Sony je že dlje časa prvak VR ponudbe konzolnega trga, kar v bistvu niti ni tako velik dosežek, kot se sliši na prvi posluh. Je namreč tudi edini izmed velike trojice, ki še naprej plodno dela na razvoju VR vsebine. Microsoft je sicer nekdaj imel plane, da bi se pridružil v to dirko, a je kasneje načrte opustil, Nintendo pa je ponudil neko traparijo iz kartona, ki je bila popularna kakšen teden in se je dandanes nihče sploh več ne spomni.
Tako je edini na tem področju ostal Sony, ki je leta 2016 na trg poslal prvi PS VR, zdaj pa je naslednik tik pred vrati. Mi smo našo kopijo prejeli predčasno in se v dobrem tednu testiranja prepričali, da je tole lepa nadgradnja v primerjavi z originalom, a če ste morda vmes posegli po kakšnih brezžičnih očalih tipa Meta Quest 2 ali Pico 4, potem vas morda PS VR2 ne bo tako očaral kot vse tiste, ki so pripravljeni za svojo VR zabavo denar ponuditi samo Sonyju.
SPECIFIKACIJE:
- Tip zaslona: OLED
- Ločljivost: 2000 x 2040
- Osveževanje: 120 Hz
- Kontrolerja: Da, dva
- Zaznavanje gibanja: 6DoF
- Vidni kot: 110°
- Passthrough: Da
- Slušalke: In-Ear
- Cena: 600 €
- Najem in nakup: EIGRE.si
VIDEO RECENZIJA
Očala PS VR2 prihajajo v standardnem pakiranju, ki smo ga videli že pri pakiranju konzole PlayStation 5. Kakšnega estetičnega presenečenja pri odpiranju škatle ne boste doživeli, saj boste v paketu našli samo belo-črna očala, dva enako obarvana kontrolerja in In-Ear slušalke, ki jih priklopimo preko 3,5 mm vhoda na samih slušalkah. Pohvaliti je treba dodatna navodila, saj se je Sonyju celo dalo prevesti besedilo v slovenščino in čeprav to morda komu pomeni samo odvečni papir, je to lep znak, da imamo v naši deželi tudi uradno podporo, ki se vsaj približno trudi z oglaševanjem.
Školjkasta lupina nosi enak dizajn kot konzola PlayStation 5, tako da vas čaka dokaj unikatna zaobljena oblika, ki na sprednji strani nosi štiri zunanje kamere, te pa bodo spremljale naše rokovanje s kontrolerjema in zaznavale premikanje po prostoru. Na spodnji strani najdete režo za mikrofon, gumb za prižig očal in gumb, s katerim lahko kadarkoli vklopite funkcijo “passthrough”, ta pa vam izriše okolico v črno-beli barvi.
Selitev na drugo stran nam ponudi vpogled v notranjost očal. Za udobje bo poskrbela ohlapna guma, ki mi sicer ni bila preveč všeč in mi je delovala nekam ceneno, zato bi na tem mestu preferiral kakšno gumijasto rešitev v stilu Elite traka za Meta Quest 2. Harmonikasta prevleka je k sreči odstranljiva in ni dvoma, da se bo kmalu po izidu pojavilo cel kup rešitev iz strani ločenih podjetij.
Znotraj očal nato naletimo na dve leči, kjer vsaka nudi darežljivo ločljivost 2000 x 2040. Sony je sem notri vložil največ proračuna, saj sta ekrančka tipa OLED, ki se osvežujeta pri 120 Hz, za povrh pa je podprta funkcija HDR. Tega v svetu VR očal ne vidimo pogosto, tako da vas čaka izjemno odzivna slika, z živimi barvami in tisto pravo temo, ki jo zna skupaj spraviti samo OLED. Tudi vidni kot, ki znaša 110° je bolj redkost kot pa pravilo in kar se tiče specifikacij žičnatih VR izkušenj, PS VR2 preseže tudi Valvova lastna očala Index.
Priznati moram, da z originalnimi očali PS VR nimam veliko izkušenj, a slišal sem, da si pri tistih moral za uporabo najprej namestiti kamero, ki je nato spremljala tvoje gibanje, teh zadev pa pri nasledniku ne potrebujete. Očala preko 4,5 m dolgega kabla priklopite na vhod USB-C, ki ga najdete na sprednji strani konzole PlayStation 5, nakar je treba najprej opraviti začetne nastavitve, ki jih boste spremljali na zaslonu.
Najprej bo treba povezati kontrolerja, ki sta bila spočeta povsem na novo. Vsak od njiju lepo sede v roko, na vsakemu pa najdemo pet gumbov, tu pa sta še dve paličici, ki sta v igrah zaslužna za premikanje ali obračanje pogleda. S prstoma boste stiskali dva sprožilca, ki vsebujeta, tako kot je to v primeru igralnega ploščka DualSense, odpornost, kar vam bo povečalo stopnjo zatopljenosti v igralne izkušnje. Ob strani se nahaja še dodatni gumb za oprijem, z njim pa boste v igrah grabili za predmete ali pa nemara plezali po kakšnih stenah. Kontrolerja se polnita preko povezave USB-C in prineseta okoli 6 ur zabave, kar je sprejemljivo in v svetu VR zabave boste tako ali tako med igranjem naredili več premorov in med tem časom lahko poskrbite tudi za polnjenje akumulatorjev. Reži za polnjenje sta postavljeni nekam nerodno, a Sony bo prodajal tudi namensko polnilno postajo, na katero boste igralna ploščka enostavno odložili, brez da bi pred tem morali iskati kabla.
Nato nastopi trenutek, ko si nataknete sama očala. S pritiskom gumba na zadnji strani očala razširite, gumb pa lahko nato zavrtite in si tako očala bolje pritrdite na glavo. Na sprednji strani očal boste našli še en gumb, s tem pa lahko sprednji del oddaljite ali približate ter tako bolje poskrbite za udobje. Za razliko od kakšnega Questa 2, je prilagajanje očal dokaj zamudno. Velik del krivde tule nosi dejstvo, da sprednjega dela ne morete prilagajati navzgor in navzdol, kar je pri brezžični konkurenci postal že standard. Težave se potem nadaljujejo pri prilagajanju IPD-ja, torej razmerja med zenicami. PS VR 2 za prilagajanje IPD-ja ponudi programsko rešitev, saj lahko znotraj očal lovimo naši zenici v dve odprtini, to pa počnemo preko fizičnega kolesca, dokler ne najdemo tiste sladke točke, ki izvrže idealno sliko. Problem je, da pri premikanju leč dejansko začnemo ščipati nos in na njem začutimo trdno plastiko, kar je presneto neprijeten občutek. Skozi nekaj dodatnega prilagajanja mi je vendarle uspelo ujeti neko ravnotežje udobja in dobre slike, a tista sladka točka je izjemno občutljiva, tako da se mi je med igranjem večkrat pripetilo, da sem jo izgubil, nakar sem gledal v megleno sliko, vse dokler si nisem očal spet popravil.
Sony sicer pravi, da je PS VR2 dovolj prostoren, da lahko vanj skočimo tudi z nošnjo korekcijskih očal. A to ni pametna poteza, saj boste vedno tvegali, da preko stekel spraskate leči, ker pa sprednjega dela ni moč premikati gor in dol boste na spodnjem delu vedno imeli nekaj prepustnosti svetlobe.
Preden se vržemo v igranje je treba poskrbeti še za zvok. Tega boste poslušali preko priloženih In-Ear slušalk, ki jih elegantno pripnemo na zadnji del očal in nato priklopimo v 3,5 mm vhod, seveda pa lahko uporabite tudi kakšne brezžične Bluetooth slušalke, ki podpirajo povezavo na PlayStation 5.
In nato se lahko začne akcija, ki je bila med našim testiranjem nekam ubožna. Sony nam je sicer podaril kodo za igro Horizon Call of the Mountain, a kakšne druge igre nismo dobili. Pričakovali smo, da bomo ob zagonu iger Gran Turismo 7 in Resident Evil Village konzola samodejno preklopila v VR pogled, a to se ni zgodilo. Razvijalec bo namreč posodobitve za te naslove izdal šele čez nekaj dni, tako da smo se pri igranju lahko zabavali izključno v igri Call of the Mountain.
Vtise o tej lahko pogledate v ločeni recenziji, tule pa lahko zapišemo, da je igranje potekalo brez kakšnih tehničnih težav. Pomembno je, da pri igranju nahajate v dobro osvetljenem prostoru, saj bodo drugače kamere težje zaznale vaš položaj rok. Kontrolerja se lepo treseta, napredni učinki DualSense pa so bili vgrajeni tudi v sama očala, kar pri igranju priskrbi nekaj zapomljivih trenutkov.
Omeniti je treba tudi funkcijo sledenja očem, ki je šele v zadnjem letu postala standardni spremljevalec VR očal višjega ranga. Zadeva se tule obnese odlično in smo jo lahko dejavno preizkusili v začetni nastavitvi in znotraj igre Horizon Call of the Mountain, a zdi se nam, da še nismo videli, kaj vse zmore ta tehnologija in bo verjetno svoje polne kapacitete pokazala v kakšnem naslednjem, večjem naslovu.
Kljub temu, da nismo imeli priložnosti testiranja pravih VR naslovov, se lahko pozabavamo v navadni 2D izkušnji. Nekoliko sem sicer razočaran, da Sony ni ob očalih pridodal kakšnega brezplačnega VR naslova, ki bi nazorno pokazal vse prednosti tega sistema. Navsezadnje je nekaj takšnega že naredil za samo konzolo PlayStation 5, medtem ko tule dobimo prazen nič. Morda sem malce zahteven, a pričakoval sem tudi namensko prirejen uporabniški vmesnik, ki bi bil oblikovan specifično za VR, a tule dobimo samo domači zaslon, ki je identičen tistemu za PlayStation 5, le da tule lebdi v zraku, obkrožen s temino.
Temu zaslonu Sony pravi “Cinematic Mode” in z malce domišljije bi to lahko imenovali za virtualni televizor, ki mu lahko prilagodimo velikost in na njem igramo čisto vse igre, ki so na voljo za konzolo PS5. Izkušnja sicer ne bo tako dobra, kot na kakšnem pravem kakovostnem televizorju, a sliko boste gledali s podprtim HDR-jem in pri 120 Hz, kar ni slabo. PS VR2 preko tega postanejo tudi nekoliko prenosljiva očala, saj jih morate vedno imeti priklopljena na konzolo, a ta mora biti na televizor priklopljena samo pri začetni nastavitvi, nato pa lahko konzolo in očala preselite kamorkoli in navadne naslove igrate znotraj očal. Le pozorni bodite, da s sabo odnesete tudi kontroler DualSense, saj navadne igre VR krmilnikov ne bodo zaznale.
Očala PS VR2 so tako presneto zanimiv izdelek, ki bodo živela ali umrla glede na kakovost iger, ki jih bo zanj spočel Sony. Res je, da zadeva ni poceni in da brezžični prvak Meta Quest 2 ponuja samostojno igranje ali pa priklop na PC, zraven pa ponuja še kup drugih aplikacij, ki niso vezane samo na igranje.
A po drugi strani je zdaj Sony edini, ki bo preko očal PS VR2 dostavljal resnične, AAA igralne izkušnje, saj je tudi VR igranje na PC-jih praktično pod rušo. Škoda je sicer, da PS VR2 ne deluje na PC-ju in dvomimo, da bo to sploh kdaj mogoče, saj želi Sony preko teh očal ustvariti svoj ekosistem, kjer bi služili od prodaje ekskluzivnih iger na domači konzoli. A če res drži njihova obljuba, da je za PS VR2 v izdelavi več kot 100 iger, potem lastnike teh očal čaka svetla prihodnost. Težko pa je trenutno opravičiti izdatek 600 evrov za en polnopravni naslov in kupček predelav, ki že obstajajo drugje in med katerimi najbolj navdušuje brezplačna nadgradnja za Gran Turismo 7. Tiste res polne vtise bomo lahko podali šele nekje proti koncu leta, ko bodo imela ta očala, vsaj tako upamo, veliko bolj raznovrstno in vznemirljivo ponudbo iger.
