Franšiza iger Final Fantasy se že kar nekaj časa bori z iskanjem svoje prave identitete. Dolgoletna serija ima sicer svoje korenine trdo zasidrane v žanru japonskih RPG-jev, a založnik Square Enix se je odločil serijo bolj približati zahodnemu občinstvu, zato je zlagoma začel spreminjati igralno formulo. Najprej se je poslovil potezni boj, ki je preklopil na nekakšno mešanico poteznega in akcijskega načina, nakar smo s predelavo igre Final Fantasy 7 prišli do točke, ko je potezni način skorajda povsem poniknil in smo ga gledali samo še pri sprožanju specialk.
Final Fantasy 16 se od svojih korenin najbolj umakne, zato jRPG prvin tule praktično ni več. Boj je zdaj povsem akcijski in še najbolj spominja na serijo Devil May Cry, zgodba pa je postala bolj odrasla in se več kot očitno zgleduje po knjigah in seriji Igra prestolov. Novi pristop vsekakor doda franšizi nekaj prepotrebne svežine, kar pa ne bo po godu vsem tistim, ki imajo radi razvoj lika in uživajo v razvoju sveta, ki se kroji glede na naše odločitve.
Razvojna ekipa: Square Enix
Založnik: Square Enix
Platforme: PS5
Nakup: Uradna stran
Datum izida: 22. junij 2023
Igrano na: PS5
VIDEO RECENZIJA
Za razliko od petnajstega dela, ki se je dogajal v sodobnem času, nas šestnajsto poglavje vrne v srednji vek dežele Valisthea, ki ji vladajo različna kraljestva, vsa med njimi pa se potegujejo za moč kristalov Mother Crystals. Seveda to s sabo potegne kar nekaj zamer, tako da se v tem svetu neprestano vrtijo raznorazne politične spletke, ki se tičejo tudi našega glavnega junaka Clivea Rosfielda, princa ter naslednika prestola kraljestva Rosaria, ki je hkrati tudi ščitnik svojega mlajšega brata Joshue, ki govori s tako prisrčnim in nedolžnim glasom, da ti je v prvi minuti že jasno, da ga bo bodisi nekdo ugrabil ali pa kar ubil.
Igra nam v uvodnih urah lepo predstavi delovanje tega fantazijskega okoliša, kjer je magija sestavni del vsakdanjega sveta in je lahko hudo uničujoča. Tisti najbolj posebni izbranci se imenujejo Dominanti, njihova posebnost pa je vihtenje moči Eikonov in preobraženje v njihove mnogokrat titanske podobe. Vsak Dominant lahko v sebi nosi samo enega Eikona, ti posebneži pa niso nesmrtni, kar izveste že kaj kmalu na začetku, ko še šmrkavi Clive dobi svojo prvo večjo misijo, a ta ne gre po načrtih, zato še leta kasneje iščemo maščevanje za tistim, ki je grobo posegel v našo družino.
Zgodba je dokaj zakomplicirana in razvijalec nam že v prvi uri igranja nameče cel kup različnih imen ljudstev, vladarjev, Eikonov in razmerja med magičnimi uporabniki, tako da se zna hitro zgoditi, da začnete med sabo mešati vse te neznane pojme. K sreči se je razvijalec odločil v igro vdelati priročno mehaniko imenovano Active Lore, ki je v bistvu posebna enciklopedija, ta pa ima označene tiste trenutno najbolj pomembne pojme, ki držijo kratke razlage. Active Lore lahko prikličete pred sebe kadarkoli – tudi sredi vmesnih sekvenc, tako lahko odpravite vsaj nekaj štorijalne zmede in dobite vpogled v zgodovino sveta in nekaterih glavnih oseb.
Za razliko od petnajstega dela se Final Fantasy 16 ne odvija v odprtem svetu, ampak boste skakali skozi niz kratkih stopenj, ki so dokaj premočrtne. Vsake toliko sicer lahko skočite iz glavne poti in malce raziskujete, a kakšne resnične svobode ne boste našli, niti niso stranske poti kdo ve kako zanimive, saj vsebujejo kvečjemu samo kakšno skrinjo, ki vam prinese zlatnike ali surovine. Oboje vam pride prav pri kupovanju in nadgrajevanju opreme, a ta del igre ni kdo ve kako globok, je pa nujno potreben, saj boste brez boljših sabljic v boju tenko pisali.
Final Fantasy 16 namreč ni ravno lahka igra. To je akcijska pretepačina, kjer izvajamo lahke napade, te kombiniramo z raznimi specialkami, zraven pa še vrtimo posebne moči Eikonov, ki jih boste nabrali skozi preigravanje kampanje. Uporabniški vmesnik je dobro zasnovan, tako da med preklapljanjem moči ne boste imeli težav, veliko pozornosti pa bo treba nameniti tudi bojevalni areni, saj je treba pametno napadati, se izmikati, parirati udarce ter imeti nasprotnika ali šefa ves čas na pecljih. Pri pretepanju je najbolj pomembno zbiti vzdržljivost nasprotnika, za te namene pa je treba uporabiti več trikov. Ko mu vzdržljivost prepolovimo, mu začnemo zadajati dvojne poškodbe, ko pa ga povsem izčrpamo, pa ga za nekaj časa onesposobimo, takrat pa je dobro nanj navaliti z vsem kar imamo.
Pri vsem tem vam bodo pomagali tudi vaši spremljevalci, ki jih boste nabrali tekom kampanje. Ti so odlično spisani, imajo svoje lastne osebnosti in nam v boju pridejo hudo prav. Neposredno jih sicer ne moremo nadzorovati, saj bi bilo v tem primeru preprosto preveč skakanja po menijih, kar bi zmotilo potek boja, a tudi sami znajo zase kar dobro poskrbeti.
Boj je resnično zabaven in čeprav na začetku postane že malce utrujajoč, se zadeve zopet popestrijo, ko dobite dostop do novih moči Eikonov. Potem so tu šefi, ki so pravi vizualni spektakel, ti večji grdavži pa zahtevajo tudi nekaj QTE sekvenc, v katerih je treba ob pravem trenutku stisniti sorodno tipko. Ta del se mi je zdel malce nepotreben, saj se mi QTE sekvence zdijo zastarele, a ne morem ugovarjati fantastičnim bojevalnim animacijam, ki jih prinesejo s sabo.
Malce manj navdušen sem bil nad RPG aspekti igre, ki jih je tule veliko manj kot v prejšnjih naslovih. Clive sicer pridobiva stopnje, a statistike se mu zvišajo same od sebe, na nas pa je samo to, da izberemo njegove posebne veščine. Vendar pa je svet tako linearen, da se nam nikoli ne zdi, da res na poseben način razvijamo svoj lik, kakšnih odločitev tekom igranja tudi ne boste sprejemali, manjka pa tudi kakšna res unikatna oprema, ki bi jo našli med raziskovanjem. Vse dobite sproti ali pa pokupite v trgovini, saj kot rečeno priložnosti za raziskovanje ni, stranske naloge pa so res ubožne in malce spominjajo na nekaj, kar bi gledali v MMO-ju Final Fantasy 14. Sicer te naloge kasneje lepo dopolnijo glavno štorijo, a vseeno bi bile lahko za igranje malce bolj raznolike.
Tudi oklepa ne boste menjali sami, lahko pa nase navesite tri dodatne kose opreme, ki se delijo na prstane in ogrlice. Square Enix je tule storil nekaj zanimivega, saj vam na začetku podari kose opreme, ki so v bistvu težavnostne stopnje: en prstan vam denimo podari možnost samodejnega izmikanja, spet drug omogoči avtomatsko proženje specialk enega od spremljevalcev. Gre za zanimiv sistem lajšanja kampanje, če vam je ta pretežka, a po drugi strani se boste s temi pomagalniki morali odreči prstanom, ki dejansko zvišajo statistike našega lika.
Grafično je tole najlepši Final Fantasy do sedaj. Gre za resničnega predstavnika naslednje generacije iger, ki bi na konzoli PlayStation 4 verjetno kazala diapozitive. Na izbiro sta dva grafična načina: en za večjo ločljivost in drugi, ki to zmanjša a dvigne sličice na sekundo. Za tako hitro igro sem se seveda poslužil slednjega, a tudi pri tem sličice na sekundo niso bile povsem stabilne in včasih se je začutilo, da sem padel pod tridesetico. Pohvaliti moram še zvok in glasovno podajanje, saj se mi zdi to prvi Final Fantasy, kjer so angleški govorci presegli japonske. Navdušil me je predvsem Ralph Ineson, ki je s svojim globokim baritonom lik Cidolfusa naredil za mojega najljubšega, dobro pa so se odrezali tudi drugi. Končno smo tudi dočakali Final Fantasy, kjer govorci med dialogom ne spuščajo celega kupa medmetov, tako da “ahanja” “huhanja” tule ni, kar je rana, ki bo očitno krasila tudi drugi del predelave Final Fantasy 7.
Final Fantasy 16 v serijo prinese nekaj prepotrebne svežine, a želim si, da zaradi tega ne bi bilo treba plačati davka v obliki linearnih stopenj in manjše svobode pri razvoju lika. Igra je vsekakor vredna svoje cene in vam bo pri enem igranju prinesla desetine ur zabave, po končani zgodbi pa se lahko takoj vržete v ponovno preigravanje preko opcije New Game+, ki je v igro že vgrajena.
