V svojem prvem potovanju skozi osrednji del Diablo 4 sem se kot buditelj mrtvakov prebijal skozi gručo tipičnih pripadnikov “rase” okostnjakov, pobesnelih vrtičkarjev in grdavžov z malo več žmohta, a nič kaj večjim rokom trajanja. Vendar se je moje potovanje končalo ravno takrat, ko se je končala tudi osrednja zgodba Diablo 4. Odločil sem se, da si želim preizkusiti še nekaj drugega. Moje drugo potovanje z neustrašnim Barbarom tako še vedno traja. Kot si morda opazil, če slediš trendu izidov novih iger, Diablo 4 že par mesecev ždi na prodajnih policah. A vendarle sem po izidu sprejel odločitev odložiti recenzijo za nekaj časa. Deloma zato, ker sem imel občutek, da se bo glavno jedro Diablo 4 odprlo komaj po par deset urah igranja, ampak deloma tudi zato, ker sem želel Blizzardu dati priložnost odpraviti večino glavnih hroščev in razbremeniti strežnike po tem, ko so se po izidu nanje vsuli milijoni igralcev.
Kaj torej lahko rečem po par mesecih? Glede stabilnosti in tehnične plati se je izšlo presenetljivo dobro – veliko bolje kot pri Diablo 3. Čeprav so strežniške težave dandanes nekako že stalnica ob izidu novih iger, strežniki večino časa delujejo popolno. Opazil sem tudi, da je trgovina z mikrotransakcijami ostala zvesta obljubam Blizzarda. Tam lahko kupiš le kozmetični lišp in ničesar, kar bi vplivalo na igranje. Je pa v zameno zadnja moda pregrešno draga – 10€ za konjski oklep se zdi kot prekanjena referenca na začetek mikrotransakcij – vendar nenazadnje še vedno gre le za kozmetiko. Dajmo se torej lotiti vsega, kar Diablo 4 trenutno nudi, da vidimo, ali bo uspel konkurirati prihajajočemu Path of Exile 2, katerega izid se prav tako počasi približuje.
Razvojna ekipa: Blizzard Entertainment
Založnik: Blizzard Entertainment
Platforme: PC, PlayStation 5, PlayStation 4, Xbox Series X in Series S, Xbox One
Povezava: Link
Datum izida: 5. junij 2023
Cena: 69,99 €
Zvrst: akcijski RPG
NAPOVEDNIK
Vse se začne s kompromisi
Ampak – kako naj sploh začnem debato o Diablo 4, če ne rečem, da gre v osnovi za vse, kar smo se navadili, da Diablo prinaša? Gre za igro, ki jo lahko igraš ure in ure in se ne rešiš preplavljajočega občutka: kmalu, res kmalu, vsak trenutek, zdaj zdaj bo postalo res dobro. Sčasoma igra res postane dobra, a to pride z močnim občutkom kompromisov.
Kompromisi izhajajo iz vrste zapletov, ki se pojavijo pri igrah, kot je Diablo 4. To je serija, ki med drugim temelji na tvoji zasvojenosti z ponavljajočim se lovom na boljšo, bolj sijočo opremo. Gre za serijo, prilagojeno za hrepenenje, zasvojenost ali prisilo, kakor koli že želiš to opisati – gre za neko vrsto hitre hrane v svetu iger in odprtem sprejetju te vloge. Konec koncev lahko veliko iger v končni fazi primerjamo s porcijo iz McDonaldsa; in veliko drugih razvijalcev je to pripravljenih priznati. S tem ni prav nič narobe. Ne rabi biti vse, kar pojemo, zdravo in dobro za nas… včasih si preprosto želiš masten hamburger oziroma sijoč kos fascinantnega plena.
Med vso dobroto, ki te takoj potegne v igro in ki kasneje omogoča skorajda neskončno količino vsebine, pa so na koncu nagrade ene bitke smeti v primerjavi z naslednjo. Številke nikoli ne prenehajo rasti. Tako je Diablo 4 primoran biti več kot zgolj to. Gre tudi za igro, narejeno v stilu bogastva in razkošja. Odpre se s kinematografsko prikazanim napetim bojem med dobrim ter zlim, skupaj z obscenimi podrobnostmi, ki vrhunec dosežejo s prikazom demonke Lilith, glavne antagonistke in ‘matere ‘ smrtnega sveta, ki se ponovno vrača v obstoj iz vrste raztegnjenega krvavega tkiva iz žrtvenega možakarja.
To pa odpre zgodbo, ki je povedana s svojevrstno nerodnostjo. Ves čas zasleduješ senco Lilith, od enega zamujenega dejanja groze do drugega in prisotni so tradicionalni trije elementi Blizzarda: izredno podrobna kinematografija, ne ravno impresivne igralne sekvence in komično osnovni prizori pogovora, kjer se tvoj lik vrti na mestu in brez animacije preskakuje med sogovorniki – kot otrok, ki vodi klepet med akcijskimi figuricami.
Stranske naloge so, čeprav jih je ogromno, enodimenzionalne mini-misterije, kot je zbrati 20 kosti ali česarkoli drugega. To ti da priložnost, da se pogovoriš s tipično neizogibno trpečim stranskim likom, katerega edina odrešitev je, da mu prineseš par kosov naključnih smeti. Konec koncev se vedno znova vse vrne k osnovni zgodbeni strukturi. Nekaj je narobe; za to je kriv demon; ubij demona; prejmi nagrado.
Vizualno privlačen svet, vendar brez poglobljene zgodbe
V kolikor to zveni kot nekaj zate, te čaka bogastvo. Okolja v Diablo 4 so natančno izrisana do presežka. Vsak temen majhen kotiček s pajki, ki ga verjetno nikoli ne boš obiskal, je od blizu deležen enake mere podrobnosti kot veliki kičasti oltarji in ogromne tapiserije.
Prav tako malokatera igra zmore konkurirati iz perspektive glasovnega podajanja. Lorath, potraten Horadrim, ki prevzame vlogo Deckarda Caina, je v igri glasovno upodobljen s strani Ralph Inesona, igralca iz prestižnih dram, kot so med drugimi Igra prestolov, Černobil in Zeleni vitez. Njegov plemiški leedski naglas je v igri predstavljen z neverjetno razkošno vernostjo moškega, ki si ga našel pijanega med hlevskim gnojem.
Tudi glasbena spremljava je podobno veličastna – dobesedno polna veličine, katoliškega maksimalizma, da bi se vsi v Warhammer 40.000 počutili ljubosumne. Dvignemo se daleč od preprostih, odločno drugačnih požirkov originalnega Diablo, čeprav so od časa do časa še vedno prisotni.
Ampak genialnost je v načinu oblikovanja zvokov Diablo 4, ki so tu, da se jih ignorira – kako so prilagojeni ušesu nekoga, ki je tukaj bolj kot ne zato, da bi raznovrstne okostnjake brcal, dokler ne odvržejo zadnjega evra. Na nek način je Blizzard našel način, kako epifoni in orkestri postanejo precej nevsiljivo ozadje za poslušanje med pravičniškimi masovnimi poboji. Klasični Blizzard. Ampak več kot samo boj, gre za malenkosti, ki se najdejo tudi drugje – vpadljivi zvoki menijev, padlih zlatih kovancev in udarcev nove opreme, ki zapuščajo plesnive dlani starega lastnika.
Izziv ravnovesja med zabavo in naporom
Sam boj v Diablo 4 je včasih užitek, včasih pa tudi muka. Odvisno od tega, kakšna so tvoja čustva do ponavljajočega se iskanja boljše opreme. V prvih 20., morda 30. stopnjah, se boš morda počutil malce razočaranega. Obljuba nečesa boljšega – plena, veščin, sposobnosti, kombinacij, bitk, drame – je vedno tik za vogalom, vedno zunaj dosega. To velja za večino igre. Čeprav izgleda in zveni senzacionalno, boj sprva sam po sebi ni preveč nagrajujoč. Tvoje sposobnosti vsekakor nosijo določeno mero zadovoljstva, vendar z disonanco, ki se ne počuti tako udarno, kot bi pričakoval.
Tvoj odziv bo precej odvisen od tega, katero klaso izbereš in kako gradiš svoj lik. Obstaja pet razredov – Barbar, Čarovnik, Begunka, Druid in Nekromant, vsak s svojim obsežnim drevesom veščin, vendar tudi različnim osnovnim stilom igranja. Barbari do konfliktov pristopajo neposredno ter za večino škode uporabljajo dejanska fizična orožja, ki jih poberejo s tal, občutek harmonije ali disharmonije tvojih sposobnosti pa izhaja iz tega, katero orožje dodeliš kateri sposobnosti.
Moj prvi Nekromant, pa je bil za razliko popolnoma osnovan na sposobnostih, usmerjenih v nadzor krvi. Zdel se je dobro optimiziran in me je enostavno popeljal skozi večino igre – čarobni izstrelek, imenovan krvna sulica, povzroči škodo in ob čaranju zahteva esenco, glavno dobrino klase; razstreljevanje trupel padlih sovražnikov ti da esenco in te zdravi; druge spretnosti to zdravljenje spreminjajo v moč, kar naredi tvoje sulice močnejše… krog se ponovi. Vsekakor zadovoljujoče, vendar hkrati naporno in zelo ponavljajoče se.
Glede na izbrane sposobnosti lahko ustvariš ‘mikro-intenzivne’ tehnike bojevanja, ki bodo zahtevale veliko preciznih vnosov v kratkem času – nasploh lahko pričakuješ veliko klikanja. Prednost je, da se uspeh počuti trdno zaslužen in neposredno povezan s tvojimi sposobnostmi. Slabost pa je tih glas v ozadju možganov, da si si morda nepotrebno otežil življenje. To je težava min-max iger, kot je Diablo. Sam si lahko pokvariš zabavo v iskanju učinkovitosti, in čeprav te ta bogato nagradi, lahko določena stvar nagradi, a se hkrati počuti prazno.
Vendar ne morem zanikati, da je razpon in globina možnosti več kot opazna – razkošje, ki ga veliko iger ne premore. To je še dodatno povečano z mehanikami srednje ter pozne igre, ko začnejo sovražniki odmetavati legendarne predmete. Res, prava zabava se prične komaj, ko odkleneš dovolj veščin in dodatnih opcij, da pričneš zaznavati sinergijo, skupaj z resnično zanimivimi bonusi, ki jih nudi oprema.
Blizzard ne zmore iz svoje kože
Največja zabava pa prihaja iz malenkosti, kar se skoraj zdi nasprotno temu, kar Diablo 4 v osnovi želi. Igranje z imeni karakterjev in predmetov, kot sta Unholy Dancer ali Sacred Trash – več kot očitno je tu prisotne nekaj namerne norčavosti iz smeri Blizzarda. Toda ta norčavost se zdi skoraj kot dejanje upora proti temu, kar Diablo 4 je – ali natančneje, kako se boji, da bi ga videl.
To je resnična točka, kjer se zame zanimanje za igro ustavi. Kolikor je Diablo 4 po eni strani lep (lepota je beseda, ki jo pogosto uporabimo, kadar želimo na lep način reči “visoka ločljivost”), je svet agresivno grd. Ha! ampak grd v visoki ločljivosti! Izjemno izrisani odtenki krvi na stenah in tleh, gnojne barve na površinah in gruče trupel, kjer lahko skoraj zavohaš trpki smrad razpada, so obilno čudoviti. Realistična igra sveta, ki se zdi ves čas naravnost iz mladinske revije iz leta 1990.
Ampak… ne vem – ali vsaj ne morem povedati, če je to namerno ali povsem po nesreči. Kar želim povedati, je, da razvijalci v resnici ne verjamejo v golo estetiko Diablo. Ali vsaj, da ne verjamejo v to, kar je Diablo bil pred četrtim delom. To je nadaljnje podkrepljeno z načinom, kako je prepoznavnost serije uporabljena v Diablo 4. Ni govorov ob umiranju, samo nejasni ali zavestno neresni klici. Vsa semantična obremenitev serije, ki jo ne bi opazil, če se ne bi številni prijatelji, ki še niso odkrili serije, zdaj prvič začeli kockanje z demoni. Vprašanja, kot so ‘Kaj je to pandemonium?’ ali ‘Kaj je tisto, kar bi naj bilo ekstremno pomembno?’ Ali ‘Kaj je Arzovski zakonik?’ So postala del standardnega diskurza med igralci, ki jih zanima več zgodbe. Škoda je le, da Diablo 4 noče povedati, kaj je pandemonij, kaj je tista ekstremno pomembna stvar in kaj je Arzovski zakonik. Ker Diablo 4 jasno ni tukaj, da pove zgodbo, ampak konec koncev za to, da ti s plenom dvigne serotonin in poteši osnovno človeško željo po novih, boljših, bolj svetlečih stvareh.
Tako se, kjer se to da, izogne poglobljenemu pogledu v zgodbo in te raje zapelje do igralne sredice. Zdi se mi, da se s tem prične tudi nekaj očitnih težav. Ne, ne želim reči, da Diablo 4 ne more obstajati kot živahna, akcijska igra, vendar se s tem odcepi od svoje zgodovine. Ne želi povedati zgodbe, ampak živi v svojem adrenalinskem svetu. Toda ta svet Diablo 4 nima nobene kohezivne zgodbe, le zaporedje vizualnega in mehanskega šarma. V želji, da bi bila igra bolj “temna” in “nezdrava”, je vse že tako stereotipno, da izgubi zanimanje. Obstaja pa še nekaj, kar Diablo 4 noče omeniti, ali bolje rečeno za kar noče prevzeti odgovornosti. To je dejstvo, da te skuša zadržati za ploščkom, vendar nikoli ne želi, da bi igral dlje, kot je to potrebno.
Pogled v prihodnost – Ali bo igra izpolnila svoj potencial?
Za izdelavo razširitev, novih legendarnih predmetov, dodajanja veščin in izboljšav bo Blizzard potreboval nekaj časa in povsem verjetno je, da boš hitro presegel točko, kjer se zanimivosti končajo. Gre za igro, ki ti obljubi popolnoma preveč sijoče vsebine in obljubo drži slabše kot slovenska vlada.
Dejstvo je, da je Diablo 4 popolnoma funkcionalna igra, vendar to enostavno ni dovolj. Za razliko od večine žanrov, kjer se igra enostavno izda in je to konec zgodbe, si Diablo 4 tega enostavno ne more privoščiti. Tako zaenkrat ne zmore, ali pa ne želi popolnoma zapolniti svojega sveta, saj bi se s tem končala tudi opcija konstantnega doprinosa denarcev v blagajno. To je povzročilo določeno količino nasprotovanja med igralsko bazo – kaj bo tokrat tisto, kar bo prinašalo denar po začetnem nakupu igre? Zakaj bi sploh igrali igro, ki res nudi ogromno, ampak zahteva še več?
Vse to je seveda prednost za Diablo 4, saj je igra zasnovana za molzenje. Vendar s tem vedno obstaja nevarnost, da igralci enostavno pozabijo na igro, preden sploh prav padejo noter. Ljubitelji zvestobe, ki so nekoč gledali Diablo 4 kot boljšo različico Diablo 3, so zdaj videli resnico. Po mnenju mnogih, ki so do sedaj imeli priložnost, da ga igrajo, bo trajalo še leto ali celo dve, preden bi igra lahko prišla do ravni, kjer si zasluži več sto ur časa. Težje bi to dejstvo izrazil bolje kot s stavkom, da Diablo 4 v osnovi ni bil narejen, da bi bil dobra igra, temveč, da bi se dobro prodajal.
Ampak – a to pomeni, da je Diablo 4 slabo nadaljevanje? To je tema za podrobnejšo razpravo, saj vse ni tako preprosto, kot se morda sliši. Temačnost serije se ne zdi kot nekaj, kar je bilo ignorirano, ampak kot nekaj, kar so skušali in niso uspeli v celoti izkoristiti. Tako imam občutek, da bodo na tem še delali v prihodnjih letih. Včasih gre igra enostavno v napačno smer, kot je to bilo prvotno razvidno iz Diablo 3, ampak na koncu je tudi ta našel pravo pot. Toda z Diablo 4 se zdi, kot da razvijalci niso mogli vključiti vsega, kar so želeli.
To pa prinaša še drugo vprašanje: v katero smer se bo Diablo 4 premikal v prihodnosti? V kolikor bodo igralne številke visoke, bo verjetno prihodnost precej svetla. Ampak trenutno me daje razočaranje, da Diablo 4 ni prinesel še več. Še več raznolikih velikih šefov, še več predmetov in še več končne vsebine. Toda to je zaenkrat zgolj potencial za Blizzard, da razširi svet v prihodnosti. Konec koncev, to je igra, ki je kot idealna za polnjenje denarnic. Zakaj njeni lastniki ne bi želeli, da bi jo vsi igrali in zakaj je ne bi v ta namen naredili čim boljše?
Razsodba
(+) Serija, ki si je zagotovo zaslužila nov del
(+) Tehnična dovršenost in izpiljenost
(+) Odlična vizualna podoba
(+) Nadvse sijajen zvok: od govora, do glasbe
(+) Zadovoljujoče se mehansko igranje
(+/-) Vidi se, da je veliko stvari še na čakalni listi
(-) Premalo vsebine za vrsto iger, kot je to Diablo
(-) Ponavljajoče se igranje
(-) Premalo fokusa je danega na samo zgodbo
