Naslednja generacija VR očal na ekosistemu PlayStation konzol je že tik pred vrati, Sony pa nam je darežljivo odstopil en izvod očal PS VR 2 ter k temu dodal še kopijo igre Horizon Call of the Mountain. Recenzija očal pride tekom vikenda, zato vam bomo najprej predstavili Call of the Mountain, ki naj bi predstavila vse naprednosti novega VR sistema in Sony želi iz nje narediti prodajalko novih očal, kakor je to leta nazaj naredil Valve, ko je na trg poslal svojo igro Half-Life Alyx.
In rezultati so: dobri. Vsekakor je bilo v ta projekt prelitega kar nekaj proračuna, saj je tole vizualna poslastica, ki ji težko najdeš tekmeca. Vendar pa sem po igralni plati pričakoval malce drugačno avanturo, ki bi ponudila malce bolj raznolike igralne mehanike, namesto da se osredotoča samo na plezanje, ki ga vsake toliko prekine kakšen akcijski vložek.
Razvojna ekipa: Guerrilla Games
Založnik: Sony
Platforme: PS VR2
Nakup: PlayStation
Datum izida: 22. februar 2023
Cena: 69,99 €
Igrano na: PS VR2
VIDEO RECENZIJA
Call of the Mountain je prva igra znotraj Horizon franšize, kjer se ne preizkusimo v vlogi junakinje Aloy, ampak zavzamemo škornje Ryasa, bivšega pripadnika Shadow Carje, ki je zdaj ujetnik dobrih fantov. Po spletu naključij nismo obsojeni na smrt, ampak nas raje pošljejo na ekspedicijo, ki mora zavzeti vrh gore, saj od tam na svet preži nova nevarnost.
Zaplet vsekakor ni tako enigmatičen kot je bil denimo v prvi igri Horizon Zero Dawn, niti ni Ryas tako zanimiv lik, kot je bila Aloy. Navdušenci nad Horizon svetom boste od izkušnje vseeno odnesli veliko, saj se boste pred zaslonom v polnem 3D pogledu srečali s slavnimi osebami kot je denimo Avad, pred kamere pa nam pride pomahat tudi sama Aloy, ki je od blizu videti veliko manjša kot pa v prvih dveh igrah. Aloy nas sicer samo hitro pozdravi, saj se Call of the Mountain štorijalno umešča med Zero Dawn in Forbidden West, tako da ima naša junakinja polne roke dela na prepovedanem zahodu, uganka reševanja gore pa je zato prepuščena nam.
In to goro bi lahko označil za glavnega junaka te avanture, saj boste večino igranja doživeli preko plezanja. Priznati moram, da sem glede na napovednike pričakoval malce drugačno izkušnjo, kjer bi bilo plezanje samo izgovor za prehod med stopnjami, a dejansko boste večino igranja preživeli med stenami, previsi in ogromnimi mrtvimi mehanskimi zvermi, vseskozi pa boste iskali oprijeme za nadaljnje prečkanje poti.
Plezanje samo sicer ni tako dolgočasno, a je dokaj fizično aktivno. Stranska gumba na kontrolerjih sta denimo zaslužna za oprijem, tako da bo treba izmenično iskati oprijeme, se sukati po vrveh in ali pa se preko kakšnega previsa zapeljati preko ziplinea. Na nekaterih mestih je treba narediti daljši skok, kar naredimo tako, da z obema rokama naenkrat spočnemo gib za odriv, dogajanje pa se takrat preklopi v upočasnjeni posnetek, kar izpade presneto impresivno. Nakar nam igra začne vpeljevati še dodatno opremo, kot sta denimo dva dodatna plezalna kladiva, ki ju je treba zapičiti v posebej prirejene stene ali pa pripomoček iz katerega lahko izstrelimo harpuno z vrvjo. Med plezanjem je treba med temi stvarmi kombinirati in nikakor se nisem mogel naveličati sekvence, kjer med skokom sežeš izza ramen za kladivi in se nato z njimi zapičiš v steno.
A kakor zna biti plezanje raznoliko, začne čez čas postati že malce tečno. Razvijalec Guerrilla Games nam je med potjo postavil nekaj obstranskih zadev, kot je denimo streljanje tarč, bojevanje z zvermi, zlaganje kamnov, iskanje odročnih skrinj in slikanje po stenah. Vendar se mi je velikokrat zgodilo, da sem kakšno stransko zadevo hitro raziskal, a nato sem zavil z očmi, saj me je čakal nov vzpon, ki zna včasih trajati tudi po dve minuti.
Ko ne plezamo in dobivamo vrtoglavice, se bo treba pretepati. Naše glavno orožje je seveda lok, ki ga lahko zagrabimo izza ramena, nakar poprimemo še puščico in se spravimo v sekanje starih robotskih znancev, kot so Glinthawki, Scrapperji in vedno tečni Watcherji, naleteli pa bomo tudi na kakšno večjo zver, ki nam bo s svojim rjovenjem pretresla kosti. In to dobesedno, saj očala PS VR2 pošljejo vibracije kar preko glave, tako da Thunderjaw postane impresiven na povsem novi stopnji.
Boj sicer ni prostoročen, saj bi nam ob delanju prevalov hitro postalo slabo. Nasprotnik se zaklene na sredino bojišča, mi pa nato krožimo okoli njega. To lahko storimo preko premikanja paličice na kontrolerju, ki omogoča tudi hitri izogib kakšnemu mehanskemu kremplju, z nagibanjem telesa pa se lahko izognemo projektilom. Ta pravila veljajo za enega ali več nasprotnikov, na nas pa je, da puščice pošiljamo v primerne ranljive točke ali pa izkoristimo nasprotnikovo šibkost na določen element. Tako kot v igrah Zero Dawn in Forbidden West, lahko tudi v Call of the Mountain kovačimo ognjene in električne puščice, to pa je precej bolj zamudno opravilo, ki zahteva več korakov. V praksi to pomeni, da je kovačenje puščic smiselno samo v trenutkih tišine, saj med bojem traja čisto predolgo in medtem ko boste na puščico nameščali pero, vas bo zverina naskočila vsaj dvakrat. Takrat bo potem treba poskrbeti za obnovo zdravja, ki ga pridobivamo iz raznih jabolk in hrušk, a tudi to zahteva svoj čas.
Uporabniški vmesnik je na splošno čisto preveč štorast. Medtem ko lahko lok zagrabimo izza ramena, je treba med raznimi orodji preklapljati preko menija, namesto da bi jih v maniri loka samo potegnili iz različnega dela telesa. Situacija se še dodatno zakomplicira, kot je treba menjavati med orožji in različnimi strelivi, saj je vse skupaj enostavno nerodno in večkrat boste pokasirali udarec, medtem ko boste razmišljali, kaj je treba pritisniti. Guerrilla Games je to nerodnost z elementi uporabniškega vmesnika pokazal že v Forbidden Westu in ta težava se je pojavila tudi tukaj.
Problem predstavlja tudi dolžina, saj je vsega skupaj konec v dobrih šestih urah, kakšnega pravega razloga za vnovično preigravanje pa niti nimamo. Horizon Call of the Mountain zase zahteva 70 €, kar me je pošteno presenetilo, saj sem glede na raznolikost igralne izkušnje in dolžino pričakoval ceno pri nekje 40 €, tako da bi cena za ponujeno definitivno morala biti nekam nižja.
Kar se tiče tehničnega vidika je tole izjemno lep naslov. Nekateri razgledne točke preprosto jemljejo dih in mehanske zveri so tule poustvarjene do zadnje podrobnosti, tako da si lahko pri poraženem sovragu podrobno ogledate vsak njegov vijak in vzvod ter za povrh iz njega odtujite kakšno trofejo. Nastavitve vam ponudijo veliko možnosti prilagajanje VR izkušnje, kot je denimo stopenjsko ali tekoče premikanje kamere ter izbiro igranja v sedečem ali stoječem položaju. PS VR 2 podpira tudi zaznavanje premikanja oči, kar pomeni, da lahko v dialogih izberete odgovor preprosto tako, da vanj pogledate in ga nato potrdite preko kontrolerja.
Horizon Call of the Mountain se na koncu izkaže za dokaj zabavno avanturo, a lagal bi, če ne bi rekel, da sem od tega zastavnonošnega naslova za PS VR2 pričakoval malce več. Plezanje je sicer zabavno, a včasih se mi je zazdelo, da razvijalec preko njega poskuša raztegniti igralni čas, saj neke res bistvene raznolike vsebine ni na spregled. Vseeno je tole lepa popestritev za vse navdušence nad Horizon svetom, ki so si tega vedno želeli ogledati malce bolj od blizu.
