Ara: History Untold je bila prvič razkrita že leta 2022 med poletno predstavitvijo Microsofta z obljubo konkuriranja na področju 4X poteznih zgodovinskih strategij. No, predvsem si je nadela vlogo konkurenta zloglasnemu Civilization, ki ga doslej še nihče ni uspel pahniti s prestola. Zdaj, več kot dve leti kasneje, je igra končno izšla na PC (Xbox različica je še načrtovana). Po mnogih beta preizkusih in posodobitvah, se tako pojavlja vprašanje. Je Ara: History Untold vredna igranja? No, odgovor je… odvisno. A več v nadaljevanju.
Preden se lotim prave ocene, naj povem eno malenkost. Čeprav sem velik ljubitelj RTS žanra, nimam ogromno količino izkušenj v podobnih igrah. Tako da, če pričakuješ analizo od nekoga, ki ima 1000 ur Civilization za sabo in bi lahko primerjal vsako travno bilko in prebavne navade voditeljev obeh iger – tukaj tega ne boš dobil. Če pa te zanima mnenje nekoga, ki ga žanr zanima, a ni povsem nor nanj, potem beri dalje!
Razvojna ekipa: Oxide Games
Založnik: Xbox Game Studios
Platforme: PC
Steam: Povezava
Datum izida: 24. september 2024
Cena: 59,99 €
Zvrst: 4X strategija
Učenje zgodovine?
Ara: History Untold je delo Oxide Games, ki ga sestavljajo razvijalci, ki so v preteklosti sodelovali pri razvoju Civilization V. Z Aro so pri Oxide Games želeli ustvariti igro, ki bi inovirala 4X žanr, ki je na področju zgodovinskih strategij s par neuspešnimi izjemami doživel le malo inovacij. Torej so obljube precej velike. Kako inovirati, a se hkrati boriti za prevlado med največjimi imeni, ki sledijo ustanovljenim tirnicam? Po približno tednu igranja lahko rečem, da morda niso popolnoma zadeli vseh ciljev, a zagotovo so uspeli ustvariti vrednega tekmeca v žanru, ki je, bodimo iskreni, stagniral bolj od mojih rastlin na okenski polici. Ko smo že pri tem, je morda čas, da jih zalijem…
Ob zagonu igre najprej izbereš med enoigralskim ali večigralskim načinom, nato pa si izbereš svojega velikega vodjo. Tukaj Ara misli širše od Civilization, saj nudi kar 41 unikatnih zgodovinskih osebnosti. Res je sicer tudi, da so v stilu modernega časa nekatere, kot je Aleksander Veliki, zaklenjene za dodatnim nakupom, a nabor vsekakor ni majhen.
To ni le seznam velikih imen, ampak vključuje tudi manj znane, a pomembne osebnosti, kot so George Washington, Boudicca, Sappho, in drugi, vsak z določenim optimalnim načinom igranja, za vsakega pa ti ob izbiri sledi navdušena zvočna razlaga, zakaj si je ta oseba zaslužila priti v začetno… 41terico. Če ti že ne uspe osvojiti sveta, lahko vsaj izpadeš pameten med razlaganjem, kdo je bil Wilma Mankiller, vsem, ki to želijo slišati, ali pa tudi ne.
Pazi, da ne zgrmiš iz zemljevida!
Če bi opisal vse mehanike igre, bi verjetno stran vrgel več časa od optimističnega uporabnika slovenskega javnega prometa, zato bom raje izpostavil najbolj zanimive dele. Večina preostanka je tako ali tako že poznanega vsakemu poznavalcu žanra.
V osnovi je igra zelo podobna Civilization. Šok, saj vem. Gre za potezno igro, postavljeno na mrežni sistem, kjer začneš v antičnem obdobju in se sčasoma prebiješ do sodobnega časa (in morda še dlje). Vsako polje na zemljevidu je razdeljeno na 2-6 kvadrantov, na katerih lahko gradiš. Občasno kateri od njih vsebuje tudi posebne osnovne dobrine, ki imajo večjo vlogo, kot bi pričakoval ob igranju podobnih iger. Cilj je preživeti do konca in pri tem doseči čim večjo količino prestiža. Le tega pa lahko zaslužiš z izpolnjevanjem različnih nalog: gradnjo mest, ustvarjanjem triumfov, zmagovanjem v vojnah in marsikaterih drugih dejavnostih, ki so značilne za cvetoče civilizacije.
Največja inovacija je sistem dobrin in predelave le teh v izdelke in napredne različice, ki jih nato lahko koristiš za izboljšavo življenja tvojih podanikov ali pa za boljšo produktivnost posameznih zgradb. Gre za odlično nadgradnjo klasičnih sistemov, ki se v podobnih igrah pogosto počutijo nedodelani. Vsekakor bi podoben sistem rad videl tudi v prihajajoči Civilization igri, saj močno razširi celotno igro, saj se moraš zraven vsega ukvarjati tudi s tem, ali so tvoji ročni spretneži izdelali dovolj plugov za vsa žitna polja.
Igranje je razdeljena na tri akte, vsak akt pa je razdeljen na štiri tehnološka obdobja. V le teh nenehno raziskuješ nove tehnologije. Ko jih obvladaš dovolj, ti je podarjena čast prestopa v naslednje obdobje. A pozor! To ti prepreči raziskovanje tehnologij, ki so ti še ostale v prejšnjem obdobju, kar lahko kasneje hitro obžaluješ. Ko večina igralcev napreduje skozi vsa štiri tehnološka obdobja, igra preide v naslednje dejanje. Največja težava? Najmanj impresivne civilizacije oziroma civilizacije z najmanj prestiža so na koncu vsakega obdobja izločene iz igre in zatonejo v pozabo. Očitno je podpovprečnost smrtno nevarna. Naj ti to da misliti!
Bojna polja in diplomatske zvijače
Najbolj zanesljiv način za pridobivanje prestiža je gradnja velikih zgodovinskih spomenikov, kot sta Stonehenge ali Piramide, ki ob zaključku gradnje vedno prinesejo veliko prestiža. A morda nimaš potrebnih virov ter tehnologij za njihovo gradnjo, ali pa ti sosednjo državo vodi arhitekt hitrih prstov. Vsak zgodovinski spomenik je lahko zgrajen le enkrat. Če te drug narod prehiti, ostaneš brez vsega – razen grenkega okusa poraza in večne zamere do novega smrtnega sovražnika, kar nas lepo vodi v naslednjo točko.
Kaj bi bila zgodovinska strateška igra brez vojne? Ara tu ponuja zanimiv pristop. Enote, ki jih ustvariš, lahko postaviš kjerkoli na zemljevidu – ne glede na to, kje so bile ustvarjene. Med tem procesom se odločaš tudi, kako jih boš organiziral v formacije, ki nudijo dodatne taktične prednosti. Denimo, lahko ustvariš legijo s štirimi borci, ki naredijo “zid ščitov”, ki zahteva tri enote za bližnji boj in eno za daljinski napad.
Čeprav lahko vojno razglasiš kadar koli, te to stane prestiža, razen če imaš pravi razlog za boj – in ne, dejstvo, da je luna v senci Jupiterja ni dovolj dober razlog, Karen. Če te denimo nek narod napade, lahko po koncu vojne razglasiš maščevalno vojno in prestižna cena bo precej nižja. Seveda lahko to lepo izkoristiš v svoj prid, da maščevanje spremeniš v genocid. Nič ni lepšega kot malo zdrave zgodovinske maščevalnosti!
Kdo ima čas za 15-minutne poteze?
Velika novost Are v primerjavi z njenimi žanrskimi sorodnicami je sočasni potezni sistem v večigralskem načinu. Namesto čakanja na druge igralce, vsi izvedejo svojo potezo hkrati. Tako se dogajanje precej pospeši. A čeprav to pomeni manj čakanja, se včasih zgodi, da je igra še vedno prepočasna. Recimo, v eni večigralski igri z mojim prijateljem, prvih 120 potez ni bilo veliko dogajanja.
Zdaj, če si ljubitelj hitre akcije, je to mogoče rahlo razočaranje – a hej, saj veš, kako pravijo: Počasi se daleč pride! Razen seveda, če ne dobiš prej rdečega kartona zaradi prenizkega prestiža ob koncu akta.
Ne ravno renesančna mojstrovina
Čeprav Ara: History Untold ne izgleda slabo, tudi ni ravno vizualni presežek, sploh za dandanašnji čas. Stil igre je nekoliko risankast, kar deluje dobro, zemljevid pa lahko približaš do te mere, da vidiš vsakega posameznika, kako meče les na kup. Ampak bodimo realni – to je verjetno zabavno zgolj na papirju.
Igra prioritizira funkcionalnost in berljivost, kar je sicer super, ampak nekateri vizualni elementi delujejo, kot da bi prišli iz leta 2006. Enote so denimo med premikanjem po zemljevidu prikazane le kot 2D ikone. To doda občutku, da je igra deležna nižjega proračuna od konkurence.
Največja težava pa je, da deluje počasneje od Štajerca na Martinovo. Če igraš na prenosniku, boš včasih dobil občutek, da gledaš diapozitiv. Na močnejšem računalniku gre sicer bolje, vendar je vse skupaj sploh ob vsakem začetku nove poteze vidno počasnejše – skoraj, kot da bi se programerji odpravili na kratko pavzo. Seveda je v letu 2024 pričakovano, da bo vsak groša vreden igričar premogel vsaj soliden igričarski računalnik, a Civilization je glede tega veliko obzirnejši do manj premožnih ljubiteljev strategij.
Ni brez napak
Čeprav ima Ara globino in potencial, se ne znebi občutka, da nekaj manka. Na primer, odnosi z drugimi narodi so včasih precej nepregledni. Zakaj me je neka država nenadoma razglasila za sovražnika? Hm, morda imajo slab dan, verjetno pa ni pomagalo tudi, da sem muslimanskemu sosedu za rojstni dan prinesel pečenega odojka – kdo bi vedel.
Boj v Ara močno spominjajo na le tega iz Civilization 4. Enote napredujejo po nivojih, ampak jih ne moreš prilagajati ali nadgrajevati v njihove sodobnejše različice. Tako je vse malo preveč poenostavljeno. Ja, zabavno je gledati, kako se bitke odvijajo v 3D načinu, a zdi se, da je to bolj luksuz kot nuja – resnično bi lahko ta sredstva produktivnejše vložili v izboljšanje osnovnih mehanik bojevanja.
Seveda je nekaj zanimivosti pri tem, kako lahko postaviš enote v določene formacije, ampak večinoma gre še vedno za princip “vojska z večjo številko zmaga”, pri čemer manjša številka popolnoma izgine. Želim si, da bi 3D boj v Ara imel večji taktičen pomen, da bi recimo prečkanje reke ali napadanje enot v gozdu vplivalo na izid bitke, ali da bi lahko pobegnil iz boja in nato uporabil teren, gibanje in pozicioniranje, da bi nadomestil številčno slabost. Ampak ne, večinoma velja: “Če je tvoja vojska manjša, imaš pač smolo. Se vidimo v naslednji vojni.”
Razsodba
(+) Raznolikost in številčnost voditeljev civilizacij
(+) Sistem dobrin in izdelkov
(+) Hkratno igranje v večigralskem načinu
(+/-) Nenavdihnjen, a funkcionalen bojni sistem
(+/-) Ponekod pomanjkljiva diplomacija
(-) Osnovna vizualna podoba
(-) Slabo delovanje in optimizacija
