Nekaj časa je že minilo, odkar smo v letu 1987 prejeli rojstvo enega najbolj priljubljenih fantazijskih univerzumov z imenom Warhammer. Iz namizne vojaške igre metanja kock in premikanja figuric je uspel postati nekaj večjega ter se ločiti na dva dela. Prvi je tako imenovan Star Svet, poln junakov, srednjeveških travm s pridihom futuristične tehnologije, zraven pa lahko zaznamo tudi precejšni ščepec sadizma. A nam je danes aktualnejši drugi del, distopični vesoljski univerzum, ki ga odlikuje pretirana in polsatirična krutost, kjer se gotska veličastnost sreča s domišljijsko vizijo kaotične prihodnosti. Pogosto imenovan “grimdark” – je postal eden najbolj neustavljivih ciljev pobega za otroke s pretirano navdušenostjo do supervojakov, ogromnih številk, rasizma in vojnih zločinov v galaktičnem merilu.
Računalniške igre so seveda odigrale pomembno vlogo pri uresničevanju in širjenju tega ne preveč dobrega sporočila Bogov kaosa širšemu občinstvu. Čeprav je trg preplavljen z nešteto akcijskimi in strateškimi igrami različne kakovosti, so bolj introspektivne in karakterno usmerjene izkušnje bile do sedaj grobo zanemarjene. Zato je rusko-ciprski Owlcat Games ponosno stopil naprej s trditvijo, da so zgradili “prvo računalniško igro igranja vlog v vesolju Warhammer 40,000” – dosežek, ki ga pozdravljam, čeprav ne razumem, zakaj je trajalo tako dolgo. S predhodnim izidom Baldur’s Gate 3 so si sovji mačkoni vsekakor zadali ogromen zalogaj, zato dajmo pogledati, ali so uspeli dostaviti nekaj vrednega, da nosi naziv velikega Cesarja.
Razvojna ekipa: Owlcat Games
Založnik: Owlcat Games
Platforme: PC, PS4, PS5, XSX, XO
Steam: Nakup
Datum izida: 7. december 2023
Cena: 49,99 €
Zvrst: Izometrično igranje vlog
Dobrodošel v deželi krompirjevih poganjkov
V Rogue Traderju nisi niti superčloveški bojevnik, niti brezimni poveljnik neštetih brezimenskih vojakov. Si nepričakovan dedič družine von Valancius, starodavne dinastije močnih trgovskih baronov. Gre za raziskovalce/trgovce, katerim poseben politični status daje večjo svobodo pri krmarjenju po ksenofobičnem in pokvarjenem Imperiju, polnem pravil. Po kratkem prologu, kjer doživimo nekaj zabadanja hrbtov in predstavitev osnovnih mehanik, se nenadoma znajdeš kot absolutni vladar več kilometrov dolge vesoljske ladje in par tisoč duš, ki trdo delajo, da jo ohranjajo v pogonu. Herojstvo in pustolovščina čakata – a na obzorju so se znašli temni oblaki.
Seveda moraš pred tem zgraditi svoj lik – konec koncev gre za igro vlog! Različni portreti likov, ki jih najdeš na izbiro, predstavljajo vrhunsko vizualno poslastico, vendar bi si želel videti malo več raznolikosti ter nenazadnje večje število raznolikih opcij. Mnoge možne konfiguracije so na koncu videti precej podobno, s krompirjevimi poganjki in izbočenimi čeljustmi vsepovsod, na ne nujno pričakovanih mestih.
Sicer je ustvarjanje lika v veliki meri znan proces, kjer po določitvi videza svojega lika izbiraš med različnimi ozadji, arhetipskim razvojem klas in drugimi značilnostmi. Tvoj domač planet, prejšnja kariera in travmatična preteklost vse prispeva k oblikovanju lastnosti in sposobnostmi in pripomorejo pri razvoju unikatnega sloga igranja. Nič ni posebej revolucionarnega, vendar sem kljub temu preživel nekaj ur med analizo različnih kombinacij. Oboževalci univerze Warhammer bodo zagotovo cenili, da različne možnosti niso le abstrakcije kot “vojščak” ali “lovec”, ampak so ukoreninjene v pisano vesolje igre. Bi pa bil vesel malo večje izbire klas, saj sem po dveh urah in pol v partiji šestih imel tri osebe z isto klaso in podobnimi spodobnostmi.
In tako je bil rojen Edmund von Valancius, ostrostrelski taktično nadarjen poveljnik Astra Militariuma z željo po širjenju imena Velikega Cesarja po neraziskanem vesolju.
Bojevanje po vesolju in po tleh
Ker Owlcat izrecno omenja igranje vlog, sem takoj pomislil na klasične naslove, kot so Baldur’s Gate, Neverwinter Nights in Fallout – igre, ki so, morda ironično imenovane, temeljile na izometričnem nadzoru skupine likov s poteznimi bitkami. Rogue Trader temelji na podobnem igralnem sistemu istega imena, in s svojimi poteznimi bitkami, raznoliko širino opcij v pogovorih in psevdo-izometrično perspektivo kamere, se igra močno naslanja na nostalgično in konvencionalno formulo.
Seveda so tu tudi novitete. Morda gre največ razlik že v samem stilu bitk, ki jih komplimentirajo tudi med-ladijski konflikti v vesolju Warhammer. Koronus sektor – oddaljeni kotiček galaksije, v katerega je igra postavljena – je poln priložnostnih piratov, raznovrstnih heretikov in še marsičesa hujšega. Različni strelski loki, manevriranje in polnjenje ščitov so bistveni deli teh vesoljskih bitk, ki, v nasprotju z drugimi okolji igre, delujejo nekoliko pusto in abstraktno. Kljub temu pa medgalaktični boji in njihova spremljajoča ekonomija nadgradenj, posadke in popravil dodajo malo dodatnega leska in pomagajo prodati fantazijo Rogue trader-ja.
Druga točka, kjer Rogue Trader odstopa od norm, je v zvezi z trgovino in inventarjem. Kjer mnoge druge igre igralcem napolni žepe z neumnostmi in smetmi, ki jih nato prodaš trgovcem, Rogue Trader pa to obrne malo drugače. Tvoji žepi bodo še vedno polni smeti, vendar je ne boš mogel enostavno prodati komurkoli.
Namesto tega se vse spakira v različne pakete, ki jih lahko podariš bolj ali manj sumljivim trgovskim organizacijam. S tem povečaš svoj sloves pri ustrezni frakciji in odkleneš nagrade v obliki dodatne opreme in virov. Zakaj so to naredili, je malo težko določiti. Po eni strani se zdi nekoliko neintuitivno glede razumevanja vrednosti vsega, saj lahko po drugi strani vse stvari od trgovcev “kupiš” zastonj, v kolikor imaš dovolj visok sloves in “profitabilnost”. Po drugi strani pa cela ideja izvoza blaga zelo dobro harmonizira z igralčevim statusom.
Običajni bojni sistem je na prvi pogled bolj tradicionalen, z liki, ki se izmenjujejo pri premikanju in napadanju. Če si že kdaj igral igro istega žanra, ne bi smel biti popolnoma izgubljen. Vendar pa sistem še vedno vsebuje nekaj lastnih idej. Ena je, da se po napadu ne moreš več premakniti. Sprva se zdi kot nadležna omejitev, vendar s to omejitvijo pride ustvarjalnost. Vloga častnika je še posebej dobra pri kršenju pravil igre z dajanjem dodatnih potez drugim likom. Tako lahko postopoma začneš skakati naprej v vrsti in napadati izven sekvence. Hkrati lahko nenadne spremembe v toku boja odklenejo posebne sposobnosti, in vsaka uporaba magije počasi redči ločnico med našim svetom in svetom demonov…
Nekaj svojevrstnega
Kljub prepoznavnemu izhodišču se Rogue Trader še vedno čuti kot lastna igra. Ker gre za digitalno igro, je v ozadju vključenih veliko skritih metov kock in izračunov. To drži tako v bitkah kot tudi v drugih situacijah. Po mojih izkušnjah strateška igra uspe ali propade glede na sposobnost igralca, da se uči iz svojih napak, in ker igra vsebuje malo morje različnih pasivnih in aktivnih sposobnosti, je tu prisotnih več takšnih situacij.
Vsekakor se splača izvedeti več o tem, kako dejansko delujejo krvave bitke, saj jih igra obsežno uporablja. Seveda jih včasih lahko preprečiš s pogovorom ali taktično domiselnostjo vendar je moto Warhammer 40,000 z razlogom “OBSTAJA LE VOJNA” in nisi tu, da bi pleskal… razen s krvjo. Nekateri bi si želeli, da bi bile igralčeve sposobnosti – od znanja o imperiju, vesoljcih in veri do zdravilstva in zlatega jezika – bolj izkoriščene, vendar situacijo popolnoma razumem. Univerza je po svoji naravi ultimativna, in težko je najti ravnotežje tem, koliko boja je preveč boja v svetu, kjer le-ta predstavlja 90% sveta.
Vendar pa je zame največja inovacija – ali najbolj zanimiv prispevek k žanru – združevanje klasičnega računalniškega RPG-ja z Warhammer 40,000. Stvaritelji se morda radi naslanjajo na trope in teme znanstvene fantastike, vendar je življenje v 41. tisočletju postalo popolnoma svojevrstno napram drugim franšizam – kar je dobro. To je svet, poln ksenofobije, dogmatičnega vraževerja in nepojmljive tehnologije. Svet, kjer je najhujša paranoja pogosto upravičena, kjer je sosed vedno heretik in kjer nenehna vojna ostaja edina stalnica.
Ampak najpomembneje je, da gre za svet, katerega moralni kodeks je precej oddaljen od naše običajne percepcije tega, kaj je prav in kaj narobe – in to vesolje naredi zanimivo za igranje. Primer tega je, da je včasih vredno razstreliti svet s par milijardami civilistov, če boš s tem otežil napredek silam kaosa. Če si dogmatični sledilec pravil, obstaja veliko priložnosti za izvedbo tistih, ki odstopajo od ozke poti pravičnosti in vesolje je polno prepovedanih ritualov in okultnih artefaktov, ki le čakajo, da jih nekdo uporabi. Tretje etično “načelo”, s katerim igra deluje, daje prednost skupnosti in kompromisu. Morda ponuja bolj sprejemljiv pogled na dobro in zlo – toda v 41. tisočletju to morda ni tisto, kar pričakuješ.
Fino je videti, kako se razvijalci niso izognili prikazovanju gršega dela vesolja. Mnogi pripovedni tropi, ki bi se drugje lahko zdeli klišejske – velika naloga, neizbežna usoda, težke odločitve, notranji demoni – imajo tukaj dodatno brutalno težo: Nisi trgovec na črno zaradi tega, ker je Patrick Stewart to napovedal v sanjah, temveč zato, ker bi ti to lahko močno koristilo v prihodnosti.
Težko je uskladiti tipična pričakovanja o pustolovščini, heroizmu in enotnosti s svetom, ki ga zaznamuje pesimizem in nezaupanje. Družbeni, politični in verski konflikti resnično dobijo glas in obraz skozi spremljevalce, ki jih srečate v igri. Tu razvijalci plešejo težek ples med ustvarjanjem likov, ki so hkrati karizmatični in zanimivi, vendar tudi svojevrstni. Bojevita nuna mora biti fanatična in ksenofobična – kot diktira njena pripadnost – brez da bi to povsem onemogočilo njeno družbo. Čarovnica mora biti uporniška in skrivnostna – ne da bi dejansko nase navlekla vsakega inkvizitorja.
Denar je sveta vladar
Največja kritika glede igre leti predvsem na vprašanje financ. Rogue Trader je robustna igralna izkušnja, ustvarjena s spretnimi rokami, vendar ni dvoma, da bi lahko bila še veliko boljša, če bi bil njen proračun večji. Ne gre za to, da izgleda kot cenena smet – vendar je še vedno podvržena nadležnim tehničnim omejitvam.
Mnogi vizualni učinki bi lahko bili bolj bleščeči, pogovori bolj poglobljeni z več opcijami (sploh glede na to, kako nas je zadnje leto razvajal Baldur’s Gate 3), več pogovorov bi lahko imelo glasovno spremljavo, vendar je moje glavno razočaranje omejena kamera, ki v resnici ne omogoča, da bi se približal glavnim likom in svetu okoli njih. Rogue Trader zna pokazati toliko zanimivih in nenavadnih vidikov vesolja, več kot le oklepnike in tanke, zato je škoda, da kamera ovira pot potopitve v svet.
Ko rečem, da je Rogue Trader spominja na klasike vlog, kot sta Baldur’s Gate in Fallout, na žalost to velja tudi za tehnične težave. Več različnih animacij je včasih prenehalo delovati, sovražniki so parkrat zamrznili pred končanjem njihove poteze in le-to nadaljevali komaj po minutnem predahu, določene spodobnosti ob izidu niso delovale in odločitve včasih niso najbolje razvidne. Deli uporabniškega vmesnika so brez besedila in govor ne ustreza vedno tekstu na ekranu.
Vse to so stvari, ki sem jih doživel v drugih igrah iste vrste, in škoda je, da so negativne tradicije ostale ohranjene. Na srečo nisem doživel, da bi se kakšna naloga ali potek misije zataknila, vendar moram priznati, da sem pogosto mislil, da gre le za vprašanje časa. Z vsem tem v mislih, skupaj s hitrim pregledom razvojnega tira razvijalcev in zgodnjimi napovedmi razširitvenih paketov za prihodnje leto, si težko ne predstavljam izboljšano in konsolidirano definitivno izkušnjo v prihodnosti.
Rogue Traderja nočem prikazati kot nedokončano ali omejeno igro. To je dobro napisana vesoljska pustolovščina z ogromno vsebine in igralnim časom, ki lahko znaša tudi sto ur. V primerjavi z letošnjimi velikimi naslovi, kot sta Baldur’s Gate 3 in Starfield, morda ne izgleda kot pisana noviteta, vendar sta nas Larian Studios in CD Project Red naučila, da ne smemo podcenjevati evropskih razvojnih studiov, kar se tiče RPG-jev. Moja kritika igre zato ni, da je preveč podobna klasikam, ampak, da je trenutno žrtev nekaterih njihovih težav.
Razsodba
(+) Prvi Warhammer 40.000 RPG s fokusom na zgodbo
(+) Več kot spodobno igranje vlog
(+) Zanimive novitete
(+) Odlična atmosfera in zanimiva narativa
(+/-) Razumevanje sveta zahteva poznavanje Warhammer univerze
(-) Tehnične težave
(-) Ponekod so opazne omejitve žanra in proračuna
