Uf, fant, kako hitro mine čas. Zdi se mi kot da smo še včeraj preigravali novo verzijo digitalne košarke NBA 2K iz košarkaško najboljše države na svetu. No, druge najboljše države na svetu. No, v bistvu so Američani letos dosegli šele četrto mesto, saj so ošabno na svetovno prvenstvo poslali svojo C ekipo in še vedno pričakovali sprehod do zlate medalje, a so na koncu utrpeli dva boleča poraza in se domov odpravili celo brez medalje.
Tisti najboljši ameriški košarkarji namreč nimajo časa za malenkosti kot so svetovna prvenstva, saj je treba doma se odločati med podpisom pogodbe za Nike ali Under Armor, potem pa se je treba še ukvarjati z gledanjem v družabne medije in zraven še tekati po odprtem mestu, opravljati neumne podnaloge ter odštevati mastne denarce, ki so hkrati edini pravi način za višanje svojih lastnih statistik.
Vsaj tako nam življenje povprečnega NBA igralca skuša predstaviti NBA 2K24, ki že dolgo časa polzi v čedalje večjo globino mikrotranskacij in dejansko jim v tem pogledu uspe biti vsako leto boljši, letos pa so končno dosegli stopnjo, kjer zadeve ne morem priporočiti niti najbolj zagretim ljubiteljem te franšize.
VIDEO RECENZIJA
Razvojna ekipa: Visual Concepts
Založnik: 2K Games
Platforme: PS5, PS4, XSX, XO, NS
Nakup: uradna stran
Datum izida: 8. september 2023
Igrano na: PS5
Ključ do igre nam je priskrbel uvoznik CD Media.
Ko sem v svojih prejšnjih recenzijah iger NBA 2K22 in NBA 2K23 težil, da je zgodba znotraj kariernega načina MyPlayer zanič, sem s tem želel založniku 2K namigniti, da naj v kovanje te vloži malce več premisleka in jo bolje tempira. Pri temu nisem bil sam, saj je veliko kritikov tarnalo nad klišejsko štorijo, ki je zahtevala čisto preveč gledanja dolgočasnih vmesnih sekvenc, kar nam je kradlo čas od dejanskega igranja košarke.
No, 2K je naše pritožbe uslišal in jih razumel povsem napačno. Namesto da bi izboljšal zgodbo in to naredil malce bolj intrigantno, je celotno zadevo praktično izrezal ven. V NBA 2K24 tako ustvarite svojega igralca, mu oblikujete obraz, nataknete ime in že je vse nared za vašo prvo tekmo v dresu vašega priljubljenega moštva. To je velika razlika v primerjavi s prejšnjimi leti, kjer smo začeli našo kariero v srednji šoli, nakar smo skočili še na izbrano univerzo, šele nato pa smo lahko začeli razmišljati o vstopu med najboljše igralce na svetu.
To stopnjevanje mi je bilo dejansko všeč, medtem ko sem tule takoj porinjen ob bok Curry-ja in to ne kot nek rezervist, ampak kot dejanski član začetne peterke, s katastrofalnimi osebnimi statistikami.
Štorija je bila tako praktično izrezana ven. Dobro, še vedno imamo neke vmesne sekvence, saj nastopamo v vlogi MP-ja, čigar oče in dedek veljata za NBA legendi. To je v bistvu samo izgovor, da v določenih segmentih igranja sezone dobimo možnost preigravanja skozi njune oči, tekme pa se takrat preobrazijo v pretekle dogodke iz NBA zgodovine. Vendar pa dejstvo ostaja, da štorije ni več in čeprav je bila zgodba podpovprečna, je še huje, da je sploh ni, saj zaradi tega umanjka kakršenkoli občutek napredovanja, zaradi česar po odprtem mestu The City tekaš še bolj zgubljen kot prej.
Mesto se seveda vrača in moram priznati, da je tokrat vsaj malce bolje optimizirano od prej. V zadevi še vedno ne vidim nekega pravega smisla, saj bi raje vse stvari, ki mi jih ponuja, opravil preko menijev, a potem seveda ne bi mogel gledati drugih igralcev, ki so v prvem dnevu nakupa zagonili stotine evrov za ustvarjanje svojega ultimativnega košarkarja.
In teh je tudi letos več kot preveč in prav žalostno se je na dan izida sprehajati po mestu in gledati igralce, ki nosijo povprečne ocene 90+, saj je jasno, da so za oblikovanje svojega avatarja pokurili vsaj 200 €. Ob njih sem se dejansko počutil kot nek klošar in to kljub temu, da sem za recenzijo dobil kopijo igre Mamba Edition, ki stane 100 € in s sabo prinese kopijo igre za PlayStation 5 in 100.000 VC-jev, ki jih nato lahko uporabimo za izboljšanje statistik, a vas bo to pripeljalo zgolj do skupne ocene 75.
Tako je žal 100 € tisti nekakšen minimalni znesek, ki ga NBA 2K24 zahteva za vsaj nekaj uživanja, saj boš drugače obstojen na oceno 65, pridobivanje novih virtualnih kovančkov pa je preko tekem, treningov in opravljanja mini nalog boleče počasno. Že res, da lahko z vztrajnim igranjem svoj virtualni jaz zlagoma izboljšaš, a pot ne bo dolga samo zaradi vseh tekem, ki jih bo treba vmes odigrati, ampak tudi zaradi ovir, ki jih boste doživeli v večigralstvu. Mesto The City ponuja ulične košarkarske spopade, a z oceno 75 boste redko kdaj dobili žogo v posest in boste največkrat tudi breme za svojo ekipo, saj se igralci s statistikami 90 preprosto sprehodijo skozi vaše blokade. To je tisti psihološki vidik igre, ki mi je tako nagnusen, saj se kot kupec igre počutiš izobčen, zaradi česar slej ali prej posežeš po kreditni kartici in po nepotrebnem zapraviš gore denarja.
Ta izobčenost se čuti v vseh drugih vidikih igranja. Na voljo je denimo novi igralni način ulične košarke 3v3, le da igrate proti umetni inteligenci, ki je razdeljena po stopnjah. A tudi ta del je nenormalno zahteven: v svoje vrste dobite dva igralca, ki pa sta po statistikah še hujša od vas, nakar se spustite v obračun in gledate v NBA košarko na steroidih, kjer se vas umetnopametni igralci, ki imajo seveda višje statistike od vas, držijo kot klop, zaradi česar mi ni uspelo zmagati niti ene tekme na najlažji težavnostni stopnji.
Ostalo je standard: vožnja po mestu do različnih oseb, ki nam naložijo razne izzive znotraj NBA tekem, gledanje v sponzorske trgovine in nerazumljivo hvalisanje zavarovalniške družbe State Farm.
Letošnja inačica igre poskuša počastiti legendarnega Kobeja Bryanta, zato so vsi transparenti oviti v njegovo ime in številko 24. V ločenem igralnem načinu Mamba Moments poskušamo poustvariti nekatere njegove najbolj značilne trenutke v njegovi dolgoletni NBA karieri, čeprav začuda manjka slovita tekma, v kateri je nasprotniku natrosil 81 točk. Seveda so tu še drugi igralni načini kot so denimo hitre tekme dveh ekip, MyNBA, ki vam omogoči igranje v nekaterih najbolj zapomljivih obdobjih NBA zgodovine in letos lahko izkusimo čas, ko je na parketih kraljeval LeBron James. Potem je tu še ženska WNBA liga in način MyTeam, ki vam omogoči upravljanje NBA ekipe bolj na široko.
Vendar pa so to samo dodatki, medtem ko je bilo tudi letos več kot očitno največ truda vloženo v igralni način MyCareer, a ta je letos še bolj oskubljen kot lani, mikrotransakcije pa tako oderuške, da si ne moreš na začetku niti več izbrati tip telesa, ampak ga je treba odkleniti kasneje. Da sploh ne omenim vseh tistih značk, ki jih je treba odklepati in zdaj lahko celo nazadujejo, sistem pa je zakompliciran in čisto premalo pojasnjen, tako da znajo biti novinci povsem izgubljeni.
Tako kot vedno bom tudi letos potarnal, da je ta gonja po mikrotransakcijah prav žalostna, saj se zadeva igra izvrstno. Animacije so še bolj napredne od prej, nekateri igralci pa so zdaj tako dobro poustvarjeni, da stvar postala že malce strašljiva.
A kaj ti vse to pomaga, če igra izide in te že v začetnem meniju nagovarja k nakupu zlatih kovančkov, NBA 2K24 pa že od dneva izida ponuja nakup ne ene, ampak kar dveh sezonskih prepustnic. Molzenje denarja je letos ne samo doseglo dno, ampak je tega tudi izbilo, zato dvomim, da si bom NBA 2K25 sploh upal zagnati, kaj šele da bi ob njem zapravil ure igranja v namenu delanja recenzije.
