Ko serija videoiger preživi desetletja in je še vedno predmet razprav, potem veš, da nekaj dela prav. Seveda, včasih je njena dolga življenjska doba bolj posledica dejstva, da je bila med prvimi v svoji kategoriji, a brez premišljenih izboljšav in svežih idej bi slej ko prej postala zgolj nostalgična relikvija. Sid Meier’s Civilization se je v 90-ih prikradel v življenja in spanec številnih igralcev s svojo zasvojljivo kombinacijo 4X strategije in gradnje mest. Kasnejše izdaje so sledile trendom in konkurenci ter prinašale nove ideje, ki so ohranjale svežino franšize.
Civilization V je leta 2010 dosegla vrhunec, sledila pa je tudi znanstveno-fantastična izpeljanka Beyond Earth, ki je bila v redu, če si si vedno želel igrati Civilization v vesolju. Civilization VI se je leta 2016 vrnila na klasično zgodovino, a s toliko eksperimentalnimi spremembami, da si se občasno vprašal, če nisi po pomoti zagnal kakšnega zgodovinske izpeljanke SimCityja. Po letih popravkov in razširitev se je igra nekako ustalila, nato pa… nič. Dolgo nič. Firaxis si je vzel skoraj desetletje premora, najbrž zato, da so si razvijalci vzeli čas za premislek, kako znova razdeliti skupnost na tiste, ki prisegajo na novosti, in tiste, ki bi najraje igrali “še en Civilization V s posodobljeno grafiko”. Če vržeš oči po spletu pa ne eni in ne drugi niso najbolj zadovoljni s tem, kar je izšlo. Pa so to le nostalgična očala ali je kaj na teh kritikah? Dajmo ugotoviti!
Razvojna ekipa: Firaxis Games
Založnik: 2K Games
Platforme: PC, PS4, PS5, XBox Series X/S, XBox One, Switch
Steam: Povezava
Datum izida: 11. februar 2025
Cena: 69,99 €
Zvrst: Potezna 4X strategija
Ključ do igre nam je priskrbel uvoznik CD Media.
Napovednik
Dandanes je lahko vsakdo vodja
Jedro igre ostaja nespremenjeno – izbereš zgodovinskega voditelja, vodiš civilizacijo skozi stoletja, raziskuješ, gradiš, se vojskuješ, in upaš, da te AI nasprotniki ne bodo povozili s tanki (ali da boš vsaj ti prvi izumil tanke). Tokrat je na voljo 20 voditeljev, vsak s svojimi bonusi. Nekateri so vojni strategi, drugi znanstveni vizionarji, tretji diplomati, četrti pa tisti nadležni tipi, ki ti sredi partije predlagajo trgovinski sporazum, v katerem dobiš eno banano v zameno za goro zlata.
Največja sprememba? Voditelji niso več vezani na specifične civilizacije. Se pravi, če si kdaj želel videti, kako bi se Benjamin Franklin znašel kot kralj starodavne Grčije, ali če te zanima, kako bi Napoleon obvladoval Perzijce – no, zdaj lahko to izkusiš. Zgodovinska točnost? Nič večji problem kot vedno, samo ne vprašaj zgodovinarjev. Vsaka civilizacija ima svoje unikatne enote in zgradbe, medtem ko voditelji prinašajo splošne bonuse.
Novost je trajni napredek – igranje določenega voditelja in doseganje mejnikov v kampanji ti prinese izkušnje in nagrade. Te nagrade lahko pred začetkom igre opremiš svojemu voditelju za dodatne bonuse. Če to zveni kot “znanstveno utemeljeno vedeževanje”, nisi daleč od resnice.
Stari temelji s kančkom eksperimentiranja
Pred začetkom igre lahko prilagodiš tipične parametre – velikost mape, število AI nasprotnikov, stopnjo težavnosti. endar zemljevidov pred začetkom igre ne vidiš vizualno. Prav tako je največji možen zemljevid ob izidu igre le srednje velikosti, kar bo zagotovo razočaralo ljubitelje epskih imperijev, ki bi radi zavzeli vsaj polovico planeta. Seveda se da to vse skupaj zaobiti z modifikacijo, ampak vseeno pusti grenak priokus v ustih.
Ko so parametri igre določeni, se prične tvoja pot do zmage; ne glede na to, ali boš to skušal doseči s kulturnim vplivom, vojaškimi osvajalnimi pohodi, znanstvenimi odkritji ali čim tretjim. Skratka – klasika. Tako kot vedno začneš s prvotnim naseljencem, s katerim poiščeš primerno lokacijo za prvo mesto. Igra se odvija na ploščicah, kjer gradiš stavbe, kot so žitnice in vojašnice, da izboljšaš proizvodnjo hrane in enot. Dobra novica: sistem ročnega upravljanja ploščic iz prejšnje igre se je ohranil, a je nekoliko poenostavljen, kar bo razveselilo vse, ki so kdaj obupano iskali optimalno razporeditev polj.
Ena večjih sprememb so “mini-mesta” – vmesna stopnja med pravimi mesti in mestnimi državami. Lahko jih specializiraš za določene bonuse (kot so vojaška okrepitev ali dodatni surovinski prihodki), vendar imaš manj nadzora nad njihovim razvojem in stavbene nadgradnje zanje lahko le kupiš s kovanci. Če te to moti, jih lahko nadgradiš v polnopravna mesta… ampak le z zlatom. Firaxis je očitno vzel lekcije pri mobilnih igrah, saj moraš mesta kupovati nazaj vsakih nekaj desetletij; presenečenje, presenečenje, ob prehodu v novo obdobje se namreč vrnejo v stanje mini-mest. Če te koncept lastništva po modelu naročniške storitve bega, nisi edini. Kapitalizem v vsem svojem sijaju!
Ere – Sveža ideja ali nepotrebna komplikacija?
Igra je zdaj razdeljena na tri velike epohe: starodavno, raziskovalno in moderno dobo. Vsi igralci prehajajo v nove ere hkrati, pri čemer si lahko pridobiš bonuse z izpolnjevanjem posebnih izzivov, kot so osvajanje mest ali raziskovanje določenih tehnologij.. Teoretično dobro, v praksi pa – vsaka prehodna doba ponastavi števec potez na nič, povzroči dolg nalagalni zaslon in ima eno bizarno posledico: nekatere vojaške enote preprosto izginejo. Če si si zgradil mogočno vojsko, jo lahko ob naslednji eri preprosto izgubiš. Vsi smo vedeli, da vojna ni poceni, ampak to je pa že višek!
AI nasprotniki pa imajo še vedno svoje težave – radi napovedujejo vojne brez resnega razloga in nato brezglavo napadajo tvoje enote, ne da bi izkoristili taktične prednosti. Da ne omenimo, kako nedodelano se igra dejansko počuti, sploh za nekaj s tako dolgim obdobjem razvoja. Od slabega uporabniškega vmesnika do meh grafične podobe, za oboje čigar se imamo zahvaliti izidu na konzolah. Pa do hroščev, ki niso redki. Celoten občutek, ki bi te vlekel v nadaljnjo igranje je enostavno odsoten.
Civilization VII se trudi biti inovativna, vendar na nekaterih točkah izgubi tla pod nogami. Koncept ločenih voditeljev in civilizacij je zanimiv, mini-mesta pa delujejo kot čuden eksperiment z mikrotransakcijami (na srečo le teh ni, čeprav pa seveda obstaja sistem več različnih različic igre z nakupnimi bonusi).
Sistem obdobij je dvorezen meč, izgubljanje vojaških enot med prehodi pa je preprosto frustrirajoče. Tu se slabosti še ne končajo. Segajo tudi do slabega uporabniškega vmesnika in meh grafične podobe, za oboje čigar se imamo zahvaliti izidu na konzolah. Pa do hroščev, ki niso redki. Celoten občutek, ki bi te vlekel v nadaljnjo igranje je enostavno odsoten.
Razsodba
(+) Klasična 4X strategija ostaja trdna in prepoznavna
(+) Nove mehanike voditeljev ponujajo zanimive kombinacije
(+) Napredek, ki se ohrani med posameznimi igrami
(+/-) Obdobja prinašajo nekaj svežine, a obenem prekinjajo igranje
(+/-) Mini-mesta so zanimiv koncept, a nedodelan
(-) Izginotje enot med prehodi obdobij je frustrirajoče
(-) Slaba prilagoditev in optimizacija za PC
(-) Hrošči in nedodelane mehanike
