S serijo Final Fantasy nimam veliko izkušenj, saj sem bil v mladosti pripadnik PC tabora in dokler sem si pridobil svoj prvi PlayStation, je razvijalec in založnik Square Enix spočel že toliko delov te serije, da bi za pregled in vrstni red vseh naslovov potreboval že kar zajeten priročnik.
Zato se raje držim samo svežih delov, ki kakšnega predhodnega znanja ne zahtevajo, vendar pa sem še vedno razočaran nad zgrešeno priliko, da nikoli nisem preigral originalnega Final Fantasy 7, saj vam zdaj ne znam točno opisati, kako dobro se je Square Enix odrezal pri predelavah in če bi mi te, kot nostalgiku in privržencu izvirnika, povzročale pomisleke ali hvalo.
Zato se boste morali zadovoljiti z mnenjem nekoga, ki je v sagi Final Fantasy 7 novinec in kot tak sem nad drugim delom predelave Rebirth naravnost navdušen. Čeprav si drugi del s prvim poglavjem deli marsikakšno podobnost, je celotna zasnova tako razširjena in nadgrajena, da se zdi izvirnik samo kot nek prototip idej, ki jih je Square Enix prepeljal na naslednjo stopnjo.
VIDEO RECENZIJA
Razvojna ekipa: Square Enix
Založnik: Square Enix
Platforme: PS5
Nakup: PlayStation trgovina
Datum izida: 29. februar 2024
Igrano na: PS5
Štorijalno je tole seveda neposredno nadaljevanje prvega dela, zato je predhodno znanje tega skorajda nujno, čeprav boste tudi poznavalci predhodnika na začetku bili malce zmedeni. Square Enix se je namreč malce poigral z idejo multiuniverzuma, tako da boste hkrati spremljali zgodbo iz dveh ločenih dimenzij: eno, kjer glavne vloge zastopajo dobro znani obrazi Clouda, Tife, Barreta, Red XIII-a in Aerith in drugo, kjer so se stvari odvile malce drugače in pomembno vlogo nosi Zack.
Vendar tega mešanja ni preveč in se v glavnem zgodi samo skozi vmesne sekvence med poglavji, večino časa pa boste preživeli v vlogi Clouda, ki je skupaj z druščino zapustil mesto Midgar in je zdaj skočil v objem… No, še enega mesta, ki se tokrat imenuje Kalm. Vendar sprehajanje skozi ulice prve naselbine ne predstavlja večino izkušnje tako kot je bilo to v prvem delu, saj se v dogajanje kmalu vmeša zlobna vojska Shinre in nam ne preostane drugega kot pa da pobegnemo izven zidov, tam pa nas pričaka resnično odprti svet, ki sem ga v seriji Final Fantasy izkusil do sedaj samo preko 15. dela.
Da se bo Rebirth znebil utesnjenih hodnikov prejšnjega dela in nam predstavil svet, kjer se lahko kadarkoli podamo skorajda kamorkoli je bilo znano že iz predhodnih najav in odkrito rečeno od tega dela igralne izkušnje nisem pričakoval preveč. Vendar me je Square Enix ujel nepripravljenega, saj je bilo v ta del vloženega ogromno premisleka in proračuna, tako da širne planjave travnikov, puščav in kamnitih predelov niso tam samo zato, da bi podaljšale pot od enega objektiva do drugega, ampak jih je dejansko veselje raziskovati tako peš kot tudi preko jahanja štemplja serije – izjemo prisrčnih Chocobojev.
Final Fantasy 7 Rebirth v formulo odprtega sveta ne porine kakšnih resnih novitet, a ima to srečo, da so pri meni naleteli na človeka, ki ima izjemno rad tiste stranske opravke iz iger tipa Assassin’s Creed – če so le ti v meji normale in se ne čutijo kot zapravljanje časa. Square Enix se je naloge lotil premeteno in svet poselil z vrsto izbranih opravil kot je odklepanje stolpov, opravljanje posebnih bojevalnih izzivov, iskanje manjših oaz, odkrivanje zakladov in preiskovanje skrinj, ki se sicer začno ponavljati, a pri vsaki od teh opravljenih nalog imaš občutek, da si nekaj dosegel. Bodisi so to nabrane izkušnje, nov košček oklepa, nabrane surovine ali pa nov vnos v enciklopedijo, ki jo motri Chadley, ta pa je z neprestanim klicanjem tokrat še bolj tečen kot v predhodniku.
Med tekanjem in jahanjem skozi odprti svet vas ves čas spremlja druščina spremljevalcev, ki bi lahko med raziskovanjem malce več čebljala med sabo, namesto da ima dialoge rezervirane samo za tiste glavne misije. Med odpravo po svetu vas spremlja celoten nabor herojev, kar zna sčasoma narasti na pravo mini vojsko spremljevalcev, a v boju nadzorujete samo trojico izbrancev, medtem ko ostali sedijo na rezervni klopi in proti grdavžem pljunejo kakšno zmerljivko.
Vendar pa smo s temi obstranskimi dejavnostmi opisali samo tiste, ki jih srečamo zunaj zidov mest, medtem ko znotraj najdemo še kopico dodatnih opravil. Ena najbolj pogostih spremljevalk je mini igra Queen’s Blood, ki sem jo sprva nameraval ignorirati, nakar me je njena pogostost pojava začela spominjati na Gwent iz igre The Witcher 3 in kmalu mi je postalo jasno, da bi se bilo pametno naučiti njena pravila. Ko sem to enkrat dal za sabo sem s to mini igrico postal kar malce zasvojen in se veselil vsakega novega nasprotnika, a kmalu sem se moral spopasti z novim mini izzivom, nakar sem v lučkastem mestu naletel še na celo poplavo takšnih mini izzivov. Skratka, če so vam takšne obstranske zadeve, ki dejansko držijo nekaj globine, po godu, potem boste iz Rebirtha potegnili veliko vrednosti.
Bojevanje je v osnovi enako prejšnjemu delu, a kot vse stvari je tudi to razširjeno z novimi mehanikami. Final Fantasy 7 Rebirth je sicer še vedno RPG, a nadgrajevanje posameznih likov ni tako pomembno kot realnočasovno sukanje meča, izkoriščanje posebnih napadov in iskanje šibkih točk manjših in večjih nasprotnikov. Največ šteje vaša oprema, ki jo boste zopet nadgrajevali preko svetlečih frnikul Materia, nato pa se vržemo v spopad in se pametno odločamo med trenutki napadov, zdravljenja, branjenja in proženja posebnih specialk v navezi s partnerji, vsake toliko pa lahko v pomoč vpokličemo tudi posebnega izbranca, ki v bojno areno lahko vskoči v podobi gorečega feniksa ali kogarkoli, ki ga imate že v naboru ali pa ste ga odklenili skozi igranje. Rebirth ni lahka igra in med igranjem sem še posebej na začetku naletel na izzive, ki sem jih moral večkrat ponoviti, pred tistimi večjimi šefi pa je pametno s sabo na bojno polje prinesti zvrhan koš zdravilnih napitkov in se v izzive spustiti s primerno izkustveno stopnjo partije. Pretepanje je sicer uživantsko, a bi potožil nad malce prevelikim naborom letečih nasprotnikov, kamera pa včasih rada ponagaja in targetira napačnega sovražnika.
Kakor je svet spočetka zanimiv za raziskovanje in vas vleče skozi novo odklenjene regije, sčasoma tudi to postane malce utrujajoče. Square Enix je sicer poskrbel, da igranje ne postane preveč enolično in odprtosvetne naloge preseka z glavnimi, ki so malce bolj štorijalno osredotočene, vendar pa povsem ne more odpraviti utrujenosti stranskih opravkov. Ti so resda izbirni, vendar pa se mestoma čutijo nujni, saj drugače ne morete pridobiti stopenj, kar zna glavne misije narediti presneto težke. Morda bi se malce obregnil tudi ob samo zgodbo, saj je tole naravnost ogromna igra, ki pri enem preigravanju zlahka preseže 60 ur, a veliko od teh se zdi preveč razpotegnjenih. Dober primer tega je trenutek, ko v nabor likov pridobimo Yuffie, nakar se tempo dogajanja povsem upočasni in zapravite eno uro, da splezate iz nekega peščenega jaška, vmes prižigate dvigala in preko iztreljevalnika vrvi skačete med posameznimi predeli. To je del glavne štorije, ki celokupni izkušnji ne prinese ničesar in je tam samo zato, da se lahko Rebirth pohvali z igralno dolžino.
Omeniti je treba še grafično plat, ki sicer ni slaba in na konzoli PlayStation 5 ponuja dva načina delovanja. Seveda sem takoj preklopil na tistega, ki ponudi več sličic na sekundo, a igra za tekoče delovanje žrtvuje preveč: teksture so mestoma nepodrobne in zamazane, na splošno pa ločljivosti manjka ostrine, zaradi česar dobiš občutek, da igraš neko verzijo igre, ki bi ji na PC-ju zmanjšal grafične nastavitve na minimum. Glasbena podlaga vsebuje zanimiv in zapomljiv izbor skladb, vendar pa se nekatere preveč bučno predvajajo ob neprimernih segmentih, takrat pa tudi težje slišiš dialoge spremljevalcev.
Final Fantasy 7 Rebirth tako ni popoln naslov, vendar pa se je pri meni osebno, ki nimam nostalgičnih pogledov na prejšnje dele, zapisal kot najboljši posamezni del te franšize in še vedno sem šokiran nad tem, kako je Square Enix uspel formulo predhodnika nadgraditi v vseh pogledih in spočeti izkušnjo, ki se preprosto čuti kot prihodnost cele serije. Komaj čakam na zaključek trilogije in upam, da bo vse naučene lekcije Rebirtha Square Enix odslej uporabil tudi za kovanje povsem novih poglavij Final Fantasyja, ki je te dni močnejši kot kadarkoli prej.
