Sestavljanje lestvice najboljših iger leta 2023 je bilo težje kot vsa leta prej, saj se je na nas letos zgrnila cela poplava kvalitetnih naslovov in zalotil sem se, kako občasno preigravam tri večje naslove in poskušam zraven žonglirati še zasebno življenje, saj te ljudje v hiši drugače grdo gledajo če z njimi po cel dan ne spregovoriš besede in za vse to preprosto ni dovolj ur v enem dnevu – kaj šele da potem spišeš recenzije in posnameš video material.
Vendar pa mi je na koncu, po burnem debatiranju samim s sabo, iz bogatega kataloga leta 2023 uspelo izluščiti tistih pet najbolj prepričljivih iger, ki so me najbolj navdušile in me hkrati prepričale, da igričarski industriji še ni zmanjkalo svežih idej za ustvarjanje privlačnih igralnih formul.
5. Baldur’s Gate 3
Baldur’s Gate 3 je tista igra, ki si preprosto zasluži mesto na vrhu lestvic pa naj jo dela kdorkoli hoče – tudi tisti, ki jim morda niso preveč blizu RPG-ji. Razvijalec Larian Studios je s to igro dokazal, da ga lahko od zdaj naprej prištevamo med najbolj spoštovane studie igričarske industrije in ta sloves si je prislužil upravičeno. Baldur’s Gate 3 je dolgo preživel znotraj programa Early Access, med tem časom pa je pilil igralno formulo, upošteval želje in kritike igralcev, nakar je v končni verziji dostavil izjemno globoko fantazijsko izkušnjo, z naprednim poteznim bojem in zanimivimi liki.
Ni pa Baldur’s Gate 3 moja najljubša igra letošnjika in šel bi celo tako daleč, da bi zanikal trditve, da je Larian s to igro postal novi BioWare. Slednji je v svoji zlati dobi, ko je spočel legendarne igre tipa Dragon Age: Origins in Mass Effect, še vedno znal spisati bolj zanimivo zgodbo in privlačnejše spremljevalce. To je morda moja edina večja pritožba nad tem naslovom: da je morda tempo občasno prepočasen in da bi pisci skupaj spravili malce bolj zanimivo štorijo, ki bi bolj povlekla k tisti stari navadi, ko se preprosto nisem mogel odtrgati od igranja. Zato je Baldur’s Gate 3 še vedno pri meni spoštovanja vreden naslov, ki pa ga osebno ne bi postavil na sam vrh letošnjega igričarskega pridelka.
4. Armored Core 6
Visokooktanska akcija, ki jo je s sabo prinesel Armored Core 6 je tako nepopustljiva, da sem se moral občasno vstati izza mize in se malce sprehoditi po stanovanju, preden sem se spravil nazaj v akcijo. Ogromni roboti mi navadno niso privlačni, vendar pa me je razvijalec FromSoftware hitro prepričal, da se morda temu naslovu splača ponuditi priložnost in kar naenkrat sem počel stvari, ki jih v igrah ne maram preveč: kupoval in nadgrajeval sem opremo, primerjal statistike oklepov in orožij, brskal po internetu za optimalno kombinacijo orožarne, večkrat povsem spremenil sestavo svojega robota, za povrh pa sem se še malce pomudil ob barvanju in natikanju nalepk na različne predele pločevine.
Armored Core 6 je tako odlično tempiran, da ti misije vzamejo včasih 20 minut, občasno pa si s stvarjo zaključil v manj kot 5-minutnem segmentu, zraven pa te spremlja zgodba, ki sicer ni preveč globoka, a vsebuje dovolj misterioznosti, da te presneto zanima, kaj se bo zgodilo v naslednji odpravi. Nakar skočiš v akcijo, ki se na začetku zaradi vsega zdi kar malce preveč zakomplicirana, a ne traja dolgo in že hitro preklapljaš med orožji, prožiš specialke, se hitro izmikaš napadom, medtem pa na ekranu vrši serija eksplozij, ki bi te lahko hitro zmedla, če ne bi FromSoftware izgotovil tako dobrega nadzora in preglednosti, zato boš ob smrti, in teh bo proti koncu veliko, večkrat zaklel, a boš nato po kratkem premisleku ugotovil, da si za neuspeh kriv sam, nakar boš poizkusil še enkrat. In potem še enkrat. In tako do konca kampanje, kjer boš lahko stvar z oddihom odložil ali pa pljunil v tla in se lotil novega izziva v obliki New Game+.
3. Dead Space
Predelava ene mojih najljubših igričarskih grozljivk Dead Space je praktično popolna. Studio Motive je izvirni material poprijel z rokavicami in z velikim spoštovanjem ohranil praktično vse njene vidike, razen nadležnega streljanja asteroidov, in vse skupaj nato prenesel v izboljšan pogon, ki hodnike vesoljske ladje USG Ishimura naredi še bolj srhljive in zapomljive.
Rezultat je oživljena legenda, ki je pridobila tudi nekaj na izboljšanem nadzoru in vsebini, naš protagonist Isaac pa zdaj lahko tudi spregovori kakšno besedo, kar je bila tista sprememba, ki mi je povzročala največ skrbi, a se je na koncu izkazala za povsem sprejemljivo potezo.
Dead Space v prenovljeni obliki še bolj izkaže ves svoj potencial intrigantne zgodbe, kjer skrivnostni artefakt spremeni ljudi v grozljive mutirane, ki jim kosti prebadajo meso in edini način, da jih pokorimo, je streljanje v njihove okončine, ta del igranja pa je tokrat tako nagnusno podroben, da zdaj lahko celo vidimo, kako iz kosti odpadajo posamezni medaljoni mesa.
A žal imamo občutek, da predelava ni dosegla prodajnih pričakovanj in da bo EA zopet upokojil to presneto ambiciozno vesoljsko srhljivko, ki v nadaljnjih delih v dogajanje vplete še verski kult. O predelavi drugega dela ni bilo slišati prav ničesar, Motive Studio pa trenutno dela na Iron Man igri, ker očitno Marvela nikoli nimamo dovolj.
2. Lies of P
Igro Lies of P sem med svojim preigravanjem iz računalnika izbrisal vsaj trikrat in se nato po kakšnem dnevu premisleka zopet spravil v ponovno inštalacijo, saj mi zadeva preprosto ni dala miru in vedno znova sem se vračal v njen negostoljubni objem, saj sem med obdobjem ohlajanja jeze prišel na idejo nove taktike ali pa sem na YouTubu videl nekoga, ki je mojega nepremagljivega šefa odpravil z nekim orožjem, ki ga sam še nisem preizkusil.
Studiu Neowiz je v prvem poskusu uspelo opraviti nemogočo nalogo: dostaviti “soulslike” izkušnjo, ki ni samo oponaševalka iger izpod razvijalca FromSoftware, ampak jim lahko konkurira in nekatere celo premaga – Lies of P bi denimo postavil pred predelavo igre Demon’s Souls in Dark Souls 2.
Lies of P s sabo prinese odličen sistem bojevanja, dobro sestavljene stopnje, dokaj zanimivo zgodbo, šefe, ki vsebujejo več stopenj in dobro stopnjevanje akcije, ki nam včasih nasproti postavi sovražnika, ki se sprva zdi kot nemogoča naloga, a z vadbo preko desetin smrti se da na koncu zaobvladati vsakega tolovaja.
Prostora za izboljšave je še veliko, vendar je že ta prvi poskus razvijalca Neowiz tako impresiven, da res komaj čakamo na nadaljevanje, ki je že napovedano, saj znamo dobiti izdelek, ki bo zapustil oznako soulslike in ga bomo vpisali kar pod soulsborne.
1. Hi-Fi RUSH
Kdo bi si mislil, da me bo letos najbolj navdušila igra, ki je izšla že januarja in to tako nepričakovano, da ji založnik Bethesda ni namenil prav nobenega proračuna za oglaševanje: igra Hi-Fi RUSH je bila najavljena in nato takoj na voljo za igranje, kritiki in igralci pa smo bili naravnost odpihnjeni nad njeno kvaliteto, presenečeni pa smo bili tudi nad razvijalcem Tango Gameworks, ki je pred tem izdeloval samo grozljivke tipa The Evil Within in Ghostwire Tokyo.
Hi-Fi RUSH pa se od teh iger ne bi mogel bolj razlikovati. Gre za barvito tretjeosebno avanturo, ki je v bistvu ritmična igra, saj se naš heroj Chai nad sovražnike spravi s svojo kitaro, tako da je treba zamahovati v ritmih ozadne glasbe in na ta način ga muva v bistvu cel svet okoli njega. Boj je preprost, a vseeno zahteva kar nekaj preciznosti in kombiniranja udarcev, glasbena podlaga pa je naravnost odlična – v enem segmentu skozi zvočnike udari skupina Prodigy s komadom Invaders Must Die in takrat me je igra dokončno prepričala, da ji bom podaril naslov najboljše igre letošnjika.
Vendar pa Hi-Fi Rush ne dostavi samo odlične tempirane kampanje, ki redno dostavlja nove nasprotnike, ti pa zahtevajo različne pristope napadov, saj se zabavamo tudi ob odlično spisanih likih in komediji, ki je za razliko od kakšnega Borderlandsa dejansko smešna, spremljamo pa tako verbalno kot tudi fizično komedijo.
Hi-Fi Rush je preprosto spektakularen in je ravno dovolj dolg, da se stvar ne čuti preveč razvlečeno in nobena njegova sestavina se ne zdi odvečna. Odlično tempiran izdelek je tole pri katerem praktično ne najdem minusov, dostopen pa je tudi vsem naročnikom servisa Game Pass.
