Stopili smo šele v drugi mesec leta 2023 in pred mano se je že znašla igra, ki je kandidat za nekaj najbolj bizarnega, kar so moje roke preizkusile letos. Atomic Heart je namreč zadeva, ki se sicer zelo rada zgleduje po nekaj največjih uspešnicah žanra “immersive sim” in si določene vidike sposoja tudi od drugih iger, a pri vsaki mehaniki je jasno, da za kodiranjem izkušnje niso sedele ameriške ali pa evropske roke, ampak ruske.
Frišni razvijalec Mundfish je v ustvarjanje tega naslova vsekakor zlil ogromne količine ljubezni, vendar pa jih je neizkušenost pri nekaterih vidikih oblikovanja tako velikega naslova kot je Atomic Heart prikrajšala tistih najvišjih ocen in res upam, da bo prodaja tega naslova dovolj velika, da bo razvijalec v svojem naslednjem naslovu odpravil teh nekaj napak in se postavil ob bok svojim zahodnim tovarišem.
Razvojna ekipa: Mundfish
Založnik: Focus Entertainment
Platforme: PS5, PC, XSX, PS4, XO
Nakup: 59,99 € Steam; 56,34 € PS5, XSX
Datum izida: 20. februar 2023
Igrano na: PS5
VIDEO RECENZIJA
Prva ura igranja je presneto naporna. Igra namreč ne vsebuje kakšnega uvodnega videa, ampak vas samo posadi v neko čudno vodno plovilo, vaš junak, major Sergey Nechayev pa si v prvoosebnem pogledu ogleduje sovjetsko mesto Facility 3826, ki je nastalo v alternativno zgodovinskem letu 1955, v katerem je Sovjetska zveza prevladala nad svetom, komunizem pa je podal rojstvo napredni robotiki, ki nosi izrecno sovjetski stil.
Kar se tiče štorijalnega in okoliškega izročila, se Atomic Heart napaja predvsem iz franšize Fallout, le da tule ne gledamo v post-apokaliptično okolico jedrske vojne, ampak v sprva mirno sobivanje robotskega in človeškega življenja, dokler se zaradi politike ne zgodi preobrat in kreator vse te silne robotike Dr. Sechenov v umetno inteligenco Kollektiv vrine nekaj zlobne kode, zaradi česar pločevinarji povsem ponorijo in radostno pobijejo svoje nekdanje vladarje.
Preobrat uboge ljudi ujame popolnoma nepripravljene, zaradi česar organskega življenja skozi celotno preigravanje ne boste spet uzrli nekje do polovice kampanje. Do takrat boste večino časa kramljali s svojim edinim sopotnikom, ki se v obliki umetne inteligence z imenom Charles nahaja znotraj vaše rokavice. Če ste zaradi tega stavka obudili spomine na nedavno izdani Forspoken, ki je imel enako čvekavo zapestnico, potem vas lahko kar takoj pomirim: stvar je tukaj veliko, veliko slabša.
Morda je nastal kakšen problem v prevodu, ampak Atomic Heart ima tako zanič dialoge, da sem praktično samo zaradi tega skoraj obupal nad igranjem. Najhujše je v prvi uri, ki je v bistvu samo kup sekvenc, kjer vam igra vzame nadzor iz rok in lahko samo malce sukate glavo, vmes pa poslušate obupne vrstice. Stvar se bistveno ne spremeni niti kasneje in najhuje je, da je naš glavni junak totalen kreten, ki bi se ga kot znanca v resničnem življenju na ulici ognil v širokem loku. Ves čas je tečen in zadirčen tudi na čisto popolnoma nedolžne stvari, kot je denimo v enem momentu, ko mu Charles sporoči, da mu je začrtal pot do naslednjega objektiva, tipu pa se popolnoma sname. Govorjena beseda je mestoma tudi polna kletvic, ki so tam včasih samo zato, da pokažejo kako slaboriten je glavni junak, čeprav je verjetno frajer samo v lastni zblojeni glavi.
Situacija se skozi igranje malce popravi in Sergey postane malce manj tečen, vendar pa se kakovost bistveno ne izboljša. Zgodba na splošno mi je kmalu postala kup nesmislov in res bi prav prišla kakšna vmesna sekvenca več, ne pa da vam rokavica med igranjem brblja po cele minute in razodeva ozadje sveta in dogodkov, vi pa bi medtem samo radi nadaljevali z igranjem, namesto da stojite pri miru in poslušate razlago motivov nekaterih tretjih oseb, ki jih nikoli niste srečali.
K sreči je samo igranje veliko boljše in se močno napaja iz BioShocka. Facility 3826 ponuja ogromno raziskovanja znotraj podzemnih laboratorijev, ki vsake toliko vsebujejo kakšna zaklenjena vrata, te pa rešimo preko dokaj zabavnih mini igric, naleteli pa boste tudi na kakšno bližnjico. Zaradi robotske revolucije so sobane zapuščene, a obilujejo s podrobnostmi in med igranjem se boste velikokrat ustavili in občudovali izume, ki bi se lahko rodili samo v alternativni sovjetski zgodovini.
Igra ni striktno linearna, čeprav so misije večinoma sestavljene od pobiranja predmetov, ki jih je treba nato odnesti do neke druge lokacije. Vmes se pot velikokrat loči v kakšne stranske sobane, tam pa preko gravitacijske rokavice na unikaten način preiščete omarice ter mize, kar vam prinese unikatne surovine, ki jih nato uporabite za nadgrajevanje orožij ali pa posebnih sposobnosti, ki vam jih navrže Charles.
Nadgrajevanje opravljate na bizarnih hladilnikih, ki so nenavadno potrebni in ob njihovem pohotnem flirtanju človek ne ve ali bi se jokal ali smejal. Dobra novica je, da ti hladilniki niso vedno tako napadalni, kar je dobro, saj jih je treba obiskati velikokrat, saj lahko samo tam odlagate odvečni tovor in nadgrajujete orožja. Ta so dokaj tipična, saj boste v rokah držali sekiro, električno in navadno pištolo, bazuko in seveda avtomatsko puško Kalašnikov, vse od tega pa lahko nadgrajujemo in natikamo gor razne dodatke, ki jih pridobimo preko opcijskih naokoli razposajenih posebnih oporišč.
Sprehajanje po kompleksu pa seveda ne bo brez nevarnosti, saj morilski roboti niso šli počivat, ampak v patruljah samo čakajo na svež košček človeškega mesa. Pretepanje z njimi je na začetku, ko ste še brez prave opreme, dokaj težavno in brkati androidi vam bodo v prvih urah povzročali veliko težav. Raznovrstnost sovragov bi bila lahko sicer boljša, vendar pa so si robotki med sabo dovolj različni, da je med njimi treba prilagajati taktiko, tako da dolgčasa ni. Vsake toliko boste naleteli tudi na kakšen šefovski spopad, ki včasih zahtevajo malce več okretnosti, kot pa jo je zmožen Sergey, a zadeva ni tako težka kot kakšen Dark Souls, da bi pri šefu zapravili ure življenja.
Atomic Heart je najbolj dober takrat, ko posnema BioShock, takrat pa se znajdemo na neki stopnji, ki je linearna in čeprav omogoča nekaj raziskovanja, vas vedno naprej vodi ena pot, ki za vsakim ovinkom skriva neko presenečenje. Formula pa se poruši ko stopimo na odprte stopnje, saj te ne nudijo praktično nobene prednosti, razen da je treba prečkati ogromno pot do nove, bolj zaprte linearne stopnje. Izven laboratorijev se je treba ogibati robotskim patruljam in kameram, hitro pa se lahko zapletete v neizhodno situacijo. Za vsakega ubitega robota v zrak vzleti leteči dron, ki nato poraženca zopet sestavi skupaj in teh dronov je praktično neomejeno število. Nekaj časa sem se še trudil z eliminiranjem nevarnosti v odprtem svetu, a kasneje sem raje samo stekel mimo, saj sem za boj zapravil več surovin kot pa sem jih pri zmagi nad roboti prislužil.
To sem sicer storil nerad, saj je bojevanje hudo zabavno. Na konzoli PlayStation 5 je sicer merjenje nekam nerodno in traja kar nekaj časa preden se spraviš v nek ritem, vmes pa te iz zagat rešijo posebne moči tipa elektro šok in gravitacijski sunek, ki vse grdavže dvigne naenkrat v zrak in jih nato zabije v tla. Slednjega se nikakor nisem mogel naveličati in če vse skupaj dobro skombiniraš med sabo, lahko kmalu na bojišču delaš pravi kraval.
Atomic Heart je dobra igra, mestoma je celo odlična, vendar pa vedno na tiste trenutke veselja doživiš nekaj, kar ti izkušnjo okvari. Naj bo to kakšen slab dialog, zatik v kakšen predmet iz katerega ni pobega ali pa tečen protagonist, ki bi res potreboval kakšen obisk psihiatra. Po drugi strani pa je tole res unikatna igralna izkušnja, ki je zaradi sovjetske estetike in korenin razvijalca ne vidiš pogosto. Združek vsega skupaj pripelje do zadovoljive izkušnje, ki te kljub frustracijam vedno privabi v vnovično igranje, a minusov ne gre spregledati, zaradi česar tudi manjka tista najvišja ocena.
