Pravijo, da po vsakem dežju vedno posije sonce in po izliti jezi v članku največjih igričarskih razočaranj leta 2024, je edino prav, da zapišemo tudi kako hvalnico na račun naslovov, ki so me lani najbolj prepričali v svojo kvaliteto.
Presenetljivo je bilo pisanje seznama najboljših iger težje od tistega, kjer sem na kup zbral kopico razočaranj, saj je bilo leto 2024 izjemno dobičkonosno glede zabavne igričarske vsebine, zaradi česar sta iz seznama na koncu izpadli igri Metaphor: ReFantazio in Black Myth: Wukong, a si zaslužita vsaj častni omembi. Metaphor je uvrstitve stala sicer zanimiva, a preveč razvlečena vsebina, medtem ko se je Black Myth za moje okuse preveč usmeril v golo pretepanje šefov, s tem pa je zanemaril raziskovanje stopenj, ki so za povrh vsebovale preveč nevidnih zidov.
Izbrana peterica naslovov tako po mojem mnenju predstavlja nekaj najboljšega, kar je iz sebe izvrglo leto 2024, aktualno leto pa zna biti še bolj vznemirljivo: navsezadnje se bo letos zgodil neverjeten trenutek, ko bomo dejansko dobili novo poglavje serije GTA, februar pa bo tako naphan z igrami, da me že zdaj bolijo prsti od kontrolerja.
5. Indiana Jones and the Great Circle
Legendarni arheolog Indiana Jones je sicer upravičeno ena najbolj prepoznavnih ikon filmskega sveta, a to slavo si je prislužil na račun originalne trilogije filmov. Žalostno je namreč dejstvo, da je Indy svoj zadnji res dober film dobil leta 1989, vse od takrat pa smo gledali v revna nadaljevanja, ki preprosto niso nosile čara originalnih pripovedi.
Krivico se je odločil popraviti razvijalec Machine Games, ki je preko igre Indiana Jones and the Great Circle lahko naredil tisto, kar sodobna tehnologija filmov preprosto ne more narediti: slavnemu arheologu natakniti obraz mlajšega Harrisona Forda in ga poslati na pot nove avanture, kjer ne manjka akcijskih sekvenc, dobrega humorja in odlične glasbene spremljave. Igra nas tako prepričljivo vrne v čas, ko so bile pripovedi bolj preproste in so slonele na karizmi Indyja, ki mu je v tej izkušnji glasilke superiorno posodil Troy Baker.
A ni vse samo v obujanju nostalgije, saj je zadeva tudi povsem dobra igra, ki dostavi dobro in raznoliko igralno formulo in čeprav smo najprej imeli pomisleke glede prvoosebnega pogleda, je Machine Games dokazal svoj talent in raziskovanje starodavnih templjev preko te perspektive naredil še bolj atmosferično.
4. Astro Bot
Prepoznavna ikona Sonyjevih iger si je na letošnji podelitvi The Game Awards prislužila krono najboljše igre leta in čeprav je na naši lestvici ne bomo uvrstili tako visoko, je vseeno treba omeniti, da je tole zagotovo ena najboljših iger leta 2024.
Ne moremo sicer mimo tega, da je celotna kampanja v bistvu oglas za Sonyjev raznovrsten katalog iger in med igranjem bi si želeli malce več težavnosti. Vendar Astro Bot te minuse zlahka odtehta na račun svoje originalnosti, saj tako raznolike platformščine že dolgo nismo ugledali in praktično vsaka stopnja te preseneti z neko novo igralno mehaniko, ki za povrh še dobro izkoristi naprednosti igralnega ploščka DualSense.
Razvijalec Team ASOBI je znova dokazal svoj talent in zdaj je res čas, da se usmerijo v izdelavo povsem originalne franšize, kjer se studiu ne bo treba mučiti z oglaševanjem Sonyjeve strojne opreme, ampak se bo lahko osredotočil zgolj na pisanje dobre zgodbe in ustvarjanje prepričljivega igralnega sveta.
3. Like a Dragon: Infinite Wealth
Osebno se ne bi opredelil za zvestega oboževalca serij iger Yakuza, ki jih je nato razvijalec RGG prekrstil v Like a Dragon. Kljub temu, da sem že večkrat poskusil igrati bolj zgodnje igre tipa Yakuza 0, mi arkadni pretepaški sistem preprosto ni po godu, zato mi je do sedaj uspelo dokončati zgolj ločeno kampanjo igre Judgment pa še tam sem se pri igranju dodobra namučil.
A najnovejši naslov Like a Dragon: Infinite Wealth je ta moj največji problem odpravil z levo roko, saj je dostavil potezni pretepaški sistem, ki me je brž posrkal v svoje dogajanje. To je velik korak do mojega srca, saj boste večino kampanje preživeli znotraj takšnega ali drugačnega merjenja pesti in tega sistema se enostavno nisem nikakor mogel naveličati. Nakar so ostale stvari samo še nadgradile uživancijo: smešne, a zabavne stranske naloge, mini igre in raznoliko mesto Havajev so stvari, ki so me držale prikovane pred zaslonom vse do konca kampanje.
2. Final Fantasy VII Rebirth
Starejši kot sem, težje si vzamem čas za daljše RPG izkušnje in da pri teh ugledam odjavno špico mora biti naslov nekaj zares posebnega. Kako močno me je vase posrkal Final Fantasy VII Rebirth je presenetilo tudi mene, saj do japonskih RPG-jev ne držim neke večje ljubezni, niti nisem nikoli preigral kampanje originalne igre iz leta 1997.
A Rebirthu je nekako uspelo obdržati mojo pozornost in to do te mere, da nisem samo opravil glavne kampanje, ampak sem se odpravil delati še stranske objektive, ki se jih v igrah lotim bolj redko. Tako sem navdušeno zbiral karte v igri Queen’s Blood, se lotil dirkanja s Chocoboji ter poskušal prilagoditi taktike v mini igrici Fort Condor.
Odprti svet je prav tako naravnost čudovit za raziskovanje in čeprav ne dostavi kakšnih resnih novitet in je treba včasih malce preveč plezati po razglednih stolpih, mi nič od tega ni načenjalo živcev ali pa se zdelo kot zapravljanje časa. Kampanja postreže z napetimi bitkami, kjer je igralni sistem še dodatno nadgrajen od predhodnika, glavne in stranske misije so raznolike in naši kompanjoni so mestoma tako prisrčni, da se srce stopi tudi največjemu sovražniku anime pripovedi.
1. Silent Hill 2
Franšiza Silent Hill je zdaj spet uradno med nami in osebno nad tem ne bi mogel biti bolj navdušen. V zadnjem desetletju sem imel to nesrečo, da nekatere moje omiljene horror franšize niso imele sreče glede prodaje in še vedno objokujem dejstvo, da Dead Space nikoli ne bo doživel pravega epiloga.
Solze mi je posušila odlična predelava igre Silent Hill 2, ki so jo, nasprotno z mojimi pričakovanji, dobro sprejeli tudi drugi igralci. Za predelavo namreč stoji studio Bloober Team za katerega je že pred izidom igre prevladalo mnenje, da ta enostavno ne bo kos enormni nalogi predelave ene od najbolj atmosferičnih iger vseh časov. Vendar so se k sreči ti dvomi enkrat za spremembo izkazali za neupravičene in razvijalec je mojstrsko obnovil to dve desetletji staro pripoved navadnega možakarja Jamesa Sunderlanda, ki nekega dne pride v zamegljeno mesto Silent Hill iskati svojo preminulo ženo.
Predelava sicer ni čista kopija originalne kampanje, saj so bile nekatere uganke predelane in stopnje razširjene. Kot velikega oboževalca originala so me te spremembe najprej zaskrbele, a nato sem jih sprejel kot alternativno obliko izvirne pripovedi, nakar sem samo užival v posodobljenem bojevalnem sistemu in tako dobri zvočni podlogi, da mi ta samo ob spominih pošilja srh po telesu.
Silent Hill 2 je mojstrovina, ki živi že 20 let, zdaj pa jo lahko podoživi tudi nova generacija igralcev in držim fige, da bo založnik Konami zaradi dobrega odziva odobril delo na predelavah tudi ostalih iger, ki si prav tako zaslužijo nekaj nove ljubezni.
