Company of Heroes je bila ena najpomembnejših realno-časovnih strategij moderne ere. V 2006 so popolnoma na novo opredelili, kako lahko sistemi kritja in ekipnega delovanja predstavljajo odlično taktično sredico. Pričakovano je po dobrih sedmih letih sledila Company of Heroes 2, ki je kljub napredku naredila nekaj resnih napak v smislu spreminjanja igralne zasnove, velikosti zemljevida in splošnega tona in nekako ni doživela istega uspeha kot original.
Zdaj, 10 let po izidu drugega dela je končno prispelo tudi nadaljevanje, ki nadaljuje poslanstvo prvenca. In po dobrih dvajsetih urah igranja moram priznati – Company of Heroes 3 je ena najbolj taktično zadovoljivih in izpiljenih realno-časovnih strategij zadnjega desetletja. Če si preizkusil Iron Harvest, boš dokaj vedel, kaj pričakovati od te novodobne obuditve formule iz časov druge svetovne vojne. Le, da tu velike hodeče robote zamenjujejo kupi dizla, železja in svojevrstnega šarma.
Razvojna ekipa: Relic Entertainment
Založnik: SEGA
Platforme: PC
Steam: Povezava
Datum izida: 23. februar 2023
Cena: 59,99 €
Zvrst: Realno-časovna strategija
NAPOVEDNIK
Vojno igrišče
Company of Heroes 3 spremeni okolje na sredozemsko fronto in je postavljeno na območje Italije in Afrike. V primerjavi z običajno evropsko in pacifiško fronto nudi svež predah, in čeprav Company of Heroes 3 nima nobenih resnično revolucionarnih mehanskih sprememb, je to strateško igranje najbolj ekspanzivno in kaotično, kar jih je kadarkoli bilo. Bujne mediteranske italijanske pokrajine ustvarjajo veliko drugačno atmosfero od tipičnih blatnih rjavih in sivih bojišč, ki jih najdemo v običajnih igrah druge svetovne vojne, ki v glavnem pokrivajo dogajanje v zgornji polovici Evrope.
Pri igranju za opis sem se osredotočil predvsem na kampanjski del, saj tega smatram za kritični del vsake strategije tega žmoha. Company of Heroes 3 ponuja osupljivo količino vsebine, s kopico zemljevidov, več nacij z raznimi frakcijami in par večigralskih načinov. Seveda se tu da še marsikaj postoriti, saj so odsotne nekatere pričakovane velesile, ki sicer nimajo kaj za delati na mediteranski fronti. A bi bila vključitev novih in starih nacij, kot so Sovjetska zveza, Japonska in Jugoslavija kljub temu dobrodošla, če ne drugje pa v večigralskih in enoigralskih spopadih.
Glavni del igre predstavlja ogromna kampanja, ki pokriva izkrcanje zaveznikov na območju Italije. To je popolna noviteta v franšizi, saj taktično premikanje opravljaš na ogromnem zemljevidu sveta, kjer premikaš razne vojne skupine pod budnim očesom treh svetovalcev, ki ti glede na izvedeno dodajajo ali odvzemajo vojno podporo.
Za koga, ki se mu lušta bolj tipične kampanje, je tu Afriška kampanja, veliko bolj enostavna zadeva, ki te popelje skozi vrsto vodenih misij. Na splošno te misije dobro opravijo svojo nalogo, saj se vsaka počuti drugače in na nek način izzove tipično strategijo. Ena misija na primer zahteva, da vzpostaviš stik z izvidniškimi vozili in nato zaščitiš njihov umik ob prihodu glavne sovražnikove sile, v drugi moraš zavzeti določeno ozemlje in ga nato braniti pred novimi vdori, pri tretji pa moraš postaviti zasedo sovražni sili in jo popolnoma uničiti.
Čudna plat vojne
Kar pa je pri tej kampanji begajoče, je, kako se njena pripoved odvija. Igraš kot nacistična Afrikakorp pod vodstvom puščavniškega lisičjaka (aka Erwin Rommel), toda med misijami je narativa pripovedovana iz perspektive judovskih Berberov iz odporniškega gibanja. To ustvari nenavadno tonsko disonanco, ki poskuša osvetliti vojne grozote… par minut kasneje pa si jih primoran tudi sam izvajati.
Jasno je, da so se razvijalci želeli premišljeno lotiti dandanes zelo kontroverzne tematike, vendar rezultat preprosto ne pristane najbolje. Ne dvomim, da vsakdo, ki je kdaj koli bral ali poslušal vojne pripovedi, ve, kakšne grozote sta izvajali obe strani. Ampak v kampanji, kjer igram kot določena velesila, si resnično ne želim poslušati o tem, kako so moji podaniki v par-minutni odsotnosti zbombardirali naselje nedolžnih prebivalcev in povzročili nepredstavljiv strah in obup. Mislim, saj ne rečem, da ga niso, ampak ostanimo raje pri samem igranju.
Italijanska kampanja je v obratni smeri veliko bolj grandiozna in junaška. Omogoči ti, da prevzameš nadzor nad zavezniškimi silami, ki se počasi prebijajo po Italiji, da bi ponovno zavzele Rim. Odvija se na velikem zemljevidu sveta, ki spominja na Total War franšizo, s tremi svetovalci, ki vodijo narativno pripoved v obliki dialoga ter navodil. Na splošno pa je to način, ki je veliko bolj osredotočen na samo strateško igranje kot pa na pripoved, in opravi presenetljivo grozno delo pri razlagi, kako različne mehanike delujejo.
Svetovni zemljevid italijanske kampanje se zdi kot naknaden dodatek, ki je preprosto tam, da poveže posamezne bitke. V bistvu poveljuješ bojnim skupinam, ki imajo ločene tehnološke nadgradnje in na vsako potezo omejeno količino premikov, z njimi pa hodiš iz mesta v mesto, sproti premaguješ sovražne skupine in zasedaš taktične pozicije. Vsake toliko časa naletiš na posebno zgodbeno misijo, ki prebije precejšno monotonost klasičnih naključnih bojnih scenarijev. Zraven je vključeno še zbiranje resursov, taktična podpora, globalna vojna podpora… skratka, vse, razen samega boja je solidno, a prav nič posebnega.
Zasnova misij je tisto, kjer stvari resnično sijejo, s fenomenalno zasnovanimi cilji, ki resnično spodbujajo metodično načrtovanje in strategijo. Tu začne prehod na sredozemsko vojno gledališče resnično delovati, saj so italijanski zemljevidi polni zgradb, opornih točk in priložnosti za obkrožanje. Zaradi tesnih mestnih ulic je postavitev enot življenjskega pomena, zlasti, ko se sovražniki zabarikadirajo v zgradbe in te obstreljujejo medtem, ko se trudiš obkoliti strojniško gnezdo.
Zelo zanimivi so tudi nekateri edinstveno zahtevni cilji. Ena izmed mojih najljubših misij je bila, ko sem se prebijal skozi sovražne vrste, da bi rešil skupino italijanskih borcev za svobodo, ujetih v bolnišnici, nato pa se bil primoran obrniti in vzpostaviti obrambo za protinapad. Kritje in pametna postavitev enot se zdita bolj pomembna kot kdaj koli prej, zlasti z bolj dinamičnim sistemom uničevanja.
S škornji na tleh
Čeprav je celotna kampanja počasna in naporna in samo delovanje globalnega zemljevida kampanje sedmo čudo v kolikor nisi seznanjen s klasikami žanra, si nisem mogel kaj, da ne bi bil navdušen nad realno-časovnimi bitkami. Medtem, ko se splošna struktura bitk precej ponavlja, ni zanikati, da so nekateri prikazani načrti misij sijajni, še posebej, če upoštevaš, kako tvoja obramba in strukture na zemljevidu vplivajo na stvari.
Na prvi pogled je igranje Company of Heroes 3 skoraj povsem enako preteklim vnosom. V vsaki bitki moraš zgraditi domačo bazo in zavzeti različne točke, da pridobiš vire, ki jih nato uporabiš za sestavo svoje vojske, le to pa lahko opremiš tudi z dodatnim orožjem in opremo. Malo me sicer moti, kako monotona in preprosta je sama izgradnja in nadgrajevanje baze, saj je vrstni red zgradb in nadgradenj dokaj preprost in samoumeven. Če še nikoli nisi igral Company of Heroes, se boš moral navaditi na nekaj posebnosti, na primer zelene in rumene ikone, ki prikazujejo obseg kritja, ampak načeloma je vse dokaj samoumevno.
Company of Heroes 3 ima robustnejši sistem uničevanja od prejšnjih iger, zaradi česar je še toliko bolj pomembno, da skrbno razmisliš o možnostih kritja za enote in pogosto sproti preklapljaš na nova kritja, ko starega obišče dobro vržena granata ali tankovski izstrelek.
Tehnična dovršenost
Kar se tiče večigralstva Company of Heroes 3 vsebuje 14 zemljevidov, z mešanico klasik iz preteklih iger in novih bojišč. Medtem, ko te kampanje pomerijo z vnaprej zastavljenimi cilji, je poudarek strateškega igranja Company of Heroes 3 v celoti prikazan v živahnih dvobojih in spopadih večigralstva, saj umetna inteligenca kljub zadovoljivem taktičnem igranju včasih izvaja nepredvidene bedarije.
V večigralstvu pa si nasproti drugim razmišljujočim bitjem in tukaj se sproži skoraj šahovska bitka, ko se več igralcev bori za ozemlje in tekmuje za zajem dragocenih ciljev, ki pomenijo dostop do več virov. Vsaka večigralska bitka, ki sem jo odigral, se je hitro sprevrgla v popoln kaos na najboljši možni način. Ali boš poslal vse svoje enote naprej in se osredotočil na zgornjo fronto in doseči preboj ter hitro končati bitko? Ali pa boš porazdelil svoje sile in poskusil okrepiti zaveznika, ki se je znašel pod pritiskom?
Naenkrat se pojavi veliko taktičnih odločitev, vendar ti Company of Heroes 3 ponuja toliko strateških možnosti, da se vedno počutiš, kot da boja ni konec, kljub temu, da si ravnokar dosegel velik poraz in izgubo glavnine bojne sile. Ves kaos le še poveča svež nanos barve, ki je bil nanesen na vizualno in zvočno zasnovo igre.
Po zaslugi odlične grafične in zvočne podlage bitke resnično izgledajo in se počutijo kot bitke iz druge svetovne vojne, igra pa odlično poveča kamero ravno toliko, da ohrani intenzivnost, hkrati pa ohrani dovolj širok pogled, ki ga potrebuješ za strategijo. Resda bi cenil malo večjo fleksibilnost pri oddaljenosti, a iz tehnične plati nisem naletel na nobeno večjo težavo in tudi konstantne naključne pripombe vojščakov med brzenjem po zemljevidu so dobrodošla noviteta.
Razsodba
(+) Serija, ki si je zagotovo zaslužila nov del
(+) Popolnoma nova fronta
(+) Uravnovešenost in tehnična dovršenost
(+) Nova globalna kampanja…
(+/-) … Ki pa bi potrebovala še par ur v pečici
(-) (Trenutno) precej suhoparna izbira frakcij
(-) Uvodni del spopadov je izjemno suhoparen
