Kot starejši igralec nimam nič proti eri predelav v kateri trenutno živimo. Kdo ne bi rad podoživel nekatere legendarne igre, ki smo jih včasih z radostjo preigravali po cele dneve in to v novejši grafični podobi ter posodobljenimi mehanikami, ki bi znale v igranje privabiti novejšo generacijo igralcev? Predvsem ti so navadno boječi do starejših iger in jih nekako razumem – osebno lahko noč in dan opevam zanimiv in neizprosen svet, ki nam ga je 20 let nazaj dostavila igra Gothic 1, a ko novi igralec prime zadevo v roke in ugleda okorno premikanje in spozna, da moraš za preprost napad vsakič izvesti kombinacijo dveh tipk, bo ta zadevo hitro izbrisal iz diska ter na Steamu zahteval vračilo denarja.
Obstajajo pa projekti, ki takšnih obdelav preprosto ne potrebujejo – vsaj ne še zdaj. Sem notri uvrščam tudi grozljivko Until Dawn, ki je prvič izšla leta 2015 in je takrat predstavila surovo moč konzole PlayStation 4. Stvar je izjemno dobro videti še danes, zato mi je bila bizarna odločitev Sonyja, da namerava to stvar zdaj obdelati v nov pogon, zraven pa bo računal polno ceno 70 €.
VIDEO RECENZIJA
Razvojna ekipa: Ballistic Moon
Založnik: Sony
Platforme: PS5, PC
Nakup: Steam, trgovina PlayStation
Datum izida: 4. oktober 2024
Cena: 69,99 €
Zvrst: Grozljiva avantura
In ti dvomi so se izkazali za pravilne, saj mi po preigravanju kampanje še vedno ni čisto jasno, zakaj ta stvar obstaja, obstoječim lastnikom originala pa bolj težko priporočim odštevanje denarcev za nadgradnjo.
Originalno igro je leta 2015 spočel studio Supermassive Games in s tem se je začel tudi njihov, skorajda lastno ustvarjeni žanr grozljivk, ki so v bistvu interaktivni filmi. Na zaslonu boste tako večino časa spremljali dialoge, ki jih velikokrat prispevajo kvalitetni igralci, nakar vsake toliko dobite nad njimi nadzor, sprejemate odločitve in ob “akcijskih” momentih ob pravem trenutku pritisnete tipko, ki se izriše na zaslonu.
Supermassive Games je to formulo nato preselil v svoje ostale igre in jo minimalno spreminjal, vendar je formulo skozi leta vseeno malce razvil. Predelava Until Dawn nas medtem vrne na začetek njihovih iger, za njo pa je poskrbel studio Ballistic Moon, ki je zdaj kampanjo preselil v pogon Unreal Engine 5, igralnih elementov in zgodbe pa se ni dotikal, čeprav v bistvu originalna igra ni bila neka nedotakljiva mojstrovina.
Štorijalno spremljamo skupino najstnikov, ki se spravijo v neko oddaljeno zasneženo kočo in to po tragičnih dogodkih iz uvoda, kjer je ta ista skupina prisostvovala skrivnostnemu izginotju dveh sester, ki sta v bistvu izginili po njihovi krivdi. Po takšni tragediji se marsikdo ne bi želel vrniti na takšno lokacijo, a tule imamo pred sabo skupino izjemno potrebnih najstnikov, ki so se od takrat poparčkali med sabo, kar je med njimi sprožilo tudi nekaj zamer. Igra nam lepo prikaže njihove raznolike osebnosti, ni pa nihče med njimi kakšna takšna dobričina, da bi zanj res navijal. V bistvu mi je bila med njimi res všeč samo Sam, pogojno pa sem prenašal še Chrisa.
Kampanja se začne dokaj nedolžno, saj skupino teh oseb, med katerimi nam igra redno preklaplja nadzor, pripeljemo do koče, a vmes dobimo občutek, da je razvijalec komaj čakal, da damo ta uvod za sabo in se začnejo dogajati grozljive stvari. Tako nismo v koči niti 5 minut, preden nekdo pride do ideje, da bi bilo pametno vse te ljudi izolirati in poslati na različne lokacije, tako da v bistvu nimamo niti časa, da bi v koči prižgali luči, preden Mike in Jessica odideta v temo proti neki ločeni kolibi.
In tu se začnejo dogajati strašljive stvari in če ste v zadnjih letih igrali kakšno od iger razvijalca Supermassive Games, potem vam bodo vse te stvari že znane. Until Dawn veliko stavi na strašenje filmskih slasherjev, kar pomeni obilico tako imenovanih “jump scareov”, kjer nenadoma nekaj na vas skoči, a se ta nekaj na koncu izkaže za dokaj nedolžno stvar.
To strašenje je najprej bazirano na realističnosti: na gori je očitno nek serijski morilec, ki je pred tem ubil tudi prej omenjeni sestri in je zdaj prišel dokončati delo. Nekje na polovici igre se štorija nato zasuka v povsem drugo smer in zadnja četrtina mi je bila osebno dokaj velika bedarija, ki se izneveri dokaj učinkovitemu začetnemu grajenju srhljive atmosfere.
Kot rečeno: igranje je v glavnem sestavljeno iz gledanja vmesnih sekvenc in sprejemanja vmesnih odločitev, ki nato vplivajo na nadaljnje igranje. Te odločitve lahko sprejemate znotraj akcijskih sekvenc in se tako denimo med bežanjem odločite, ali boste splezali po kakšni bližnjici ali pa jo ucvrli po daljši poti, nakar bo vmes treba še pritisniti na kakšno tipko. Bolj malo je počasnega raziskovanja, kjer lahko poberemo kakšen predmet ali pa preberemo odvržen košček dnevnika, vendar tudi med temi igralni segmenti lahko vplivamo na nadaljnji potek štorije. Naš cilj je, da poskušamo vse člane ekipe pripeljati do konca žive in če vmes sprejmemo kakšno neumno odločitev, to lahko za nekoga pomeni gotovo smrt. Včasih ta pride, pa čeprav smo uspešno vmes pritisnili vse tipke, a smo spregledali vmes pobrati kakšen predmet, ki bi ga nato lahko kakšen lik v kritičnem elementu uporabil za samoobrambo. A to ni vedno naša krivda: takrat ko lahko malce raziskujemo vas bo zamorilo boleče počasno premikanje lika in dal bi celo kraljestvo za gumb, ki bi sprožil tek. Zato sem se včasih zalotil, da sem preprosto šel naravnost naprej, namesto da bi zgubljal čas z raziskovanjem in zaradi tega nisem preveč trpel: na koncu sta mi poginila samo dva osebka. Počasno premikanje gre bržda na račun tega, da je igranje zdaj preseljeno v tretjeosebno maniro, namesto da bi lokacije gledali iz statične kamere, s čimer ne bi bilo nič narobe, če bi igra dejansko kaj od tega pridobila, a se to ne zgodi.
Grafično gledano je tole lepa obnova originala. Prenovljena osvetlitev scen je dobrodošla, nadgrajene teksture pa dajo nekaterim obrazom fotorealistični videz. A ta grafična lepota ni popolna: včasih vidimo animacije ustnic, ki ne ustrezajo izgovorjeni besedi, mestoma pa animacije izpadejo prav smešno: kot da bi povsem nehale delovati. V zadnji četrtini igre sem naletel tudi na nekaj težav z osvetlitvijo, hudo pa najeda tudi dejstvo, da je konzola PlayStation 5 zmožna vsega 30 sličic na sekundo in da izbire pri temu nimamo.
Until Dawn ni sicer katastrofalna predelava, a je po mojem mnenju nepotrebna, usluge pa ji ne dela niti dejstvo, da je izšla ob boku grozljivke Silent Hill 2, ki je po vsebini in kvalitete predelave kilometre pred svojim konkurentom. Cena za tole stvarco je absurd in čeprav dobimo povsem nov konec, ki več kot očitno namiguje na nadaljevanje, bi vseeno nakup priporočal čez nekaj mesecev, ko razvijalci malce popravijo hecnosti z animacijami in morda tudi znižajo ceno.
