Kar se tiče samostojnih VR očal oziroma VR ponudbe na splošno, je podjetje Meta s svojim izdelkom Quest 2 trenutno na vrhu prestola, ki se očitno ne bo kmalu zamajal. Konkurenca sicer obstaja, saj ponudnikov VR izdelkov ne manjka, a kakor so ti različni sistemu Questu 2 lahko konkurenčni glede strojnih specifikacij, se na koncu vedno zatakne pri ceni, saj je Quest 2 v primerjavi z drugimi očali vsaj enkrat cenejši, mnogokrat pa za to ceno še vedno ponuja več kot kdo drug.
Meta je to ceno lahko ohranil zaradi grajenja svojega lastnega ekosistema, pri katerem veliko vlogo igra omrežje Facebook, ki je bil brezšivno povezan s samimi očali. Konkurenca bi tako lahko prišla samo še v podobi kakšnega drugega ponudnika družabnih omrežij in to se je naposled tudi zgodilo, saj je na sceno zdaj vstopil kitajski ByteDance, ta pa pod svojo roko drži sila popularno družabno omrežje TikTok.
Kitajci so zato zagnali svojo serijo VR produktov, ki jih druži skupno ime Pico, sami pa smo se zdaj odločili testirati lanskoletna očala Pico 4.
- Tip zaslona: LCD
- Ločljivost: 2160 x 2160
- Osveževanje: 90 Hz
- Razpon vidnega polja: 105 °
- Čipovje: Qualcomm Snapdragon XR2
- Pomnilnik: 8 GB
- Prostor za shranjevanje: 128/256 GB
- Kontrolerja: Da, dva
- Zaznavanje gibanja: 6DoF
- Passthrough: Da, barven
- Slušalke: vgrajene
- Nakup: EIGRE.si
- Najem: Legit.si
- Cena: 530,70 €
VIDEO RECENZIJA
Elegantno pakiranje teh očal nam razkrije prijetno lahka očala, dva kontrolerja, nekaj nasvetov v obliki priročnika in polnilec tipa USB-C. Znotraj škatle je vse lepo popredalčkano in če imate na kakšni polici prostor, lahko odprta škatla zlahka služi za hranjenje celotnega sistema, saj zadeve preprosto odložite na svoje mesto.
Pico 4 so ena najlažjih očal, kar sem jih imel priložnost preizkusiti. Bržkone gre to na račun frišnega sistema “pancake” leč, ki so nova pogruntavščina močno tanjših leč, zaradi česar so tudi očala bolj kompaktna in lažja – v tem primeru Pico 4 s svojimi slabimi tristo grami tehtajo veliko manj od svojega največjega konkurenta Meta Quest 2, ki je težak pol kilograma.
Zaradi tanjših leč in tudi samega dizajna Pico 4 začne spominjati na smučarska očala. Površina je narejena iz snežno bele plastike in očala so rahlo ukrivljena, na sprednji strani pa nosijo tudi zastekljeno površino, ki jo obkrožujejo napredne štiri kamere, ki med uporabo ne spremljajo samo našega premikanja, ampak omogočajo tudi polno prepustnost zunanjega sveta, ki je, za razliko od Questa 2, tule prikazan v polnih barvah.
Nedavno sem testiral Picotovega predhodnika Pico Neo 3, ki je imel na površini očal cel kup gumbov. Tega tule ne boste našli, saj Pico 4 vsebuje samo vhod za USB-C, ki nam služi kot priklop za polnjenje ali za povezavo na PC. Napravo dodatno krasi samo en gumb, s katerim lahko očala fizično prižgemo in ugasnemo, kakšnih drugih priklopov pa ne boste našli. To je škoda, saj bi prišla prav vsaj 3,5 mm luknjica za priklop žičnih slušalk, zato boste za bolj napredni zvok morali gor povezati slušalke, ki podpirajo brezžični standard Bluetooth.
Znotraj očal najdemo odstranljivo masko, ki je na račun prevleke iz blaga izjemno udobna, a če boste preigravali kakšne fizično naporne igre, potem zadeva lahko hitro postane premočena od znoja. Pico je največ skrbi posvetil udobju in izkušnja je resnično impresivna. Očala namreč že privzeto vsebujejo naglavni trak iz gume in plastike, ki priskrbi enostavno namestitev na glavo preko zadnjega obračljivega gumba. Zgoraj se nahaja tudi trak na ježek, vendar pa ga praktično nisem potreboval, saj sem si zadevo udobno namestil brez kakšnega večjega prilagajanja. Za takšen komfort moraš pri Quest 2 dokupiti poseben Elite trak, napram očalom PS VR2 pa Pico 4 priskrbi kilometre bolj udobno nošnjo očal. Omeniti moram tudi dejstvo, da so tole edina VR očala, pri katerih nisem imel težav z udobjem niti takrat, ko sem pri uporabi nosil korekcijska očala. Razdalja med lečami in dejanskimi očali je dovolj velika, da nisem imel strahu pred praskanjem leč, teža pa se lepo razporedi tako da med uporabo nisem čutil pritiska korekcijskih očal na nosu.
Kontrolerja močno spominjata na tista krmilnika, ki ju vsebujejo očala Quest Pro, le da boste tule še vedno gledali v dva obroča. Vse ostalo je standard: vsak od krmilnikov vsebuje po dva izbočena in dva bolj skrita gumba, igralni paličici ter sprožilnika in oprijemevalnika. Za razliko od Questa 2 lahko tule pokrovček za baterije odstranimo brez večjega preklinjanja, v vsakega od kontrolerjev pa bo treba vstaviti po dve AA bateriji. To je še enkrat več od Picotovega največjega konkurenta, a po drugi strani sta kontrolerja tudi bolj vzdržljiva, tako da se boste lahko zabavali veliko dlje, preden bo treba iz daljinca krasti rezervne baterije.
Pico 4 je za uporabo izjemno preprost. Pri prvem zagonu boste sicer morali ustvariti račun, a tu vam nihče ne teži za povezovanje z družabnimi omrežji, saj se samo registrirate preko e-pošte, od tu naprej pa ni več nobenih kolobacij z izpolnjevanjem profila. Ta preprostost se prenese tudi pri povezavi na PC: napravo priklopimo na USB in že lahko gor kopiramo kar hočemo, omogočeno pa je tudi pretočno igranje preko programa Link. Tudi tu je vse preprosto kot pasulj: na PC-ju samo namestimo program in vanj se sploh ni treba vpisati z računom, nato pa znotraj očal samo sprožimo aplikacijo in že lahko daljinsko igramo PC igre – seveda je pred tem pametno namestiti Steam in njegove VR gonilnike.
Vendar je povezava s PC-jem opcijska, saj so Pico 4 povsem samostojna očala, ki ne potrebujejo zunanje opreme. Pri prvem zagonu vam barvna prepustnost omogoča lažjo orientacijo po prostoru, nakar zarišete meje gibanja ali pa samo kliknete možnost, ki vam sama predpripravi okoliš in že se znajdete v tipičnem VR uporabniškem vmesniku, ki pred vas postavi tiste najbolj pogosto dostopne menije, ki vas pošljejo v trgovino po nakup iger ali pa v vašo knjižnico, ki vsebuje že nameščene naslove.
Pred resnejšim igranjem je pametno najprej nastaviti svoj IPD oziroma razdaljo med zenicami, ki jo tukaj lahko prilagajamo med 62 in 72 mm. Premikanje se izvaja samo preko programskih nastavitev znotraj sistema, saj Pico 4 za kaj takšnega ne vsebuje namenskega fizičnega kolesca. Iskanje sladke točke mi je bilo tule veliko lažje kot denimo pri PS VR2, kar je morda posledica tudi tega, da se očala veliko bolje oprimejo glave, zaradi česar je sladka točka gledanja bolj stabilna.
Kjer Pico 4 najbolj trpi v primerjavi s konkurenco so igre in aplikacije. Teh je namreč v primerjavi s Questom 2 neprimerno manj, saj je imela Meta leta časa za grajenje svojega ekosistema. Pico 4 sicer ima nekaj zanimive ponudbe, kot so denimo igre Arizona Sunshine, The Walking Dead: Saints and Sinners ter Fruit Ninja. Igre prihajajo v obliki datotek APK in jih lahko izjemno lahko nameščamo iz kakšnih zunanjih virov, kar pride prav za kakšne tuje aplikacije, ki jih ne najdemo znotraj aplikacije – zadevo enostavno skopiramo na očala, odpremo APK in že lahko zaženemo kakšen mod, kot je denimo predelava igre Quake 1. Vendar pa je na splošno ponudba veliko bolj revna kot pri konkurenci in nedvomno bo Pico potreboval še nekaj let, preden bo njegova trgovina dovolj dozorela.
K sreči se lahko vedno povežete na PC in igrate VR naslove ter aplikacije, ki jih na Picotu ne najdete. Zahvaljujoč odlični ločljivosti 2160 x 2160 je izkušnja odlična, osveževanje pri 90 Hz pa pričara dovolj dobro izkušnjo, da niti ne boste preveč pogrešali 120 Hz iz nekaterih konkurenčnih sistemov. Vidni kot pri 105 stopinjah ni slab, a vseeno boste ob strani opazili črne robove, ločljivost pa je dovolj dobra, da lahko v igrah razbereš tudi bolj droben tekst – še vedno pa se nismo povsem znebili tistih zarez med piksli, ki jim v VR svetu rečemo “Screen Door Effect”. Očala so bila uporabo dokaj tiho in res si moral naprezati ušesa, da si slišal tiho brnenje ventilatorjev znotraj naprave, med intenzivnimi igralnimi seansami pa nikoli niso postala res vroča.
5.300 mAh baterija je na papirju veliko močnejša od konkurenta Meta Quest 2, a pri igranju prinese isto 3-urno dolžino nemotene zabave, preden je treba zadevo spet priklopiti na polnjenje. Za polnjenje se lahko poslužimo 20 W polnilca, ki napravo na polno baterijo spravi v nekje dveh urah, kar je po naših izkušnjah hitreje od Questa 2.
Pico 4 se na koncu izkaže za odličen, vsestranski izdelek, ki pa bo potreboval še nekaj časa za zorenje igričarske ekonomije. Po naboru naslovov in aplikacij se trenutno ne more kosati s Questom, zato mu manjkajo nekatere, dandanes skoraj obvezne igre kot je denimo plesni Beat Saber. Te zadeve se da do določene mere zaobiti, če očala povežete na PC in poganjate igre preko Steama, vendar pa je za to treba imeti malce bolj zmogljiv PC, ki pa ga nima vsak.
Vse ostalo pa se zlahka kosa s konkurenco in jo včasih tudi preseže, saj ima PICO 4 višjo ločljivost od Meta Questa 2, hkrati pa je za malenkost cenejši. Na trgu brezžičnih VR očal imamo tako po novem dva glavna igralca in res smo firbčni, kako bitka med njima potekala skozi naslednje generacije.
