovprečnih izdelkov, vendar za večino njih nihče niti ni imel upanja, da bo sploh kaj iz njih. Zato je tale seznam bolj usmerjen v igre, od katerih smo imeli velika pričakovanja, a se je očitno v razvoju nekaj zalomilo, zato smo dobili prazne izdelke, čigar prihodnost je zelo negotova.
Saints Row
Saints Row bi moral služiti kot ponovna vrnitev razvijalca Volition med bolj spoštovana imena igričarske industrije. Namen igre je bil ustvariti povsem svež začetek, kjer bi se poslovili od norosti prejšnjih delov, kjer smo med drugim celo postali superheroj, letali po zraku in se poskušali prebiti iz samega pekla.
Prenovljeni Saints Row bi se moral vrniti na bolj realna tla in to je razvijalcu tudi uspelo, a vmes se je nekako tudi izgubil čar prejšnjih iger. Nova zasedba junakov po karizmi preprosto ni bila dorasla prejšnjim, prav tako pa se me je med igranjem ves čas držal občutek, da so pisci scenarija vsebino na vse načine želeli prilagoditi novi generaciji najstnikov, pri tem pa so pogrnili kolikor so dolgi in široki.
Igra ima sicer svoje pluse, saj odprti svet Los Santosa ni povsem napačen in nekatere misije dejansko ponujajo nekaj zabave, saj bo pokanje zasledovalnih avtomobilov z bazuko vedno zabavno. Vendar pa bi bil lahko tale Saints Row veliko več, če bi Volition malce bolj uravnotežil resne in šaljive dele ter dodal tudi malce več napora v poliranje grafične podobe, ki se čuti zastarelo, končni vtis pa kazi tudi poplava hroščev.
Saints Row je ob izidu naletel na tako negativen odziv, da se je Volition sicer še nekaj trudil s popravki, kasneje pa je založnik najavil, da bo tale razvijalec združen z Gearboxom, kar bržkone pomeni, da se lahko poslovimo od DLC-jev in nemara tudi cele franšize.
Weird West
Kavbojska igra, kjer kavbojce mešamo s primesmi nadnaravnega, projekt pa nadzoruje Raphaël Colantonio, eden od izvršnih producentov studia Arkane, ki je v preteklosti delal na igri Prey? Ja, prosim!
Take stvari so se podile po moji glavi, ko je sveži razvijalec WolfEye najavil igro Weird West, ta pa spada pod žanr imerzivnih simulacij, ki je ena mojih najljubših igričarskih panog. Ob dnevu izida sem dobesedno odšteval minute do izida in nato hitro sprožil prenašanje podatkov in zagon igre, na koncu pa sem bil gromko razočaran.
Kot rečeno, ideja Weird Westa ni slaba, žal pa je bilo v projekt vpeljanih nekaj, vsaj meni osebno, nelogičnih igralnih elementov, ki so me begali ob izidu in mi še danes niso jasni. Največ v oči bode spremenjena perspektiva igranja, ki ga namesto iz prvoosebnega pogleda, zdaj zremo iz izometričnega kota. Igra zaradi tega ni pridobila ničesar – nasprotno, igralec izgubi na zatopljenosti v svet, kar je eden največjih grehov imerzivnih simulacij.
Druga napaka se tiče pristopa do različnih situacij. Lahko se sicer skrivamo in nasprotnike odstranjujemo enega za drugim, a je to naporno in čisto preveč nevarno, na koncu pa od tega nimamo nič. Lažje in bolj varno je preprosto postreliti vse kar leze in gre, saj je streliva več kot dovolj, nasprotniki pa niti niso tako nevarni. A tudi strelska akcija je bolj uboga, saj merek ponorelo skače naokoli in ko je boja enkrat konec si vesel – ne zaradi zmage, ampak bolj zaradi tega, ker se ti s tem ni treba več ukvarjati.
Weird West je po izidu dobil nekaj posodobitev in podporo za mode, eden od teh pa vpelje prvoosebni pogled. Ta ni povsem dodelan, a igra je takoj bolj privlačna, tako da ne vem, kaj je hodilo razvijalcu po glavi, da je igranje omogočil samo iz izometrične perspektive ali pa nam vsaj na začetku ni ponudil opcije preklopa pogleda.
Dying Light 2
Dying Light 2 je igra, za katero sem moral pred pisanjem tele lestvice trikrat preveriti, če je res izšla letos. Razvijalec Techland je namreč dostavil tako pozabljivo izkušnjo, da se je o njej nehalo govoriti samo mesec po izidu, kar glede na kvaliteto igre in dejstva, da je ta naslov izšel ob nekje istem času kot Elden Ring in Horizon Forbidden West, niti ni tako presenetljivo.
Kar je škoda, saj nisem bil edini, ki je za Dying Light 2 gojil veliko upanja. Originalna igra velja za eno najboljših pobijalščin zombijev v odprtem svetu, drugi del pa bi moral samo prečistiti igralno formulo in vse skupaj zapakirati v nadgrajeni grafični pogon.
A na koncu smo dobili zmeden izdelek, iz katerega se vidi, da mu je bilo izrezano ogromno vsebine, te pa je Techland nadomestil s ponavljajočimi nalogami in umetnimi ovirami, ki poskušajo razvleči igralni čas. Zgodba je bila že v originalu malce trapasta, a tule je naravnost butasta in nekateri zapleti so tako neumni, da se te hitro loti glavobol.
Neumne so tudi igralne prvine. Nekomu se je očitno zdela pametna ideja, da v igro, kjer večino časa tekamo po ulicah in plezamo po stavbah, vgradi merilnik vzdržljivosti, ki nam pojenja tudi ob plezanju. Rezultat tega je dejstvo, da na nekatere točke ne moremo sploh splezati, dokler svoj lik ne nadgradimo, zaradi česar te že na začetku mine želja po raziskovanju.
Potem so tu še druge genialne ideje kot je naprimer dejstvo, da se orožja hitro lahko uničijo, le da jih v drugem delu ne moremo popravljati, strelnih orožij pa sploh ni. Noči so zdaj veliko manj temne in nevarne, ves čas pa je treba tudi paziti na nek merilnik izpostavljenosti temi, kar med raziskovanjem doda samo še eno dodatno točko tečnosti.
Dying Light 2 je od izida prejel nekaj posodobitev, a vidi se, da ima zaradi negativnih kritik Techland veliko manj zagona za izdajanje posodobitev, zombijaško krono pa mu zna kmalu izmakniti Dead Island 2, ki je po napovednikih sodeč videti veliko bolj zabavno.
ELEX 2
ELEX 2 je igra, zaradi katere sem dokončno dvignil roke nad nekdaj mojim najljubšim razvijalcem – Piranha Bytes. Gre za studio, ki je 20 let nazaj spočel legendarni igri Gothic 1 in 2, a vse od takrat je njihova pot polna padcev in redkih vzponov. Razočarali so me z igro Gothic 3, nato navdušili s prvim Risenom, spet razočarali z drugim in tretjim delom in mi nato malce dvignili upanja z novo serijo ELEX.
Za ELEX 2 so bili spet polni obljub, kako bo to njihova najboljša igra doslej, a žal so bile to samo prazne obljube. Piranha Bytes je majhen studio, a to ni izgovor, da so dolgih 5 let in ogromen proračun, pri katerem je pomagala tudi nemška vlada, vrgli naravnost v smeti. ELEX 2 je bleda kopija prvega dela in za potrebe drugega dela je bila celo skopirana večina mape enice, le da je tule malce predrugačena in malenkost razširjena.
Vendar pa se od igralnih prvin prvega dela ni spremenilo nič in te so bile že v prvem delu zastarele. Boj je zaradi nekega razloga tule še slabši, zgodba neumna in liki iz prejšnjega poglavja skorajda neprepoznavni. V petih letih je nazadovala celo grafika, ki je slabša od enice, glasovno podajanje zopet na pol amatersko in animacije so zopet potrebne dodelave. Kljub tej ubogi grafični podobi se ELEX 2 celo drzne zatikati in tudi hroščem se ne da izogniti.
Igra je tak polom, da se mi je ni dalo niti opisovati, nad njo pa je očitno obupal tudi Piranha Bytes, ki je izdal nekaj popravkov, vendar pa je igra še vedno v slabem stanju, o kakšni novi zaplati pa nismo slišali že dolgo. Žal se zdi, da je edino upanje za kvalitetno Gothic izkušnjo treba iskati v rokah modderjev ali pa novega studia Alkimia Interactive, ki dela na predelavi prvega Gothica.
The Callisto Protocol
Največje razočaranje tega leta lahko brez dvoma nataknem igri The Callisto Protocol. Razvijalec Striking Distance Studios, skupaj s šefom Glenom Schofieldom je imela pomembno nalogo, saj je želela dokazati, da je žanr preživetvenih grozljivk še kako živ, Glen pa bi tako počastil spomin svojega bivšega studia Visceral, ki je nekdaj izdelal odlično serijo grozljivk Dead Space.
Vendar pa je nekje v razvoju šlo vse po zlu in The Callisto Protocol je na koncu dostavil igralno izkušnjo, ki je nezabavna, mestoma celo hudo tečna in se čisto preveč zgleduje po igrah Dead Space, brez da bi zraven dostavila tiste prvine, ki smo jih pri tistih igrah tako vzljubili.
Zgodba je neumna in prvotni zaplet je samo izgovor, da se znajdemo v zaporniški koloniji, ki so jo napadli mutantski ljudje, štorija pa nato postane še trapasta in na koncu ne dostavi ničesar. Vendar pa problemi niso samo narativni, saj je igra preprosto naporna za igranje. Za razliko od iger Dead Space, je streljanje tule bolj stranskega pomena, saj se je treba zanašati na pretepanje od blizu, to pa je povsem nedodelano in ob večih nasprotnikih preprosto ne deluje.
Potem je tu strašenje z “jump scare” momenti, slaba raznovrstnost pošasti in trapasto razporejene shranjevalne točke, zaradi katerih lahko izgubite tudi po 15 minut igranja. Da sploh ne omenim slabe optimizacije, zaradi katere je bila igra prve dni na PC-ju praktično neigralna in hroščev, ki jih razvijalec še vedno ni povsem odpravil. Celotna igra traja nekje 15 ur, pa še to se zdi dvakrat preveč razvlečeno, konec igre pa vas postavi samo nazaj v začetni meni – brez kakšnih statistik pobitih nasprotnikov, ponujena pa ni niti možnost ponovnega preigravanja preko opcije New Game+.
Striking Distance Studios je resda začel kmalu po izidu hitro delati na popravkih, a slabe igralne sredice na žalost ne bo mogla popraviti nobena posodobitev in upamo, da bo slab priokus še ta mesec popravila predelava prvega Dead Spacea.
