Na novo igro razvijalca Bethesda smo morali čakati čisto predolgo. Slavni studio mi je preko svojih iger popestril že dve desetletji igričarske kariere, saj se v njihovih svetovih rad izgubljam že od igre The Elder Scrolls: Morrowind, nakar sem skočil še v Oblivion, Fallout 3, Skyrim in nazadnje Fallout 4, edini naslov, ki sem ga preskočil pa je bil Fallout 76, saj mi večigralske zadeve ne dišijo preveč.
Zato sem na novo igralno izkušnjo čakal že vse od leta 2015, ko sem ugledal odjavno špico Fallouta 4, zato so bila moja pričakovanja na vrhuncu. Starfield je epopeja, ki je v svoji srži nosila vse, kar bi prijalo mojemu tipu igralca: ogromen svet oziroma več svetov, ki jih bomo lahko raziskovali po mili volji, vse to pa bo prežeto z magijo Bethesde, ki nam omogoči izjemno svobodo pri opravljanju nalog, nabiranje zakladov in spremljanje živega sveta, ki nas hitro potegne v dogajanje in nas spusti šele po stotinah ur raziskovanja.
Je Starfield potem vse to dostavil in si zato zasluži samo univerzalno hvalo in najvišje ocene? Delno. Vse je namreč odvisno od tega kakšen tip igralca ste in kaj od naslova pričakujete, zato je odgovor zakompliciran, večplasten in za vsakega igralca drugačen.
VIDEO RECENZIJA
Razvojna ekipa: Bethesda Softworks
Založnik: Bethesda Softworks
Platforme: PC, XSX
Nakup: Steam; Xbox Series X
Datum izida: 6. september 2023
Igrano na: PC
Prvi mediji so svoje ocene podali že dobra dva tedna nazaj in recenzije so naravnost bizarne. Bethesda namreč vsebuje dokaj rabidno bazo oboževalcev, ki neradi sprejmejo kakršnokoli kritiko na delo njihovega priljubljenega razvijalca. Po tem pogledu malce spomnijo na Nintendove privržence, ki so vsakemu, ki si je drznil Zeldi prilepiti oceno manjšo od popolne, pošiljali smrtne grožnje, saj očitno pri igrah nianse ne obstajajo in je zadeva lahko samo perfektna ali pa popolnoma zanič.
No, po dolgem igranju Starfielda lahko povem, da zadeva ni popolna in vsebuje svoje napake, a hkrati se v njej najde ogromno zabave, če ste takšen tip igralca, ki si bo znal to zabavo poiskati sam in se mu bo uspelo prebiti skozi nekoliko počasen začetek igre.
Naše potovanje se začne na površju oziroma pod površino nekega planeta, nastopamo pa v vlogi brezimnega rudarja, ki si čas krajša z laserskim rezanjem vesoljskih kamnov, ta trud pa mu dnevno nanese ravno dovolj kreditov za občasno malico. Zaradi nekega razloga smo nato potegnjeni v raziskovanje čudne najdbe, ki se jo nato dotaknemo, nakar prejmemo vizijo, to pa iz nas naredi velepomembnega rudarja. Tako smo posebni, da dobesedno dve minuti kasneje nekdo pristane, nas vpokliče v posebni odred vesoljskih raziskovalcev, nakar nam kar podari svojo ladjo, sam pa se nato zanaša na štopanje in iskanje relacij na Prevoz.org.
Reči, da je začetek nekam odrezan, bi bilo podcenjevanje besede odrezan. Zdi se, da je imela Bethesda tule zamišljen malce večji uvod, ki bi nas postopoma uvedel v ogromno vesolje Starfielda, a očitno je bilo treba vmes rezati vsebino, zaradi česar so nekatere od teh stvari ostale na rezalni deski. Po tej plati me je Starfield spomnil na Cyberpunk 2077, ki je prav tako pohitel z uvodnim dogajanjem, čeprav je bilo tam na začetku na voljo več poti in je bila vseeno uvodna sekvenca nekoliko daljša.
Kakorkoli že, po uvodu skočimo v svojo vesoljsko barkačo in se prvič soočimo z letanjem, ki ga do sedaj nismo izkusili v nobeni Bethesdini igri. Ladjica je v bistvu nekakšno naše zatočišče, v katerem lahko shranjujemo nabrano opremo, kramljamo s spremljevalci, nakar se dvignemo v nebo in se podamo proti svojemu naslednjemu cilju.
Starfield žal ne ponuja neprekinjenega skakanja med planeti v slogu igre No Man’s Sky, saj se bo treba spopasti z nalagalnimi zasloni. Enega uzrete ob vzletavanju, drugega pa pri pristanku, vmes pa lahko prosto frčite po vesolju, se spopadate z vesoljskimi pirati ter se prepustite skeniranju iz strani roke zakona, ki voha za sledmi tovorjenja prepovedane robe.
Tako se pred vami odpre vsa širina, ki jo ponuja Starfield in če so bile vaše sanje od vedno skakanje po tujih planetih, ki vsebujejo svoje ekosisteme, časovne pasove in celo elipse kroženja okoli zvezd, potem je pred vami kar nekaj ur raziskovanja. Naš prvi cilj glavne štorije je sicer obisk večjega mesta New Atlantis, to pa ponuja cel kup takšnih in drugačnih opravil. Najprej se boste seznanili s cehom vesoljskih raziskovalcev Constellation, ti pa vam navržejo, da vaše srečanje s prej omenjenim predmetom izpod površja ni bilo naključje, saj obstaja cel kup takšnih skrivnostnih ostankov preteklosti in ravno na vas je padla naloga, da preko pogumnega raziskovanja odkrijete še ostale delčke, te združite v celoto, nakar se bo zagotovo zgodilo nekaj, kar bo ves ta trud poplačalo.
New Atlantis tudi sam ni ena sama celota, ampak je razdeljen na posamezne segmente, ki jih prav tako razdeljujejo nalagalni zasloni. Med deli mesta se lahko vozite preko vlaka ali pa se preprosto poslužite sistema hitrega potovanja, kjer na mapi preprosto izberete točko in se tja prežarčite.
Tule sem naletel na enega večjih minusov Starfielda. Uporabniški vmesnik je namreč preprosto zanič. Bistvene funkcije kot je denimo dnevnik nalog zahtevajo preveč pritiskov, inventar pa je preprosto nepregleden in prava muka za navigiranje. Ko smo že pri navigaciji: kaj presneto se je zgodilo z zemljevidom? Se spomnite podrobno začrtanih potk iz zemljevida Skyrima? Tega tu preprosto ni, pred nas je namreč postavljena gola sivina, ki ima začrtane tiste najbolj pomembne točke, na zemljevid pa tudi ni sploh mogoče začrtati svoje lastne točke za navigacijo, s katero bi označili svoj cilj potovanja. Starfield namreč vsebuje preko 1.000 planetov in delanje zemljevida za vse te stvari bi bila očitno nemogoča naloga, a preprosto ni izgovorov za to rešitev, ki so jo postavili pred nas.
K zmedi ne pripomore niti mesto New Atlantis, saj so si posamezni odseki mest med sabo čisto preveč podobni, zato bi bila navigacija preko priročnega zemljevida nujna. Tako bo treba velikokrat ven potegniti skener in se orientirati preko njega, na New Atlantisu pa boste na ta način preživeli kar nekaj ur, saj boste hitro postali žrtev napada raznih večjih in manjši misij, ki jih opravljamo izven glavne zgodbe.
Te obstranske aktivnosti sicer niso nič res zapomljivega in so v glavnem tam kot vir pritoka denarcev in izkušenj. To se ne spremeni niti kasneje, ko začnemo po mili volji obiskovati druge planete in vesoljske postaje, saj boste velikokrat morali koga poiskati, kaj dostaviti ali pa koga eliminirati. Starfield ima sicer neko bizarno obsesijo, da vas takoj po pristanku na nekem planetu v prvih minutah želi napotiti na neko drugo lokacijo in to po nekih nepomembnih opravkih. Nekatere naloge sicer kasneje dobijo nekaj globine, vendar pa je ta začetni pristop zgrešen. Pristanem na planetu, odkrijem podzemno mesto, kjer rudarji lomijo kamne in se zapijajo v bližnji gostilni, NPC pa me nagovarja, da obiščem drugo galaksijo, saj si je želel od tam neke pijače. Lokalni gostinec mi potoži o pomanjkanju patriotizma in kako je treba tega obnoviti, nakar me pošlje na nek drug planet, kjer moram po mestu okoli lepiti plakate. Zakaj me pošiljaš vedno nekam drugam, Starfield? Mar ne veš, da se mi oči obrnejo vsakič, ko pomislim, da bo tole potovanje zahtevalo ukvarjanje z napornim uporabniškim vmesnikom? Zakaj naloga ni postavljena na ta planet, tako da bi se investiral v njegovo okolico in bi me zato naprej gnala želja po raziskovanju?
Morda nas igra pošilja daleč stran, ker pač nekateri planeti nimajo ničesar omembe vrednega za ogled. Seveda nam nič ne onemogoča raziskovanja in včasih naletimo na kake zanimive stvari. A na splošno me pregledovanje kotičkov planeta niti približno ni tako naprej vleklo kot kakšen Skyrim, saj na poti med bazami vidiš bore malo, razen če vam je v veselje vohati prah asteroidov in se radi na poti ustavljate in se sprašujete: “Wow, vesolje je tako veliko, a vseeno tako prazno!”.
Pri tekanju po planetih boste sicer odkrili razne zapuščene baze, ki so včasih čudovito poustvarjene. Tu navduši razvijalčeva ljubezen do podrobnosti, saj je vsaka soba izjemno detajlno poustvarjena in se čuti kot resničen prostor, v katerem je nekdo prebival. Pregledovanje vsega tega vas bo kar zaposlilo, še posebej na račun tega, da zaradi vseh okoli postavljenih predmetov, ki jih lahko vzamemo v inventar in si ga tam ogledamo iz vseh zornih kotov, včasih ne veš, kaj točno je koristnega in kaj so samo smeti. Prav tako pri vseh teh lokacijah manjka neka iztočnica, ki bi poplačala naš trud pri raziskovanju, saj včasih kakšne nagrade v podobi dobrega novega orožja ali pa finega vesoljskega jopiča preprosto ni in včasih imaš zato občutek, da si nekaj zgrešil in da bi na tej lokaciji morala biti še neka stvar. Manjka neka splošna povezanost oziroma kohezija vseh teh elementov in čeprav nam igra poskuša predstaviti sistem raznih organizacij in političnih entitet, se pri vseh zdi, da delujejo v svojih lastnih mehurčkih posameznih planetov in vesoljskih postaj, ki pa niso v stiku med sabo. Starfield nam sicer želi občasno pričarati občutek živega sveta, saj lahko vidimo vzletanje in pristajanje tujih vesoljskih ladij, a po drugi strani NPC-ji nimajo nekih svojih urnikov in na splošno je živost lokacij manjša od tistih, ki smo jih videli v Skyrimu.
Raziskovanje vesolja prinaša svoje nevarnosti, zato se bo včasih, ko tople besede ne zaležejo, treba zanesti na orožarno in takrat skočimo v bojevalne segmente. Ti malce spominjajo na Fallout 4, le da je občutek streljanja še boljši. Orožja se med sabo sicer ne ločijo pretirano, a pokanje vesoljskih nepridipravov, ki bi jim prav prišlo malce več raznovrstnosti, daje zadovoljiv občutek. Želel bi si sicer več vesoljskih zveri, ki jih je tule presenetljivo malo, streljanje pa lahko nato preselimo še v vesoljske bitke, ki ravno tako niso slabe in jih lahko nadgradimo tako, da svoji vesoljski ladjici nataknemo novo orožarno in boljši oklep, vse to pa bo zahtevalo ogromno kreditov, ki jih prislužimo preko opravljanja nalog in premetenega trgovanja, skupaj s postavljanjem lastnih baz na izbranih planetih.
Grafično je tole zagotovo najlepši naslov, ki ga je spočela Bethesda. NPC-ji so kilometre nad tistimi, ki smo jih srečali v Fallout 76, izjemno ljubezen do izrisovanja detajlov pa sem že omenil. Starfield sicer vsebuje malce čuden modro-siv filter, ki se ga na PC-ju sicer da odpraviti z modi, vendar pa na splošno ta barvna paleta ne moti preveč in pričara takšno prav posebno atmosfero znanstveno-fantastičnih filmov iz osemdesetih. Bi pa bila optimizacija vsekakor lahko boljša – manjka podpora za prilagajanje vidnega kota, prav tako nimamo ray tracing osvetljevanja in igra je še vedno nenormalno zahtevna, tako da niti na procesorju Ryzen 7 5800X3D in grafično kartico RTX 3070 nisem pri normalnih nastavitvah bil zmožen obdržati stabilnih 60 sličic na sekundo.
Starfield je težka igra za recenzijo. Po eni strani nam je Bethesda pričarala nov naslov, ki ponuja desetine, če ne stotine ur igranja, a po drugi strani manjka neka evolucija njihovih iger, saj sem vse prevečkrat naletel na situacije, ki so spomnile na pretekle igre, le da so bile tam bolje realizirane. Vsekakor sem se ob igranju zabaval, še več pa bodo od izkušnje odnesli tisti, ki obožujejo kostumizacijo ladij in baz ter jim je pri raziskovanju dovolj že to, da imajo kaj obiskati in ugledati in jim je že to dovolj velika nagrada za vloženi trud.
Nedvomno pa bomo o Starfieldu še dolgo govorili in v bistvu se bolj veselim igrine prihodnosti, saj so modderji že zdaj poprijeli za njene uzde in njihov trud zna na koncu pripeljati do takšne igralne izkušnje, ki bi jo morali izkusiti že ob originalnem izidu.
Se strinjam da Starfield ni prfektna igra? Da, ampak sem pa mnenja da je boljša igra od Hogwarts Legacy (ocena 4.5 pri vam), ki vse kar ima ok je combat pa raziskovanje ostalo pa igre pred 10 leti naredile boljpe, Jedi: Survivor (ocena 4), ki ni nobena wow nadgradnja predhodnika, Diablo 4 (ocena 4) in nazadnje Redfall, ki ste ga ocenili z oceno 3 pa je igra polom od poloma… Kaj hočem povedati je to, da človek ti nucaš nov sistem ocenjevanja, ker tako ocenjevanje nima ne glave ne repa. Zakaj se Hogwarts Legacy primerja z ostalimi Harry Potter igrami in ne z ostalimi RPGji? Zakaj se Jedi: Survivor ocenuje na podlagi tega kaki je bil predhodnik namesto ostalih iger istega žanra? Zakaj se Starfield ocenuje kaj bi lahko bil, zakaj ne ponuja podobne deep zgodbe kje vsak element vpliva na njo kot BG3 ipd? Kljub temu, da ponuja več kot vse prej naštete igre, se omenja optimizacija pa četudi igra dela bolje kot jedi: Survivor, ki v outpostu, ki je 1% velikosti Starfieldovih mest dela s 30 sličicami na ultra pri 1080p v kolikor lahko Starfield na 4080 poganjam brez problema na 2k na ultra pri 60-80 fps v mestih in 150+ zunaj.
Največja ironija pa je, da kljub novinarskemu hate-u nad igro bo igra še vedno bolj igrana kot vse ostale igre, ki so izšle letos. Pa kar stavim, da to brez pomoči modov.
Hey, hvala za daljši komentar 🙂
Osebno gledam na te stvari bolj preprosto in sicer mi je glavni vidik vsake igre, koliko mi je zabavna in koliko me vleče k ponovnemu igranju. Nato stvari razdelim po žanrih in jih ocenjujem na podlagi tega ter če je možno, na pretekle igre iz te franšize, ki jih trenutno ocenjujem. Omenil si Hogwarts Legacy in tule me je najbolj navdušilo to, da je zadeva bila privlačen tudi meni in me vlekla k igranju, pa čeprav nisem nek pristaš Harry Potter univerzuma. Igra je več kot očitno narejena za oboževalce Potterja in tem bo zadeva preprosto sanjska igra, na katero so verjetno čakali od prve knjige 🙂
Jedi Survivor bi prištel ob bok Cyberpunku 2077: obe igri ogromno težav z optimizacijo, vendar pa to na koncu nekoliko odtehta igranje, ki je zabavno in zgodba, ki vleče k igranju in raziskovanju, s tem da je Survivor nadgradil praktično vse mehanike predhodnika.
Starfield ima po drugi strani probleme z optimizacijo, a tega ne more odtehtati s svojo glavno zgodbo, ki ni preveč originalna in svetom oziroma vesolji, ki se čutijo med sabo nepovezani. Koliko stvar “vleče” k igranju je pri meni osebno pomemben dejavnik in njegova metrika je preprosto: koliko se mi po preigravanju naslednji dan spet da zagnati določen naslov. Pri Starfieldu se mi včasih stvari preprosto ni dalo prižgati, ker se mi je igranje po nekaj urah zdelo že naporno. Poleg tega to, da stvar pri tebi dela med 60-80 sličicah na sekundo na grafični kartici za jurja in pol ni metrika za dobro optimizacijo, saj veliko igralcev živi še na prejšnji generaciji grafik – s tem, da si te sličice dobil najbrž šele po namestitvi moda za DLSS.
Seveda pa so vse to samo moja osebna meja. Vsak recenzist ima svoje okuse in tudi na naši strani dva opisovalca na koncu ne bosta imela istega mnenja. Zato je bolj kot končna ocena bistveno tisto, kar je zapisano, v tekstu pa sem na ta način poskušal predstaviti kakšnemu tipu igralcu bo zadeva najbrž všeč (tisti, ki obožujejo grajenje postojank, skakanje med planeti in opremljanje vesoljskih barkač) in tistim, ki jih bo vleklo malce manj (vsem, ki imajo rad bolj povezan svet in preferirajo močno glavno zgodbo).
BGS ter R* sta dva najbolj hate-ed deva v novinarskem svetu. Oba delata nekaj drugačenga kot vsi ostali, oba delata igre, ki še jih ludje z veseljem 10 let po njihovem izidu masovno igrajo a ko pa se jih ocenuje in nagrajuje pa nekako skozi padnejo. Letos bo pobral večina nagrad BG3 kljub temu, da je igra v gameplay smislu povprečna in nič novega ne prinese na sceno. Ampak ker je part 1 poliran part 2 in 3 pa ignoriran, ter vsebuje RPG mehanike, ki jih v takem stilu ni težko ustvarit je pač wow za male možgane piscev. Ko je RDR2 izšel je igra tako kvalitetna, da še danes ni prišla nobena do te stopnje poliranosti ampak, ker je tisto leto Sony izdal TLOU P2 so se pač mogli poklonit Sonyu, da se mu slučajno ne zamerijo.
Najboljša vesoljska igra je Space Engineers. Odlični planeti, med katerimi lahko letiš in pristajaš, neskončno veliko vesolje v katero koli smer letiš in neskončno asteroidov na katerih lahko pristaneš, koplješ rudo in si tudi baze narediš. Problem pri tej igri je samo ta, da rada šrota, ko imaš enkrat preveč robe (veliko bazo, veliko plovilo/vozilo) ali pa na online rado včasih tako šteka, da igra zamrzne za eno celo sekundo ali več in potem se vrneš še za par sekund nazaj preden je igra zamrznila za nekaj sekund. Na žalost tega ne znajo optimizirati, drugače bi bila veliko bolj popularna in zanimiva. Glede Starfielda je pa tako … Še danes ne razumem najbolje delovanje orožja in opreme. Sem dobesedno še čisto mrtev pri poznavanju tega, pa sem level 50+. Marsikaj ne štekam v tej igri. Mogoče je bilo povedano že v samem uvodu igre, ampak očitno dovolj slabo, da si nisem zapomnil. Ta inventorij mi je čisto mimo, še posebej, ker ne moreš veliko nabrane robe shraniti v zaboje na ladji, zato se zanašam na čim več NPCjev, ki mi delajo družbo na plovilu (5 komadov), katere opremim z vsem, kar sem nabral … Še vedno pa potem ne vem kaj početi s to nabrano robo. Skyrim je imel vse veliko bolje in enostavneje. Nekako bi bil vesel, da bi lahko sekvence, ko prikaže kako plovilo vzleti ali pristane, jih onemogočil in skočiš direktno v vesolje ali pa na planet, ker me res ne zanima kako vzleta in pristaja. Z modi še nisem igral, bom pa zagotovo še, ampak bom še počakal par mesecev, da se bodo modi izpilili do maksimuma, ker zaenkrat se še vsi lovijo s temi modi in poskušajo na splet spraviti čim prej neki zmazek, da si ga ljudje prenesejo dol.
Wow, Space Engineers je videti hudo zabavno in tudi ocene na Steamu so skoraj samo pozitivne :O Osebno za svoj vesoljski fix veliko upov polagam v Homeworld 3 – čeprav že čisto predolgo odlašam s preigravanjem predelav prvih dveh delov in Deserts of Kharak 🙂
Probaj Space Engineers, ne bo ti žal. Problem je samo, da boš rabil veliko časa in veliko znanja ter inženirske sposobnosti, ker je igra kar zakomplicirana. Ampak, ko enkrat poznaš zadeve, lahko igra postane tako enostavna in simpl, da ti vse avtomatsko gradi, koplje rudo itd …. ampak do tega priti je pa že ogromno desetin ur. 🙂 Problem je še tudi v multiplayerju, ker če si en teden offline, se ti baza in vse izbrišejo in začneš vse od začetka. Zato je dobro, da igraš z večimi v klanu, ki vzdržujejo baze in hiše. V bistvu, če igraš v multiplayerju, vse, kar vidiš v videih v steam store, zgradiš sam iz nič. Pri starfieldu imaš recimo že hube pri gradnji ladje ali pa hub za postavitev baze na planetu, v Space Engineers si moreš bazo sam zgraditi iz kock – kot lego, in si jo zgradiš kakršno sam hočeš. Igra je hudo dobra … Ampak je enostavno prevelika. Že samo en planet je tako velik, da je že kar prevelik, isto ostali planeti, vesolje je pa itak druga pesem. Ampak ta igra je meni zanimiva zato, ker lahko si jo lahko narediš takšno, kakršno sam hočeš igrati. Je pa res, da sem tudi veliko ur zapravil samo za youtube, da sem si pogledal kako kaj narediti in kaj je kateri del. 😛 V bistvu si lahko izdelaš kar hočeš, ekstremno veliko vozilo, ali pa dvigalo, ki seže od tal planeta pa vse tja v vesolje itd.
Empress že pospešeno dela na RTX&DLSS dodatku za igro. Zadeva izgleda zelo dobro. Če uporabljate RTX serije 30 naj bi se na delovanju precej poznalo, če omogočite Resizable BAR
Glede na deabto ki jo imate, je treba dodati, da ima igra zelo počasen začetek in da dlje ko jo igraš boljša je. Sploh pa je zanimivo, da če končaš main quest večkrat in greš na novo skoz new game+, se zgodi alternativna varimata zgodbe, kjer lahko srečaš celo samega sebe iz prejšnih verzi igranja. Lahko so tudi liki v igri hudobi pa so nato prijazni v novem preigravanju ali obratno…
Na koncu pa igra je v 2 dneh prodala 6mil kopij, istočasno je igralo igro preko 1mil ljudi ( na vseh platformah). Ne gre jim slabo, enako kot Czberpunk 2077. Toliko haterjev in na koncu obe igri podirata rekorede… Spomnite se Witcher 3ke, slab začetek, sedaj pa je igra dobesedno “must play”.
Mislim, da bi bile tule prodajne številke bistveno višje če ne bi bilo Game Passa, saj večina ljudi je Game Pass naročino vzela samo zaradi te igre
S to oceno si pa hudo brcnil v temo. Že res da ima vsak recenzist svoj okus ampak 3,5 je 70%, kar je praktično najnižja ocena ki jo je Starfield dobil kjerkoli na internetu, tako da ta ocena bolj kot o različnih okusih govori o tvojem zanič okusu..
Največji problem igre, ki je močna Woke propaganda, v opisu sploh ni omenjen.
Omenjaš pa ne najboljšo optimizacija, kar je bullshit, saj igra brez problema deluje na hudo zastareli GTX 1060 na medium do high nastavitvah. Če to ni znak odlične optimizacije potem pa res ne vem.
Da tako velikanska igra nima praktično nobenih večjih bugov, kar je dandanes nepredstavljivo, tudi ni nikjer omenjeno.
Pusti recenziranje iger kakšnemu bolj izkušenemu gamerju, ti pa se raje drži recenzij hardwarea.
S spoštovanjem, ampak ne vem če sem se s kom manj strinjal v čisto vsaki točki komentarja 😀 Samo 4 dni nazaj je Eurogamer dal igri oceno 3/5 in kakor mi je znano je 3 manj od 3,5. To, da zadevo poganjaš na GTX 1060 na medium in celo high nastavitvah je pa oprosti ena navadna laž, razen če zadevo poganjaš na ločljivosti 800×600 in je vse na Low. Pa še takrat lahko v New Atlantisu upaš na slabih 20 fps-jev.
Tudi na mojem precej starem ryznu 2600 (izpod minimalnih zahtev) ter rx 590 deluje presenetljivo dobro na medium nastavitvah ter ločljivosti 1080p brez zatikanja in je zadeva popolnoma igralna. Je pa res, da nisem tip igralca, ki bi spremljal koliko fps-a imam… ampak kot že rečeno ni nikakršnih zatikanj ali pa fps dropov.
Glede prejšnega komentraja. Res je, da so določeni ( bolj po pravilu main stream gaming mediji) dal oceno okoli 7/10 ali 3/5 vendar pa dejansko ima SF oceno 87/100 kar pomeni 4,3/5 (vir: Metacritics). Je pa stvar enaka kot pri CP2077, itd. to so igre ki zorijo in so dejansko on top lvl šele čez čas, ali z optimizacijo ali z modi. CP2077 2.0 pacth je dokaz za tio.
Kar se pa tiče GTX 1060, pa le ni možno dejansko trditi, da gre za laž. dejansko lahko igra na gtx 1060. Kakšna je izskušna pa je stvar posameznika. Meni je že 90 FPS premalo. ;(
https://www.youtube.com/watch?v=7XUeoG0OZ5o (gtx 1060 gaming)