Dolgo nazaj sem spisal članek o tem, kako je igra Dead Space ena najboljših grozljivk vseh časov in prvemu delu lahko konkurira samo drugi del, ki je še bolj pokazal, koliko potenciala še ima ta franšiza in kako je ta na koncu ostal neizkoriščen. Založnik EA je namreč nameraval iz Dead Spacea ustvariti pravi megalomanski hit, od katerega so pričakovali nenormalno visoko prodajo. A pri tem so se ušteli, saj grozljivke niso superjunaki in kakšen Dead Space zato nikoli ni mogel postati Marvel.
Krivda glede prodaje vsekakor ni ležala na plečih razvijalca Visceral, saj je ta svojo nalogo opravil nadpovprečno, a vseeno je ravno ta studio na koncu plačal najvišjo ceno in je bil sčasoma tudi ukinjen, z njim pa je šel v pokoj tudi Dead Space.
10 let po tretjemu delu pa je nekoga pri EA-ju končno srečala pamet in v roke razvijalca Motive Studios je šla težavna naloga ponovne obuditve legendarne franšize. Motive, tudi sam velik oboževalec Dead Spacea, se je naloge lotil z vsemi silami in na koncu dostavil projekt, ki je več kot samo olepšava originalne igre. Je ljubezensko pismo do te franšize, ki osnovno zgodbo in dogodke razširi ravno toliko, da se ne čuti pretirano, končni rezultat pa je igra, ki se lahko ponosno postavi ob bok originalu.
Razvojna ekipa: Motive Studio
Založnik: EA
Platforme: PS5, XSX, PC
Nakup: Steam
Datum izida: 27. januar 2023
Cena: 59,99 € (Steam), 75,43 € (PS5)
Igrano na: PlayStation 5
VIDEO RECENZIJA
Zgodba se začne na enak način kot tista originalna pripoved iz leta 2008. Naš junak Isaac Clarke, ki si kruh služi kot inženir, se znajde na krovu vesoljske ladjice, ki je na poti do USG Ishimure, ogromne ladje, ki je bila sredi puljenja surovin iz planeta Aegis VII. Očitno je šlo nekaj narobe, saj se je Ishimura prenehala odzivati in naša banda junakov se odpravi raziskovati, kaj je razlog za njeno nenadno mutavost.
Kot je pri takih zadevah v navadi, gre nekaj hudo narobe in naš pristanek na ladji ne gre po načrtih, a to nam na začetku ne zbudi rdečih alarmov. Ko pa se ti sprožijo, se sprožijo silovito, saj nas naenkrat naskočijo mutirani bivši člani posadke, ki nam preko našiljenih okončin brutalno nataknejo kompanjona in ta kratek začetni sprehod je tudi edina bolj umirjena sekvenca, ki jo boste podoživeli. Dogodki se nato začnejo nizati en za drugim in adrenalin nam začne krožiti že po uvodni sekvenci, ko moramo povsem brez orožja pobegniti napadalcem in se skriti v dvigalu, vendar je že nekaj trenutkov kasneje jasno, da tole ne bo neka grozljvka, kjer bomo pred grdavži bežali in se skrivali, saj Isaac hitro poprime za prvo orožje in se spravi skozi krvav masaker, ki vam bo za eno igranje na normalni težavnosti odškrtnil nekje 12 ur.
Tak silovit uvod smo srečali že v originalu, a ne traja dolgo, ko naletimo na prve razlike. Motive namreč ni poskrbel samo za predelano grafično in zvočno podobo, ampak je dodal tudi cel kup nove vsebine, kar me je dejansko presenetilo. Pričakoval sem namreč samo skok v novo grafiko, kjer bomo morda vsake toliko naleteli na kakšno novo sobo, medtem ko bo večidel ostal nespremenjen. Razvijalci se namreč pri takšnih projektih hudo bojijo uvedbe prevelikih sprememb v primerjavi z originalom – dober primer tega je denimo The Last of Us Part 1, ki ne doda skoraj ništrc nove vsebine, a vseeno računa polno ceno, zaradi česar ga je težko priporočiti tistim, ki so izvirno verzijo preigrali po dolgem in počez.
Dead Space pa ni takšne sorte in predelava je tako vsebinsko dopolnjena prečiščena in dovršena, da lahko brez problema nakup svetujem tudi takšnim navdušencem nad originalom kot sem jaz, ki smo prvenec preigrali že vsaj trikrat. Prenova namreč ne dostavi samo novih soban, ampak nekatere dogodke povsem predrugači, predstavi nove like in razloži zgodovinsko ozadje od prej znanih zapletov.
Srce izkušnje je ladja Ishimura, ki je v novi izdaji enako temačna, grozljiva in klavstrofobična kot prej, le da nam zdaj voljo po življenju mori nadgrajena grafična podoba, ki poganjanje adrenalina dvigne na naslednjo stopničko. Ladja je po napadu zlih Necromorphov postala zavita v temo, njeni sistemi pa so začeli zlagoma odpovedovati. Iz zapuščenih hodnikov se čuti, kot da smo stopili v svežo odprto krsto in na vsakem koraku boste našli ostanke preteklosti v obliki laboratorijev, menz, zasebnih sob in opuščene mašinerije, ki se je tudi sama nalezla neke bolezni in čeprav nadaljuje z obratovanjem, to dela sam še zato, ker je ni nihče zaustavil in ne z nekim pravim namenom.
Žive stvari so se od tu že zdavnaj poslovile. No, vsaj tiste, ki se jim ni pošteno predrugačil DNK in ni iz njih nastal okoli hodeče truplo Necromorph, ki so v prenovljeni verziji igre še bolj nagnusni kot prej. Levji delež pri tem igra nova tehnologija, ki nazorno pokaže razpadanje telesc, ki tu igra bistveno vlogo. Za razliko od preostalih iger tega žanra, Necromorph ne podleže strelom v glavo in telo, ampak mu je treba posekati okončine. Včasih je dovolj odstrelitev nog, a tisti bolj trmasti ne podležejo kar tako in grdavž se bo proti vam vlekel, pa čeprav ima samo še delujočo roko. Nasprotniki sicer niso sila raznovrstni, a jih je dovolj, da vsak od njih zahteva svojo tehniko srečanja: običajnemu Necromorphu odstrelimo noge, dojenčkastemu bitju skrajšamo lovke, medtem ko je treba bikovskega Bruta najprej upočasniti in ga nato naskočiti od zadaj.
Zdi se, da so v predelavi vsi nasprotniki postali še malce bolj težavni, saj včasih kar nočejo in nočejo pod rušo, nekaj pa so pridobili tudi na hitrosti. Čeprav sem veteran te franšize, sem imel na začetku kar nekaj težav in pogosto se mi je zgodilo, da sem ostal brez zaloge zdravja, moj inventar predmetov pa je bil redno skoraj povsem oropan streliva. Situacija se kasneje normalizira, še posebej ko malce nadgradimo orožja in naš oklep. Vsaka nadgradnja slednjega se čuti kot nek dosežek, saj nismo deležni samo bolj tankovskega oklepa, ampak nam tudi sovragi predstavljajo vsaj malce manjšo nadlogo.
Tako kot prej bomo morali okolico pozorno pregledati, saj se povsod skriva strelivo ali pa nov košček prve pomoči: bodisi jih najdemo v omarici ali pa padejo iz riti padlih nasprotnikov. Vsake toliko naletimo tudi na posebno celico, ki jo lahko izrabimo za nadgradnjo oklepa ali pa orožij, možnosti nadgrajevanja pa so tokrat veliko bolj obširne kot v originalu, saj lahko na vsako orožje navesimo tudi dodatke, kot je denimo hitrejše pokanje brzostrelke ali pa možnost pošiljanja gorečih rafalov.
Stopnje so bile že v originalu na pol odprte, a so jih prekinjali nalagalni zasloni. Tokrat je ladja Ishimura bolj odprta, saj nalagalnih zaslonov ni nikjer več, zato se tudi svet zdi bolj odprt. Predelava je za te namene dodala vmesne misije, ki vas večkrat pošljejo skozi že raziskane sobe in hodnike, tam pa boste naleteli tudi na zaprte omarice in vrata, ki se odklenejo šele takrat, ko v zgodbi dovolj napredujemo, da si odklenemo novo stopnjo varnostnega dostopa. Čez lokacije se je zato pametno odpraviti večkrat, a to ni brez nevarnosti. Prenovljeni Dead Space namreč ni več tako skriptiran kot original, tako da vas včasih kak grdavž napade povsem naključno, zato res nikjer nisi več varen.
Kar me je najbolj presenetilo pri tejle predelavi je stopnja grozljivosti, ki jo je Motive uspešno poslal skozi moj um. Preigral sem že ogromno grozljivk, tako da sem vsega vajen, a Dead Space me je velikokrat pripravil do zašvicanega objemanja kontrolerja. Veliko vlogo pri tem igra zopet odličen avdio dizajn, ki je zopet vrhunski. Med tistimi redkimi trenutki, ko te nekdo ne napada, ti živčke kravžlja oddaljen šepet nečesa ali pa globoko dihanje naprednega Necromorpha, ki je neumrljiv in vas pridno lovi skozi nekatere stopnje. Igra se rada poigra s takšnimi psihološkimi triki in, čeprav nekaj “jump scareov” še vedno najdemo, je teh neprimerno manj kot v kakšnem Callisto Protocolu.
Privrženci originalne igre boste pozdravili tudi razširjeni vidik zgodbe. Predstavljene so nove osebe, obstoječe pa imajo za sabo prave podnaloge, preko katerih zvemo več o njih. Ta dodatna razširjenost se je preselila tudi v igralno formulo, saj gre štorija po taktu izvirnika, a nekateri objektivi so tule bolj razširjeni. To privede do recimo povsem drugačnih šefovskih spopadov ali zamenjanih igralnih delov – tisto trapasto streljanje asteroidov je denimo še vedno tu, a je veliko manj tečno.
Kakor pa je grafična paleta čudovita, pa se moram tule zatakniti ob tisti res edini večji minus, ki ga imam ob tej predelavi. Za recenzijo sem dobil kopijo igre za PlayStation 5 in tam sta na voljo dva grafična načina: optimiziran, ki naj bi ločljivost zmanjšal na 1440p pri 60 sličicah na sekundo in grafični, ki ločljivost dvigne na 4K pri 30 sličicah na sekundo, z dodanim ray tracingom. A to so samo besede, saj je resnična izkušnja povsem drugačna. Obe ločljivosti sta namreč daleč pod oglaševanimi in čeprav zadevo ne morem izmeriti, sem mnenja, da je slika pri 60 sličicah na sekundo padla nekje na 720p in mestoma sem gledal v nagnusno kockasto sliko. Tudi ločljivost 4K je bolj kot ne izmišljotina, pri 30 sličicah na sekundo pa takšne zadeve nima smisla poganjati.
Vendar pa mi je bil to res tudi edini takšen minus te predelave in stavim, da bo Motive Studio zadevo spravil v boljše stanje, kar bo iz predelave naredilo grozljivko, ki je preprosto nujna za igranje vsakega privrženca tega žanra in res lahko samo molimo, da bo tokrat prodaja dovolj velika, da bo EA odobril delo na novih predelavah, Motive pa se je dovolj izkazal, da mu zaupam izdelavo čisto pravega četrtega dela.
