Današnja igra je produkt znanega razvojnega studia Rebellion, ki nam je skozi leta prinesel premnoge odlične naslove. Od klasik pred prejšnjega desetletja, kot Rogue Trooper, do kultnih franšiz v smislu Sniper Elite. Atomfall je nov naslov, ki so ga dodali v svoj repertoar. In nedvomno gre za korak v pravo smer. Ne gre za tipen RPG, ki ti z užitkom ukrade 80 ur življenja in ti v zameno ponudi… veliko ponavljajočega se igranja in generičnih okolij. In ja, tebe gledam, Ubisoft, in tvoj “odprt svet, poln vsebine”.
Prav pomirjujoče je igrati RPG, ki si upa reči “glej, uživaj v meni, dokler si tu, in se ne obremenjuj z pregledom kompasa za vsemi stereotipnimi aktivnostmi.” Namesto, da se utapljaš v morju mapnih označb, stranskih nalog in iskanja naključnih predmetov za NPC-je, katerih ime pozabiš 10 sekund kasneje, ti Atomfall ponudi nekaj drugačnega. Svobodo. In čeprav to zveni kot citat voditelja kulta, preden te oropa zadnje kapljice svojega jaza, tukaj dejansko deluje. Vsaj do točke, ko ugotoviš, da svoboda pride z navodili za uporabo in možganskim anevrizmom.
Razvojna ekipa: Rebellion
Založnik: Rebellion
Platforme: PC, PS4, PS5, XOne, XSeries X/S
Steam: Povezava
Datum izida: 27. marec 2025
Cena: 49,99 €
Zvrst: Akcijska RPG avantura
Napovednik
Apokalipsa s čajem, kultisti in telefonskimi govorilnicami
Dogajanje v Atomfall je postavljeno v šestdeseta leta prejšnjega stoletja. Vse se odvija v Angliji pet let po resnični jedrski katastrofi v Windscaleu. S.T.A.L.K.E.R. nas je že pred leti naučil, da so nuklearni škandali odlična tematika za zanimivo igro. In tako smo dobili angleško, barvito različico ukrajinske depresivne postapokalipse s primesmi paranoje, kultov in… govorečih telefonskih govorilnic. Ja, ena glavnih narativnih niti v igri je duh iz rdeče škatle.
Postavljen si v vlogo nemega protagonista, ki se prebudi v bunkerju z izgubo spomina. Naloga? Najdi raziskovalno središče z imenom, znanim vsakemu igralcu Escape From Tarkov – Interchange. Na poti srečaš izobčence, zmedene vojake, verske fanatike in lokalce, ki se pretvarjajo, da je to le še en dan v ruralni Angliji. Kar v resnici niti ni daleč od resnice, če ignoriraš orjaške hodeče robote.
Namesto klasične strukture nalog Atomfall uvaja sistem sledi. Inovativen sistem, kjer se igraš detektiva z demenco – bereš pisma, poslušaš kasete, vodiš pogovore in poskušaš ugotoviti, kam sploh moraš iti. Igra ti ne kaže poti, kar je osvobajajoče. Namesto tega lahko slediš raznim teorijam, ki si jim priča med igranjem. Nekdo ti recimo omeni, da je pri kolegu od prijatelja slišal, da je v kleti bližnjega gradu skrit vhod v vojaško varovano območje. Je to res ali ne? Samo na en način lahko izveš!
Na žalost, čeprav sistem sledi zveni genialno, se hitro izkaže, da gre le za isto staro RPG strukturo – le da si zdaj ti tisti, ki moraš lepit koščke skupaj. Je dobra osnova, a sledovi so pogosto le oznake na zemljevidu, ki so absolutna resnica, ne zgolj teoretična sled.
Kako ne zaupati nikomur in preživeti
Ko enkrat prideš do naselja pod nadzorom protokolne vojaške enote, ki jo je vlada elegantno pozabila v karantenski coni, te poveljnik zaprosi, če lahko čisto malo vohuniš za vaščani. Na tebi je, če to želiš narediti in osvojiti točke, ki ti bodo potencialno koristile pri nadaljnjem odnosu z vojaki, ali boš popolnoma ignoriral njegovo prošnjo in skušal najti kakšno drugo pot naprej.
In potem se ti odpre cela drama, kjer izveš, da so mnogi vaščani pobegnili v gozdove in osnovali kult. Ja, še en. V tej igri je več kultov kot v Netflixovih dokumentarcih.
Vsak lik ima svoje skrivnosti. Barman, pek, župnik, prodajalec – vsi so nekaj zakuhali. Igra ti ponudi izbiro: Izdaj njihove skrivnosti in zapiši njihovo ime na listo za odstrel, ali pa jim pomagaj in igraj na dolgi rok. V vsakem primeru se boš počutil kot moralno korupten James Bond.
In potem je tu še šest koncev, od katerih nobeden ne pusti posebnega vtisa. V enem lahko greš v polno anarhijo in pobiješ vse NPC-je. Zabavno, ampak igra te na koncu še vedno okara, ker si bil “preveč nasilen”. Saj sem komaj preživel, vi ste tisti, ki ste mi dali zarjavelo pištolo z dvema nabojema in polno cono brdavsov.
Brutalna resničnost pretepa z lopato
Ne pričakuj pretirane globoke zgodbe in orjaških odprtih svetov z neomejeno količino možnosti. To ni Fallout. To je Fallout, če bi ga delal z omejenim budžetom. Bojevanje je preprosto, brutalno in pretežno mehansko. Dobesedno. Večino časa te preganjajo roboti z miniguni in ognjenimi metalci, preostali človeški sovražniki pa se obnašajo precej podobno drug drugemu in ne nudijo večjih prebojev na področju genialnosti.
Tukaj pa pridemo tudi do točke, ki mi je dodala največ soli na rano. Umetna inteligenca je na ravni… filma Idiocracy iz leta 2006. Lepo je videti nekatere svetle točke, kot je recimo možnost groženja sovražnikom s strelnim orožjem, da ti dajo mir, a težko se je vživeti v svet, ko so pa vsi tako… tupi.
Od tega, da se ne znajo orientirati brez velikih težav, do tega, da tri sekunde po strelu v njihovo betico, pozabijo, da se jim je karkoli zgodilo… no, slednje je morda opravičljivo, a isto velja tudi za njihove kompanjone, ki so bili priča tvojemu izpadu agresije in te ne zmorejo izslediti, ko se dobro sekundo skrivaš za drevesom sredi praznega travnika.
Skrivanje skoraj nima poante, saj je umetna inteligenca nasprotnikov podobna tisti v mikrovalovni pečici – če te vidi, te napade; če ne, ostane na mestu in si prepeva notranji monolog, ali pa patrulja po vnaprej določenih točkah. Včasih lahko cel tabor pobiješ z enim nožem in nekaj brcami, kar bi bilo herojsko, če ne bi izgledalo kot slaba pantomima.
Arzenal orožja je nekaj, kar bi dobil, če bi zaprl očit in pomislil na Anglijo. Noži, policijske palice, sekire, kriket palice, razna osnovna strelna orožja… in ja, lahko tudi brcaš. Nabojev ne moreš izdelati sam – kar je precej bizarno za igro, ki se izdaja za preživetveno avanturo. Prav tako so orožja dolgočasna, njihova raznolikost in nadgradljivost pa zelo osnovna. Ampak hej, lahko si skuhaš čaj. In poješ surov krompir. Ali konzerve mesa. Ali tortico. Britanska kuhinja je tukaj tako nevarna kot radiacija.
Lepota radioaktivne tišine
Atomfall se dogaja v štirih območjih Cumbrie. Vsa so lepa na tisti “O, glej, naravne ruševine in zelenje” način. Ampak pripravljen bodi na to, da boš hodil. Veliko. Vsakič, ko misliš, da si našel pravi kraj, ugotoviš, da si se zmotil. In potem moraš pešačiti pet minut v drugo smer, medtem ko te vsi hočejo spraviti iz tega sveta… kolikor so tega vsaj zmožni glede na svojo umetno neinteligenco.
Trgovanja z denarjem ni. Igra gre v smer popolnega brexita in vsak trgovec ceni tvoj predmet po svoje. Če poskusiš zamenjati povoje za nekaj pomembnega, boš verjetno ostal brez obojega, tako predmeta, kot tudi dostojanstva. A vsaj veš, da te nekdo oceni. Tudi če je to trgovec, ki bi za piškot prodal največjo vojaško skrivnost.
RPG sistem je… no… recimo temu obstoječ. Nove veščine odkleneš z zbiranjem priročnikov, ki so razmetani po svetu kot promocijski letaki. A večinoma so veščine le blagi bonusi: več škode, hitrejše plenjenje, natančnejše streljanje z lokom ali lažje skrivanje. Vse je precej rutinsko in izgleda zgolj kot kljukanje zahtevanih osnov za dodatek oznake RPG na škatlo.
Kljub vsemu pa igra deluje presenetljivo gladko. Nobenih sesutij, nobenih hroščev, brez zatikanja in brez anomalij (vsaj nenamernih). Kar v letu 2025 pomeni, da bi moral Rebellion dobiti medaljo. Ali vsaj tortico. Brez rozin. Tudi grafično svet izgleda odlično in izpiljeno in okolja so zanimiva in svojevrstna. Škoda le, da celotna varovana cona premore 10 možganskih celic.
Razsodba
(+) Zanimiv napol odprt svet
(+) Zanimiva zgodba z britanskim humorjem
(+) Inovativen sistem sledi
(+) Gladko delovanje in lep izgled
(+/-) Solidna zasnova, a nikjer ne jemlje sape
(+/-) Šest koncev, a nobeden ne pusti resnega vtisa
(-) Bojevanje in RPG elementi so bledi kot ameriški čaj
(-) Umetna inteligenca na ravni petletnega otroka
(-) Osnoven nabor opreme in orožja
