Potopis: blišč in beda Los Angelesa

Potovanje čez Lužo v Združene države Amerike je velika stvar. Res velika stvar. Razsežnosti in epskosti moje odisejade se nisem zavedal vse do takrat, dokler nisem potovanja omenil naključno med prijatelji in takoj postal center pozornosti. Tudi ko je moja dekla omenila moje potovanje v famozni Los Angeles se je med njenii sodelavkami razširilo mišljenje, da mora biti njen tip neka velika riba, če pa lahko odide v to misteriozno deželo.

Seveda lahko zgornje vzamete samo na pol resno, a vseeno velja teza, da Amerika za Slovence velja kot nekakšna sveta dežela, ki si jo upamo obiskati samo preko filmov, samo tisti najbolj premožni in nori pa si upajo skočiti na drug kontinent. Samo vprašajte se, kdo bi vas bolj impresioniral: nekdo, ki vam pove, da se odpravlja v Avstralijo ali pa nekdo, ki gre obiskat Severno Ameriko?

VIDEO POTOPIS

No, jaz sem tu da vam povem, da takšno potovanje ni noben bav bav in da lahko nekdo skoči tja, pa četudi služi povprečno slovensko plačo. Namen mojega obiska Los Angelesa ni bil naključen, saj je naša stran HOPsi nameravala letos obiskati konferenco E3 in za te namene smo si že zgodaj rezervirali nastanitev in letalske karte, a na koncu je bila zadeva žal odpovedana, mi pa smo ostali s kartami in nastanitvijo, za vračilo denarja pa smo se lahko obrisali pod nosom.

Tako smo se odločili zadevo vseeno izkoristiti za dvotedenski izlet, vtise iz potovanja pa zapisati za tale potovalni blog, ki je podkrepljen tudi s slikami in daljšim videoposnetkom.

Začetek potovanja se je začel že davno pred tem, preden smo v kovček položili prve obleke, saj je Amerika povsem tuja dežela, ki zahteva tudi svoja pravila. Kot turistični novinec, ki je najdlje potoval do Grčije, so bila ta pravila in omejitve zame nekaj povsem novega in dokaj presenetljivega.

Seveda je prvi pogoj izdelava potnega lista, ki vam služi za identifikacijo čez mejo in tudi za potovanje znotraj Amerike. Naslednji korak je pridobitev vstopne vize, ki jo lahko pridobite izključno preko naslednje povezave. Zadeva ni preveč zakomplicirana, saj Slovenija spada v program Visa Waiver Program oziroma VWP, tako da samo izpolnite spletni vprašalnik ter skenirate  potni list in nato samo še počakate na odobritev vizuma, kar traja nekaj ur ali pa kakšen dan. VWP je plačljiv, zadeva je nujna za vstop, pri odobritvi pa se lahko zakomplicira samo v primeru, da ste predtem potovali v kakšne države tipa Iran ali Sirijo.

Sam sem pred vstopom moral opraviti še cepljenje proti Covidu, vendar je bila kasneje ta zahteva odpravljena, tako da sem se špiknil po nepotrebnem.

Nato je treba poskrbeti za zavarovanje, saj vam evropska kartica tam ne bo veliko pomagala. Zavarovanje lahko uredite pri svoji lastni zavarovalnici, ki ima za te zadeve presenetljivo ugodne premije. Zavarovanje se deli na več stopenj in je nujno, saj so ameriške cene v zdravstvu naravnost nore in samo ena nočitev v bolnici brez zavarovanja vas lahko zlahka bankrotira.

S predpripravami še nismo zaključili. Če potujete v Los Angeles je skoraj nuja tudi rezervacija osebnega avtomobila pri servisih tipa Sixt, saj je javni potniški promet praktično neobstoječ in če nameravate obiskati več turističnih lokacij je avto še najbolj poceni – Uber in Lyft sta resda enostavna za uporabo a nista ravno poceni, stroški pa se ob obisku ZDA hitro začno kopičiti.

Še ena stvar: pred odhodom si nujno naročite e-sim kartico, ki bo delovala tudi v ZDA. Ko enkrat pristanete na ogromnem letališču LAX se stvari začno odvijati hitro, saj so vsi živčni, se prerivajo, zaradi česar tudi sam postaneš nestrpen. Brez navigacije preko Google Zemljevida hitro postaneš izgubljen, zato takrat e-sim kartica, ki omogoči 4 ali 5G nalaganje podatkov olajša glavobole in preko nje lažje najdete pot do cilja. Mimogrede: pozanimajte se o razdalji iz letališča do podjetja, kjer boste prevzeli najemniški avto. Sam tega nisem naredil, saj sem zmotno mislil, da je zadeva stran 5 minut, a je bila v resnici 45 minut peš, s tem da smo po pol ure beganja ugotovili, da sploh do tam ne moreš brez taksija ali avtobusa. Šele nato smo tam ugotovili, da prevoznik ponuja brezplačni prevoz z avtobusom od letališča do Sixta in nazaj.

Takšne predpriprave se morda zdijo dolgovezenje, a so nujne. Po 12-urnem letu se človek želi samo namestiti v apartma, zato potrebuje pri tem čim manj komplikacij in te se bodo zagotovo zgodile. Kljub temu, da smo avto vnaprej rezervirali in plačali, smo samo na Sixtu prebili eno uro. Kot prvo je bila tam gneča, kot drugo pa nam je želela prodajalka prodati boljše zavarovanje in neke pakete tipa navigacija v avtu, kar se je na koncu izkazalo za še enkrat dražje od paketa, ki smo ga rezervirali. Potem je treba čakati na avto, ga pregledati in se spoznati z vsemi pritiklinami avtomatskega menjalnika.

Nakar smo končno lahko odrinili na cesto in sredi Los Angelesa naleteli na skoraj povsem tuj svet cestišč. Za razliko od naših avtocest, kjer so tropasovnice pravi luksuz, so tam pet ali šest-pasovnice nekaj povsem običajnega. Razlog za to je preprost: Los Angeles sam vsebuje 3,8 milijona ljudi in ko se enkrat vsa ta masa spravi na ceste preprosto potrebuješ večpasovno povezavo, saj bi drugače vse skupaj ustvarilo kilometrske zastoje. Ti se sicer še vedno pojavljajo, a tudi med najhujšimi gnečami smo se vsaj malce premikali, tako da praktično nikoli nismo stali na mestu.

Je pa treba biti med vožnjo izjemno previden, saj vozniki ves čas menjajo pasove in to tako iz leve, kot tudi desne strani. Ena od zanimivosti, ki jo lahko spoznaš samo na cesti je dejstvo, da so ameriški smerniki tako rumene kot tudi rdeče barve. Tako včasih ne veš ali kdo zavira ali pa se želi nenadoma vriniti na tvoj pas. Vmes je treba spremljati še oznake za ceste, kjer ti včasih ne pomaga niti Google zemljevid, saj se preprosto znajdeš na napačnem pasu, pa čeprav si sledil navodilom. K sreči Amerika obožuje avtoceste, tako da tudi ob zgrešenem izvozu potrebuješ nekje tri minute da najdeš pot nazaj iz druge strani.

Za namestitev smo si izbrali varno sosesko, ki se nahaja znotraj občine Glendale. Namestitev prek Airbnb-ja je bila sicer malce dražja, a velja za varno sosesko, kar je za Los Angeles zelo pomembno. Govorimo namreč o Ameriki, kjer je lastništvo orožja in streljanje del vsakdana, zato je treba pametno izbrati prostor, kjer boste vsako noč legli k počitku. Soseske se namreč razlikujejo kot dan in noč, za to spremembo pa je včasih dovolj 10 minut vožnje. Nekaj časa se pelješ skozi ulice, ki jih krasijo lepo urejene zelenice, nakar začneš opažati, da je z vsako minuto okolica bolj zapuščena, nakar kar naenkrat prideš do neke meje, kjer zelenice izginejo, pred vsako hišo stoji ograja, okna vsebujejo rešetke, na semaforju pa se ob tebi sprehaja gola ženska, ki je več kot očitno na nekih trdih drogah. Zato je pametno vsako pot malce načrtovati in če je le možno se izognite južnemu delu in se po tamkajšnjih ulicah ne sprehajajte ponoči.

Kaj vam torej je za početi v Los Angelesu? No, veliko stvari, saj se nahajate v središču Kalifornije, tako da vam že samo velemesto ponuja veliko možnosti oddiha. Naša prva lokacija je bil obisk pomola Santa Monica Pier, ki se nahaja na slavni peščeni obali, ki smo jo gledali v seriji Obalna straža. Konec junija je bila voda in vreme na splošno še premrzlo za kopanje, a lahko se vseeno sprehodite skozi plažo, ki je dolga kilometre in vsebuje peš pot ali pa ločeno potko za kolesarje. Tudi Pier je zanimiv za ogled: navdušeno sem prepoznal kar nekaj lokacij, saj jih je v virtualno obliko verno preslikala nedavno izdana igra Dead Island 2.

E3 je resda odpadel, a ne povsem. Uspelo se nam je namreč vriniti na konferenco Summer Game Fest. Naša novinarska prepustnica nam je pridobila dostop do brezplačne hrane in jedače ter posebnih sedežev, tako da smo imeli lep pogled na dogajanje. Nekaj posebnega je sedeti v publiki, ki je polna navdušenih igričarjev in nato nekaj metrov od sebe stran gledati igričarske legende kot so Ed Boone, Todd Howard in Phil Spencer ter si deliti streho z legendarnim Nicholas Cageom. Žal nam naša prepustnica ni dovolila fizičnega preizkusa iger in pri prihodu na lokacijo YouTube Theatre smo presenečeno ugotovili, da je sicer resda vstopnica za novinarje zastonj, a je treba za parking odšteti 50 dolarjev.

Naslednji dan smo se odpravili v Getty Center, ki omogoča ogled stotin in stotin slik slavnih umetnikov, vstop v vse to pa je popolnoma brezplačen, na vrh hriba pa se odpeljete preko posebnega vlakca. Zadeva je odlična za vse tiste, ki ste zaljubljeni v umetnine iz prejšnjih stoletij, a če vam te zadeve ne dogajajo, potem boste iz izkušnje potegnili bolj malo, se je pa zabavno sprehoditi vsaj skozi vrt in uživati v razgledu.

Tisti pravi razgled boste dobili ob obisku observatorija Griffith. Tudi tja se bo treba odpeljati z avtom, ki smo ga pustili ob cesti, nakar je sledil vzpon na klanec. Strmina ni prevelika, na koncu pa boste nagrajeni z res čudovitim in obsežnim pogledom na Los Angeles, zraven pa vam bodo vodiči razkazali nekatere zanimivosti naše galaksije in na kratek način razložili razliko med plimo ter oseko.

Noben obisk Los Angelesa ne bi bil pravi, če vas pot ne bi vsaj enkrat odnesla v Hollywood. Vendar pa imejte pričakovanja v mejah normale, saj je tam resda veliko ljudi, a namesto Hollywoodskega glamurja vas bo pričakala revščina in veliko vonja po urinu. Slavni pločnik z zvezdami največjih igralcev je poseljen s prodajalci raznorazne robe in maskotami, ki vas vabijo na slikanje, nakar želijo iz vas zvabiti denarce. Gneča je ogromna in pametno je imeti denarnico ves čas nekje na varnem mestu, saj se vas drugače lahko hitro polastijo grabežljive roke. Hollywood ti želi po eni strani pričarati magičnost filmskega sveta, saj te na ogromnih plakatih in panojih pozdravljajo slavni igralci, nato pa iz pločnika zvezd zaviješ eno ulico navzdol in sredi pločnika dobesedno leži brezdomec, ki se trese zaradi neke neznane droge. Glede na to, da mu je nasproti stala skupina delavcev, ki se nanj ni ozirala sploh, lahko iz tega sklepam, da je to dokaj običajen pojav.

Tudi Hollywood ponuja nekaj zanimivih lokacij za ogled. Najprej smo skočili v lokal Hard Rock Caffe, ki na stenah vsebuje kar nekaj avtentične robe slavnih glasbenikov, nakar smo se odpravili še v slavni muzej voščenih lutk Madam Tussauds. Voščene lutke slavnih pevcev in igralcev so na trenutke res strašljive, zanimivo pa je tudi dejstvo, da so narejene v pravem merilu, zato sem bil kar presenečen, kako majhna je v resnici Ariana Grande. Kar je dobro pri vseh teh lutkah je dejstvo, da so vse postavljene tako, da lahko z njimi spočneš odlične selfije za družabna omrežja. Pri muzeju me je razočaralo samo dejstvo, da so nekatere lutke preprosto bolj poustvarjene kot nekatere druge in čeprav je denimo Leonardo DiCaprio takoj prepoznaven, se preprosto ne more primerjati s kakšnim Jackom Nicholsonom. Zaradi nekega razloga nam je bila ponujena vstopnica, ki je ponujala še dodatno 4D Marvel predstavo, a ta je bila bolj kot ne patetična: celotno gledališče je delovalo zastarano, gledali pa smo neko risanko s 3D očali iz prejšnjega stoletja.

Hollywood lahko spoznate tudi izza kulis. Za te namene smo si naročili turo skozi studie Warnerja Brosa, kjer vas posadijo na majhen odprt avtobus, nakar vas ponosna vodička zapelje skozi dejanske lokacije, kjer so posneli nekaj najbolj slavnih serij in filmov. Tole je raj za tiste navdušene nad serijami Gilmorjeva dekleta in Prijatelji – še posebej slednji so pravi ponos Warner Brosa in ima za to čisto svojo lastno trgovino. Čaka vas ogromno slikanja lokacij in raznih predmetov in preoblek iz filmov, svoje prostore pa vsebujejo tudi superheroji iz DC-ja, Harry Potter in Igra prestolov.

Po nekaj dneh bivanja znotraj mesta so nas začele zanimati tudi stvari izven njega, saj smo želeli obiskati tudi druge turistične točke, ki se nahajajo v bližini. Vendar pa je Amerika ogromna in stvari, ki na zemljevidu izgledajo blizu, v resnici zahtevajo ure in ure vožnje.

Še najbližje nam je bilo mesto San Diego, ki vsebuje tudi slavni morski park SeaWorld. Vstopnica zanj je bila peklensko draga: več kot 100 dolarjev na osebo, vendar pa je to po drugi strani izkušnja, ki je ne doživiš skoraj nikjer drugje na svetu. Nujen je ogled predstav z orkami in delfini, ki so spočeli takšen nastop, da sem ob njihovi pameti in iztreniranosti naravnost obnemel. Nakar sem obiskal še del s tjulnji, prisrčnimi pingvini, morskimi psi in flamingi, ki jih je dobesedno stotine. Park ponuja tudi razne zabavne vožnje kot je vlak smrti in za malčke je rezerviran poseben prostor s samosvojo zabavo, tako da lahko družine tule mimogrede preživijo cel dan.

SeaWorld je od Los Angelesa oddaljen nekje 2 uri in pol, nakar se začne za ostale zanimivosti čas vztrajno večati. Želeli smo denimo obiskati slavni kanjon Grand Canyon, a do tam je treba v najboljših pogojih voziti nekje 8 ur. Za takšno potovanje je smiselno edino to, da vmes dvakrat prespiš v Las Vegasu, to pa ni ravno poceni, saj smo imeli rezervirano hišo v Glendalu in bi zato moral namestitev plačevati na dveh različnih točkah. Zato smo se raje odpravili v park Joshua Tree, ki ravno tako ponuja puščavsko okolico, le da je od Los Angelesa oddaljen dobri dve uri.

To ni takšen park, ki bi ga prehodili v kakšni uri ampak titanska površina, z raznimi potkami, med temi pa se je treba voziti z avtom, saj te drugače vročina naravnost ubije. Pametno je zatorej imeti poln tank goriva in lepo zalogo vode, saj je tole dejanska skalnata puščava, kjer se kakšen preveč pogumen plezalec tudi rad izgubi. Potke so sicer lepo označene in ponujajo lepe razglede, Joshua Tree pa se je pojavil tudi v raznih filmih in serijah – nam je verjetno najbolj znana epizoda iz serije Big Bang Theory, ko se Leonard, Raj in Howard odpravijo opazovati zvezde, nakar postanejo zadeti od sumljivih piškotov.

Naš naslednji cilj je bil slaven park Yosemite National Park, a proti koncu izleta smo res že imeli počasi poln kufer neprestane vožnje. Kar sem se med urami vožnje po cestah skozi Kalifornijo naučil je to, da ima Amerika ogromno osupljivih prizorov, ki jih uzreš že med vožnjo, a ker je pokrajina tako ogromna se stvari razvlečejo. Primer: pelješ se po cesti in se zapelješ skozi zanimivo in prostrano gorovje. Najprej si očaran, čez 15 minut še vedno debelo gledaš, čez eno uro ga imaš že vrh glave, po dveh pa si vesel, ko končno lahko ugledaš nekaj novega.

Zato tudi te dolge vožnje kmalu izgubijo svojo privlačnost in čez čas se ti tako res več ne da voziti ure in ure. Namesto Yosemita smo si tako raje izbrali bližji Sequoia National Park, ki je ravno tako zanimiv in vsebuje drevesa sekvoj – med njimi se najde tudi drevo General Sherman, ki s svojimi 83 metri velja za najvišje drevo na svetu. Žal smo imeli ravno to smolo, da smo po treh urah vožnje do cilja na koncu dobili tablo z opozorilom, da je cesta zaprta, zaradi česar je odrezanega 3/4 parka, tako da smo na koncu gledali nek šibek slap ter se malce sprehodili po gozdu, a sekvoj nismo ugledali.

Za zadnji dan našega obiska Kalifornije smo se vrnili nazaj v osrčje Los Angelesa. Obiskali smo muzej avtomobilov Petersen Automotive Museum, ki je naravnost titanski in je raj za vsakega oboževalca štirikolesnikov. Za ogled je na voljo stotine avtomobilov, ki so jih na ogled postavili nekateri zasebni zbiratelji, obseg avtomobilov pa zajema praktično vse čase avtomobilske industrije, vmes pa lahko pokukate tudi v prototipne avte, ki so bili na voljo izključno v filmih. Eno celo nadstropje je rezervirano samo za Teslo in njihove iznajdbe tipa Cybertruck in roboti Tesla Bot so tu prisotni v fizični obliki.

Od večjih izletov smo s tem zaključili, tako da je zdaj čas, da nekaj besed namenimo tudi vsakdanjim opravkom. Hrana v Los Angelesu niti približno ni poceni, med sprehajanjem po mestu pa niti nismo naleteli na kakšne klasične restavracije, kjer bi bila zunaj postavljena terasa in bi lahko užival v raznovrstni hrani. Zato smo se največ zanašali na dostavo hrane preko servisov UberEats, za katerega je pametno pred tem aktivirati telefonsko številko. Dostave ponujajo tudi razne akcije in popuste, ki nekoliko zmanjšajo cene, a tudi s temi boste za kosilo dveh oseb, z dostavo in seveda napitnino odšteli nekje 40 dolarjev.

Napitnina je še en vidik s katerim se je med obiskom Amerike preprosto treba sprijazniti. Celotna kultura tam je namreč obrnjena tako, da ti nihče noče od začetka povedati, koliko kakšen izdelek stane. V restavraciji moraš tako vsaki stvari naknadno prišteti 15 %, še huje pa je v trgovinah z elektroniko, kjer imaš na policah zapisane cene, ki pa nimajo prištetega davka. Morda so stvari na koncu resda cenejše od slovenskih, a tu vsaj takoj vem, kolikšna je cena izdelka, takoj ko ga vzamem iz police, ne da me potem na blagajni stisne panika.

Kalifornija je znana tudi po temu, da je marihuana pri njih legalna. To prebivalci pridno izkoriščajo, zato vas bo praktično vonj trave zasledoval kamorkoli, pa tudi če se peljete sredi avtoceste.

A morda največji minus Los Angelesa je umazanija. Pridejo trenutki, ko se sprehajaš po ulicah velemesta kot ti zaradi smeti postane enostavno slabo, vse to pa pospremi še vonj po urinu, ki je redno prisoten na vsakem malce manj obiskanem pločniku. To je tisti manj bleščeči vidik ZDA, ki ga najdeš tudi na cesti, saj sem prepričan, da imajo Američani en pas ceste namenjen samo temu, da lahko gor odlagajo smeti, saj toliko odvrženih vrečk, plastenk in delov olupljenih gum nisem videl nikjer v življenju. Potem so tu še brezdomci, ki jih je ogromno in si na nekaterih mostovih postavijo svoje šotore in na teh mestih se rodi praktično malo naselje ljudi, ki jim pomagati noče nihče več.

Zato je pravilna teza, da se v Ameriki ne cedita med in mleko in večkrat sem začutil domotožje po naši mali deželi, ki je neprimerljivo bolj čista in v kateri lahko odprem pipo in si brez skrbi natočim kozarec pitne vode.

A kakor so ZDA mestoma nečiste in se ne počutijo varne, vsake toliko naletiš na magične razglede in kraje, ki te resnično očarajo in vzamejo sapo. Tamkaj najdeš stvari, ki ne obstajajo nikjer na svetu in si jih boš zapomnil za celo življenje – pa naj so to veliki trenutki, kot je panoramski razgled celotnega mesta Los Angeles ali pa majhni kot je gledanje avtomobilov na avtocesti, kjer se vsi požvižgajo na omejitve in se okoli peljejo z mini dirkalniki. Vsekakor je to izkušnja, ki bi jo priporočil vsakemu in jo že zdaj ponosno obnavljam vsakemu prijatelju, ki ima 5 minut časa in je dovolj zapomljiva, da jo bom enkrat v prihodnosti razlagal tudi svojim potomcem.