Med preigravanjem igre Kingdom Come: Deliverance 2 sem ves čas skakal med čistim navdušenjem nad igro, ki bi si zagotovo zaslužila najvišjo možno oceno, nakar so nastopili trenutki frustracij, zaradi katerih sem se komaj zadržal, da stvari nisem izbrisal iz diska. Razvijalec Warhorse Studios moram pohvaliti, da nam je za mesec prej odobril kodo za recenzijo, kar mi je prišlo izjemno prav, saj sem praktično cel januar prebil znotraj dežel starodavne Češke in se komajda prebil do konca, zaradi česar sem moral celo izpustiti nekaj stranskih nalog.
Sem ob igranju torej užival? No, nekaj mora igra vseeno vsebovati, da me je pred zaslonom obdržala 60 ur, saj sem zdaj že star možakar, ki mu igralne seanse redno prekinjajo obveznosti iz vsakdanjega življenja. Celokupno bi igro označil za igro, ki ima tako visoke vzpone kot globoke padce igralne formule, vse pa je odvisno od vas, kjer bo največ štela vaša zaljubljenost v atmosferične kampanje in potrpežljivost ob morda malce preveč razvlečeni zgodbi.
Razvojna ekipa: Warhorse Studios
Založnik: Deep Silver
Platforme: PC, PS5, XSX
Steam: Povezava
Datum izida: 4. februar 2025
Cena: 59,99 €
Zvrst: Prvoosebni RPG
NAPOVEDNIK
Že v mojem predoglednem članku sem zapisal, da nisem največji ljubitelj originalne igre iz leta 2018, saj se mi je igranje zdelo preveč frustrirajoče, tako da sem moral kar nekajkrat začeti igro od začetka in posledično večkrat ugledati smrt Henryjevih staršev, preden me je enkrat dovolj potegnilo naprej, da sem dejansko zadevo preigral do konca, a tudi tam sem nekje na 3/4 kampanje začel nepotrpežljivo tapkati z nogo in čakati zaključno sekvenco, ki pa se mi je vedno znova izmikala.
In to je tudi moj največji problem z nadaljevanjem: čuti se prevelika razvlečenost, ki je tokrat toliko bolj očitna zaradi večje mape in gigantske zgodbe, ki pa enostavno ni tako zanimiva, da bi vas ves čas vlekla naprej. V glavni vlogi zopet nastopa nekdanji kovač Henry, ki je šel v novo deželo sklepati zavezništva, nakar se stvari postavijo na glavo, ko skupaj s svojim glavarjem Caponom padeta v zasedo, nakar skačemo iz ene politične spletke v drugo, vmes spoznamo desetine pomembnih oseb in iz mape poskušamo razkriti še poslednji oblak.
Ob tem ne bi rekel, da bi se ravno dolgočasil, saj je še posebej začetek igre dokaj napet in ko se zopet znajdemo brez prebite pare sredi srednjeveške dežele, si vesel vsakega hlebca kruha in slamnatega ležišča. Ob tem preigravaš zanimive stranske naloge ter občasno slediš glavni štorijalni niti, a za to se zdi, da dolgo obrača kolesa v prazno. Jasna ti je glavna naloga in kdo je tvoj nasprotnik, a cilj do teh glavnih štorijalnih trenutkov se na momente zdi po nepotrebnem kompliciran. Vzemimo en primer: Henry se mora z novo ekipo pajdašev prebiti znotraj neke trdnjave, ki pa ima ogromno stražarjev. Tja notri ne moremo samo vkorakati na glavna vrata, zato poiščemo alternativno pot, ki pelje skozi neke podzemni rov, a preden tega odkrijemo moramo do neke dekle, ki nam da navodila do vhoda, a zaradi nekega razloga ne gre z nami, ampak moramo sami skakati po hosti in se orientirati po njenih sledeh. Nakar stvar končno najdemo in se je treba počasi sprehoditi skozi rov in ko pridemo na drugo stran je tam nekje 5 stražarjev, ki jih pobijemo z levo roko in se zdi vse to kompliciranje za brezveze.
To je samo en primer in čisto možno je, da sem potek dogodkov zamešal, saj se po teh rovih velikokrat vlečemo in čez čas se ti to zdi kot zapravljanje časa in v dobrih 60 ur dolgi kampanji začnejo čez čas takšni trenutki pošteno najedati, tako kot so lahko tečne druge stvari. Zakaj se mora naša figura ob opciji hitrega potovanja tako počasi premikati po mapi? Zakaj ob opciji sedenja, ko želiš samo prevrteti čas naprej se ure odvijajo tako boleče počasi? To neprestano ukvarjanje s časom sicer da igri bolj pristen videz, vendar sem nekajkrat pošteno zavil z očmi, ko se nek NPC ni želel odpraviti na naslednji korak do zgodnjega jutra, jaz pa tam stojim dopoldne in kalkuliram koliko hrane bom moral vmes poiskati in kje bom spal, da bom lahko njegovo rit premaknil na naslednjo točko.
Velik del kampanje se tako vrti okoli potovanja po mapi in ponujanja pomoči vsakemu, ki vas za to prosi. Mapa je zdaj tako velika, da je razdeljena na dva ločena dela, a ko boste enkrat skočili na naslednjo, vam igra ne ponudi kakšnega posebnega razloga, da bi se vrnili na prejšnjo. Na drugi mapi boste naleteli tudi na ogromno mesto Kuttenberg, ki je resnično gromozansko, čeprav ta njegova glomaznost česa posebnega k igralni izkušnji ne doda. Gre pač za večje mesto, ki ima na nekaterih mestih tečno navigacijo, saj lahko zlahka zaideš v kako slepo ulico in moraš nato tekati nazaj okoli kakšne stavbe.
Kot rečeno so stranske naloge dokaj zanimive in raznovrstne, a kakšnih res novih stranskih aktivnosti ne boste zasledili. Tako kot v prvi igri lahko tudi tule kockamo, se ukvarjamo z lokostrelstvom in uličnimi pretepi, nagrade za to pa so zlatniki in izkušnje, preko katerih lahko izboljšujemo razvejano drevo veščin. Te mini igre na dolgi rok niso ne vem kako zabavne, saj se jih splača delati bolj zaradi denarja, a tega lahko dobiš hitreje kjerkoli drugje.
To je še en problem igre: ekonomija. Kampanja nima težavnostnih stopenj in nekje na prvi tretjini igre sem se zalotil, da nabiram drago opremo, ki pa je nato nisem imel kje prodati. Situacija se ni spremenila niti ko sem prišel v Kuttenberg, kjer so premožni trgovci očitno enaki reveži kot vaščani na tržnicah. Tako so trgovci v blagajnah nosili po nekje 400 zlatnikov zaloge, jaz pa sem imel v svoji bisagi dele oklepov, ki so vredni tisoče zlatnikov. Trgovci sicer čez noč obnovijo zalogo denarja, tako da bi lahko tehnično spal po mestu in potem vsak dan skakal med prodajalci, a tega se mi enostavno ni dalo delati, tako da sem na koncu imel toliko opreme, da je sploh nisem več mogel odlagati na konja, pri poraženih nasprotnikih pa sem puščal vse kar je bilo vredno manj kot 3000 zlatnikov.
Ob tem sem zagotovo utrpel denarno škodo, a se zaradi tega nisem pretirano sekiral. Sredi igre sem namreč sredi noči vlomil v dom prodajalca oklepov in nase navlekel najboljši oklep, tako da praktično denarja nisem imel zapraviti nikjer. Smešno je sicer, da trgovec, ki si mu ukradel opremo in to nosiš, to prepozna, nakar zbeži do stražarja po pomoč.
Boj je celokupno zdaj bolj zabaven od predhodnika. Smeri za napadanje z meči in drugimi orožji je zdaj manj, zato je lažje izvajati kombinacije udarcev. Pretepanje ti predstavlja težavo vse dokler se ne naučiš poteze “Master Strike” oziroma protiudarec in preko njega so pod mojim mečem padali vsi, ki so se mi postavili na pot. Enkrat mi je celo uspelo izničiti cel kamp nasprotnikov – name se je naenkrat spravilo nekje šest banditov in pokosil sem vse, brez da bi bil vmes res blizu smrti. Od novih orožij so tu samostrel in pištole ter puške na smodnik, a teh zadev praktično nisem uporabljal – strelna orožja so enostavno čisto preveč počasna in dokler izstrelim en naboj bi vmes lahko posekal že dva bandita.
Tako kot v prvem delu je tudi tule prisoten problem premajhne raznovrstnosti nasprotnikov. Gre za realističen srednjeveški RPG, tako da tule ne morem gledati v čarodeje in zmaje, zato se je treba zadovoljiti z vojaki, banditi in krivolovci. Razlike med njimi ni – nekateri nosijo boljše oklepe, vendar tudi ti niso čisto povsem odporni navadnemu meču.
Grafično je igra napredek v primerjavi z originalom, ki je sicer še danes lep. Obrazne grimase so zdaj bolj realistične in bili so trenutki, ko sem se ustavil ob občudovanju okolice – v spominu mi je denimo ostala mirna ježa skozi prelestno pokrajino, vmes je padal dež in odboj kapljic od mojega oklepa sem lahko dejansko slišal.
Dobra je tudi optimizacija za konzolo PlayStation 5 Pro in zatikanja sličic nisem opazil, mi je pa na začetku na trenutke nagajala hreščeča zvočna podlaga. Pohvalne besede pa ne morem zliti na hrošče: Kingdom Come: Deliverance 2 se mi je nekajkrat zrušil, med igranjem pa sem naletel tudi na lebdeče objekte in nedelujoče animacije. Ena večjih nalog se tiče turnirskega tekmovanja v večjem mestu in ta stvar enostavno ne deluje, zato bo moral razvijalec za njo izdati popravek.
Kingdom Come: Deliverance 2 bi pod črto označil za dobro igralno izkušnjo in v njej lahko jasno vidiš, da je razvijalec to kampanjo koval z ljubeznijo v mislih. Vendar ne morem mimo kar nekaj odločitev glede igralne formule, ki so tam samo zato, da te frustirajo in če bi igra ponujala možnost izklopa preživetvenih elementov tipa potreba po spancu, hrani in zahtevi šnopca za shranjevanje, bi to instantno obkljukal.
Gre za dobro izkušnjo, ki bo zagotovo pri nekaterih obveljala za igro leta, vendar se bojim, da zna s svojim testiranjem mej potrpežljivosti marsikoga tudi odvrniti od finiširanja kampanje.
