Za nami je še eno presneto aktivno igričarsko leto, ki je, tako kot vedno do sedaj, vsebovalo svoj delež vzponov in padcev, zato se je ob tem trenutku pametno ozreti nazaj in si pogledati vse tiste stvari, ki so nam popestrile leto 2024 ali pa nam, igričarskim kritikom, izčrpale še nekaj tiste poslednje energije iz igranja.
Tudi letos smo naleteli na kar nekaj smrdljivih min, ki smo se jih odločili obeležiti v lestvici petih največjih razočaranj leta 2024. Naštete igre sicer ne bi označil za naravnost zanič, saj nekatere od njih vsebujejo nekaj dobrih idej, a nato te niso bile dobro izpeljane ali pa že od začetka obstoj tega naslova ni imel nekega pravega smisla in je smrdel po želji hitrega zaslužka iz strani založnika.
Poglejmo si torej 5 največjih igričarskih razočaranj leta 2024 in ob tem potihem pomolimo, da ti večji neuspeli projekti tudi v letu 2025 ne bodo spet pripeljali do obsežnih odpuščanj.
5. Until Dawn
Še dobro so spomnim, kako so igralci leta 2015 pozivali Sony, da grozljivko Until Dawn predela tudi za PC. Založnik se je tem prošnjam takrat samo smejal, saj je bilo takrat nepredstavljivo, da bi Japonci kakšno od svojih ekskluziv preselili iz konzol PlayStation, a danes je realnost drugačna in malokdo si lahko še privošči izdati igro samo na eni platformi.
Žal je selitev igre Until Dawn prišla prepozno, saj je smo vmes dobili cel kup iger, ki so enako igralno formulo dopolnile in popestrile, Sony pa je sicer poskrbel za predelavo originalne igre, a je tej dodal bore malo novega, zaradi česar se igralno čuti zastarano, cena pa je naravnost komična, saj za ta devet let stari naslov založnik zahteva polno ceno. Until Dawn me je kot oboževalca grozljivk pustil hladnega in čeprav nova zaključna sekvenca namiguje na potencialno nadaljevanje, tega sam ne bom pričakoval z zadržanim dihom.
4. Skull and Bones
Še ena igra, ki je izšla daleč za svojim idealnim datumom je Ubisoftov Skull and Bones. Po njem smo ravno tako vzklikali dobro desetletje nazaj, ko nam je igra Assassin’s Creed 4: Black Flag predstavila superiorni sistem morskih bitk in igralci so orgazmično pričakovali ločen naslov, ki bi vse te mehanike samo še nadgradil in se povsem usmeril v življenje gusarja. Ravno to bi moral originalno biti Skull and Bones, nakar se je ta zapletel v razvojni pekel, leta so vmes minevala, vsaka novica glede razvoja igralne formule pa je igralcem nataknila cinične nasmeške.
Na koncu smo dobili neko večigralsko zadevo, ki ni bila ne tič, ne miš. Pomorske bitke so sicer še vedno tu, a Skull and Bones je bil daleč od gusarske avanture, ki nam je bila obljubljena leta nazaj. Krova ladje praktično ne smeš zapustiti, zato so po vodi splavale sanje, kjer bi s soigralci lahko po otokih iskal sledi zakopanih zakladov v obliki zlatnikov in zalog ruma in na splošno se zdi, da tale igra obstaja samo zato, ker je moral Ubisoft opraviti neko zakonsko obvezo, ki bi drugače pripeljala do mastne tožbe.
3. Dragon Age: The Veilguard
Leto 2024 je morda postalo tisto v katerem sem dokončno obupal nad kanadskim studiem BioWare, ki je več kot očitno postal samo še senca samega sebe. Po dveh neuspelih projektih Mass Effect: Andromeda in Anthem je po letih prestavljanj izšla igra Dragon Age: The Veilguard in čeprav bi to označil za boljšo od prejšnjih dveh iger, je celokupno bila igra še vedno eno gromko razočaranje.
Za The Veilguard sem gojil upanja vse do takrat, ko je režiser igre v intervjuju izjavil, da je prvi del Origins imel temačno pripoved, a da BioWare ni več takšen kot je bil, zato tudi ne želijo delati takšnih zgodb. Takrat se mi je pred očmi izrisala tema, saj je bil Dragon Age: Origins eden od redkih naslovov, ki se je upal povedati bolj odraslo fantazijsko zgodbo, vse to pa je zabelil z odlično spisanimi liki, ki so kar klicali po romancah.
The Veilguard je po drugi strani povsem oropan svoje identitete in čeprav je boj bolj zabaven kot v prejšnjih poglavjih, je vse drugo podpovprečno – od medle zgodbe, preveč živobarvne palete in kompanjonov, ki ne poznajo nobenega konflikta sploh in se zato zdijo kot statisti, ki so tam samo zato, da glavnega lika vzpodbujajo in mu pojejo hvalnice.
2. South Park: Snow Day!
Zadnji dve igri na tem seznamu postavljata vprašanje: “Zakaj tole sploh obstaja?”. No, odgovor je jasen: zaradi želje po zaslužku, a ta odgovor je sprejemljiv samo za založnika, medtem ko smo igralci zaradi teh projektov lahko samo žalostni in razočarani.
South Park: Snow Day! je tretji večji igričarski projekt, ki se naslanja na slavno licenco animirane serije in pričakovanja igralcev so bila zato velika. Predhodni igri The Stick of Truth in South Park: The Fractured but Whole sta bili namreč odlični, saj sta to bili RPG izkušnji iz katerih se je prav cedila ljubezen do risane serije, pri ustvarjanju igralne podloge pa sta celo sodelovala originalna avtorja Trey Parker in Matt Stone.
Žal je Snow Day! zavrgel praktično vse, kar je iz prvih dveh delov naredilo tako popularni igri. Enoigralska kampanja, dobra zgodba in zvrhan kupček originalnega straniščnega humorja so postale stvari preteklosti, saj se Snow Day! vrti okoli večigralstva, prepoznavna grafična podoba serije pa je zdaj skočila v neprivlačne 3D modele, ki so odbijajoči že v napovedniku, medtem ko je samo igranje ena velika žalost, ki bi verjetno kmalu zaprla strežnike. Snow Day! je dokaz, da je nekatere stvari dobro soditi že po platnicah in tole stvar bi bilo pogojno zanimivo igrati le če bi bila zastonj, a založnik zanjo zahteva konkretnih 30 €.
1. Suicide Squad: Kill the Justice League
Suicide Squad je še ena igra, ki je že ob prvem napovedniku sprožala pomisleke, nakar smo dobili igro, ki je morda za vedno pokopala dobro ime razvijalca Rocksteady Studios, ki je pred tem spočel izjemno spoštovano trilogijo iger Batman: Arkham, nakar je skoraj desetletje delal Kill the Justice League.
Spet smo torej bili priča razvijalcu, ki je znan po kovanju enoigralskih izkušenj, da mora zdaj vse delavne navade spremeniti in ustvariti live service naslov, ki je povsem usmerjen v skupinsko igranje in bo ves čas dodajal novo vsebino, obenem pa bo založniku prinesel gore denarja. Igralci so se tej ideji uprli, kar ni bilo težko, saj je Kill the Justice League izšel v več kot očitno nedokončanem stanju in ga zato ni bilo težko popljuvati.
Prodaja je bila slaba, tisti, ki pa so vseeno vztrajali ob igranju, so morali preigravati izjemno ponavljajočo se vsebino, nakar so DLC-ji bili še bolj revni in so izšli samo zato, ker je založnik ob igri prodajal sezonsko prepustnico.
Kako slabo sprejet je bil ta naslov vam pove že dejstvo, da je bila ta 10 mesecev stara igra nedavno znižana za -95 % na vsega 3,5 €, kar pomeni, da si želi založnik od nje čimprej oprati roke in dvomimo, da bodo strežniki sploh preživeli tekoče leto, zato je tudi ob tej nizki ceni nakup odsvetovan.
