Assassin’s Creed Mirage – vrnitev na začetek bi bila lahko bolj pogumna

Franšiza iger Assassin’s Creed se v zadnjih letih muči s krizo identitete. Začetki serije so se rodili leta 2007 in takrat je imel Ubisoft za njo neko vizijo: spočeti naslov, ki bi veliko polagal na realizem, zraven pa bi ustvaril še štorijo, ki bi nam povedala rojstvo ceha morilcev Assassins. Vse to je originalna igra tudi dostavila in nato formulo še dopolnila s trilogijo nadaljevanj, kjer je v glavni vlogi nastopal Ezio in čeprav so bile to kritiško dobro sprejete igre, se je Assassin’s Creed z vsakim delom bolj oddaljeval od realizma, saj je želel Ubisoft zadevo približati masam.

Novodobni Assassin’s Creed imajo dandanes bolj malo skupnega z originalom, saj so se svetovi začeli širiti, Ubisoft pa je preko dodatkov začel vpeljevati fantazijske elemente, tako da smo v zadnjem delu Valhalla med drugim obiskali vikinška nebesa in nastopali v vlogi bogov. Stvar je postala že malce smešna, zato je založnik pritisnil na zavoro in obljubil novo igro, ki naj bi se vrnila na začetke serije in dostavila bolj intimno izkušnjo, ki bi nas spomnila, zakaj smo Assassin’s Creede sploh vzljubili.

Razvojna ekipa: Ubisoft Bordeaux
Založnik: Ubisoft
Platforme: PC, PS5, XSX
Nakup: uradna stran
Datum izida: 5. oktober 2023
Igrano na: PS5

VIDEO RECENZIJA

Rodil se je tako Mirage, ki nas štorijalno resda vrne na začetek serije, vendar pa je Ubisoftu zmanjkalo poguma, da bi dostavil res svežo izkušnjo, saj je zraven primešal nekatere lastnosti modernih poglavij, tako da Mirage na koncu ne doseže vsega obljubljenega potenciala.

V glavni vlogi tokrat nastopa Basim, ki se ga morda spomnite iz Valhalle, Mirage pa nam predstavi njegovo zgodovino, ki se je začela na ulicah Bagdada, naš junak pa je zlatnike sprva služil kot lopov, ki se mu je šlo samo za hiter zaslužek. Nakar nekega dne naleti na večji izziv, ko mora iz kleti palače izmakniti skrivnostni artefakt, a ta s sabo prinaša veliko večjo nevarnost kot pa bi si sprva mislil. Basimu uspe zbežati, nakar se zateče v trdnjavo morilcev imenovano Alamut, kjer se podvrže testiranju, meditaciji in vsemu, kar bo iz njega naredilo Jedija. Na koncu mu odrežejo še prst in že je pripravljen za odhod v Bagdad, kjer bo moral pokvariti načrte zlobnemu cehu, ki je znan pod imenom The Order, zraven pa bo moral rešiti še tegobe meščanov, ki se brez njega niso zmožni premakniti iz enega konca ulice na drug.

Vse to se sliši tipično za Assassin’s Creed naslov in priznati moram, da imam že vrh glave nekih skrivnostnih entitet, ki se skrivajo za železnimi maskami. Zgodba sicer nikoli ni bila neko močno vodilo Assassin’s Creed iger in tudi tokrat ob dogodkih ne boste ravno sedeli na robu sedeža, saj glavni in stranski liki niso nek fenomen, naš Basim pa vsebuje osebnost mokre krpe in tip mi je šel na živce že v Valhalli, tule pa je še toliko bolj tečen, saj je neprestano pred kamero.

Pretirano ne navduši niti lokacija. Bagdad se pač nahaja sredi puščave, kjer mora vsak ob jutranjem vstajanju najprej iz ušes in nosa spihati kilograme peska, zato tudi okolica nosi zamorjeno barvno paleto, kjer prevladujejo rjavi odtenki. Morda so me razvadile lokacije kot je sončna Grčija ali pa še vedno peščeni a vseeno precej bolj barviti Egipt, vendar pa je tam dogajanje naprej vlekla tudi bolj prevzetna mitologija, saj smo se na vsakem koraku srečevali s kipi, templji in NPC-ji, ki so častili razna božanstva. Morda bi se moral bolj podučiti o zgodovini Iraka, a dejstvo ostaja, da je na splošno svet znotraj Miraga bolj mrtev in statičen.

Je pa nekaj popestritve dobila igralna formula. Mirage namreč končno da spet malce več poudarka na umore in prikritost, tako da jo bomo najbolje odnesli, če nas pri misiji nihče ne vidi in se na koncu odrešimo samo tarče. Tako je pametno vsako lokacijo najprej pregledati preko drona, pardon ptiča, nakar izberemo svojo izbrano pot ter poskušamo stražarje odstraniti čim bolj potiho in neopazno. Pri nekaterih večjih misijah lahko še dodatno načrtujemo pristop, saj lahko denimo podkupimo bližnjo ekipo upornikov, ki nato zamoti stražarje, mi pa s tem dobimo dostop v trdnjavo.

V praksi se to sliši fajn in na trenutek tudi je, a slej ko prej bo pri tem šunjanju šlo nekaj narobe. Ubisoft namreč ni spremenil same srži igralne formule, zaradi česar smukanje velikokrat izpade nerodno, saj je bil v igro preprosto prenesen igralni model Valhalle, ta pa ni bil narejen za skrivalniško igro. Basim sicer ima za pasom nekaj orodij, ki mu omogočajo odstranjevanja tarč na bolj prikrit način, a velikokrat bo še zmeraj moral čepeti v grmovju in preko žvižganja klicati stražarje proti sebi, nakar jim iz zasede zasadi nož v grlo. V praksi stvari izpade včasih naravnost smešno, saj Basim dobesedno stopi izza grmovja, tarčo ubije in nato zvleče nazaj, sovražni vojak pa medtem gleda naravnost v nas, a ne naredi ničesar. Ko nas že razkrinkajo se ne zgodi nič posebnega: umetna inteligenca je tumpasta in njeno edino pravo orožje so oklepljeni velikani in posebni napadi, ki jih ne moremo blokirati, vse ostalo pa lahko pariramo in nasprotnika nato ubijemo z enim zamahom sablje. Včasih je navala vseeno preveč, zato je treba zbežati, a stražarji Bagdada so očitno bolj slabo plačani, zato obupajo nad zasledovanjem po nekje 10 sekundah.

Assassin’s Cred Mirage vsebuje veliko manjšo mapo, saj bomo v bistvu igranje izvajali znotraj enega mesta in njegove okolice, k sreči pa nam tokrat na mapi ni treba gledati v milijon nekih ikonic. Stranske misije sicer še vedno obstajajo, vendar pa jih skoraj nikoli ne najdemo organsko, ampak preko table znotraj domačega oporišča. Te misije niso preveč raznovrstne, saj se delijo na ubij nekoga, pospremi nekoga in ukradi nekaj, vsebujejo pa tudi dodatne cilje kot je denimo opravljanje naloge, brez da bi nas kdo opazil, to pa nam prinaša denarce in posebne medalje, ki jih nato lahko izrabimo za najemanje skupine pomagačev ali pa za odklepanje posebnih skrinj. Po mestu bomo našli tudi razne zaklenjena vrata, ki jih je, tako kot v Valhalli, treba odkleniti preko mini ugank, skrinje znotraj pa vsebujejo surovine za nadgrajevanje orožij in pripomočkov. Nadgradenj orožij sem se sicer izogibal, saj sem redno dobival nova orožja, ki so nosila tudi večje točke zadane škode, tako da sem surovine raje hranil za orodja, ki ob nadgradnjah dejansko dobijo spodobne bonuse.

Kar se grafike tiče sem že omenil zamorjene barve, ostalo pa se kaj preveč v primerjavi z Valhallo ni spremenilo. Že pri Vikingih sem tarnal nad zastarelimi animacijami obrazov, tri leta kasneje pa stvar samo še toliko bolj izstopa. Recimo, da je stvar še vedno nekoliko opravičljiva, saj je tole manjši naslov, ki se prodaja za 50 €.

Mirage sicer stopi v pravo smer, saj sem boleče pogrešal začetke te serije, vendar pa bi Ubisoft kljub temu lahko šel malce bolj v ekstreme. Kazen za misije, kjer vas odkrijejo stražarji, bi lahko bila višja, Basim pa bi moral pri opravljanju misij na razpolago imeti bolj prefinjen sistem smukanja naokoli. Če se vračamo že na začetke bi lahko Ubisoft vključil moj najljubši del trilogije drugega dela: posebne stopnje, ki so bile usmerjene povsem platformsko, za svoj trud pa si na koncu dobil prav lepo nagrado v obliki frajerskega oklepa. Tudi stranske misije bi bile lahko bolj globoke, saj v bistvu samo pomagaš brezimnim NPC-jem, ki jih pozabiš skoraj takoj ko si z njimi zaključil svojo pot.

Assassin’s Creed Mirage bi tako lahko na koncu bil veliko več kot pa samo polovični poskus obujanja preteklosti, a upam, da bo Ubisoft vztrajal v tej smeri in nam v prihodnosti dostavil naslov, ki bo idejo bolj intimne igralne izkušnje popeljal na naslednjo stopnjo.