Pekel ni dejanski kraj. Ljudje ga ustvarjamo na lastno pest. To je osrednja nit današnje igre, ki pripoved nasloni na politične, verske in kulturne konflikte. Rogue Factor resda ni studio z dolgo zgodovino, a s Hell is Us nadaljuje dosedanji načrt izida novega naslova vsakih pet let. Njihovi dosedanji izkušnji na trgu iger, Mordheim: City of the Damned in Necromunda: Underhive Wars sta dokaj dobro sprejeti, sploh med oboževalci Warhammer univerze. Zdaj pa nadaljujejo poslanstvo s Hell of Us, nekakšnim nezakonskim potomcem tipičnega naslova iz Soulslike žanra in akcijske avanture Control.
Tematika igre je aktualna ne glede na zgodovinsko obdobje. Tema je zadostno obtežena, da jo večina iger raje ignorira. Hell Is Us pa se jo loti frontalno resno. Zavito v fiktivno državo Hadea, ki je desetletja živela v izolaciji, do izbruha vojaškega konflikta dveh kulturnih skupin. Le ta je vodil do zlorab človekovih pravic in nepopisnega pokola civilnega prebivalstva. Že samo to zveni kot nekaj, kar bi Netflix takoj posnel v serijo z desetimi sezonami, čeprav bi jo verjetno preklicali po drugi. A zadevo dodatno začini še vražje pekoča začimba. Demoni.
Razvojna ekipa: Rogue Factor
Založnik: Nacon
Platforme: PC, PS5, XSX
Steam: Povezava
Datum izida: 4. september 2025
Cena: 49,99 €
Zvrst: Akcijska avantura/igranje vlog
NAPOVEDNIK
Izgubljen v vojnem svetu
Tvoj alter ego je Remi, ki se vrača v Hadeo po tem, ko so ga kot otroka odtihotapili ven. Po osebnosti je možakar dokaj tih. In iskreno je to zelo osvežujoče. Po protagonistih, ki niso znali zapreti ust za eno samo minuto (gledam vaju, Aloy in Kratos), je Remi kot pisarna dan po novoletni žurki. Tišina, da bi še miš čul srati, samo včasih kdo koga zabode.
Mehanike, s katerimi se je igra hvalila že dolgo pred izidom, so odsotnost zemljevida, vizualnih označevalcev nalog in kakršnega koli vizualnega indikatorja, kam se podati. Na voljo imaš samo kompas in zelo obširne zapiske. In ti so res odlični. Vsako dejstvo, ki ga ujameš med igranjem, pristane v ločenem odseku za vsako zanimivost, osebo in predmet, ki bi ga morebiti lahko potreboval med raziskovanjem te vojne pokrajine.
To ustvari brutalno realistično izkušnjo, ki vodi do občutka izgubljenosti, če ne spremljaš dogajanja in ne ustvarjaš miselnih povezav. Informacij je polno, a pogosto so skrite v dialogu ali v samem pripovedovanju okolja. Vojna je kaos, in Hell Is Us to ujame bolje kot marsikateri dokumentarec.
Elden Ring na shujševalni kuri
Sistem boja vleče mnogo podobnosti z izbranci razvijalca From Software, a je bolj dopustljiv do napak. Upravljanje energije, odbijanje udarcev v zadnjem trenutku, izmikanje, obnavljanje zdravja na podlagi povzročanja škode in dronski kompanjon. Vse to in še več se je znašlo v Hell is Us. Limbične entitete (bele spake, ki bi jih oblikoval nekdo na LSD s fetišem na belo barvo) je možno premagati zgolj s posebnim čarobnim srednjeveškim orožjem.
Osebno mi je v roke najbolj sedla halberda, ki se je med celotno izbiro orožja počutila najbolj odzivna in je imela najbolj zadovoljujoče kombinacije napadov. Vsako orožje je možno tudi nadgrajevati in specializirati v določeno negativno čustvo, kar je zanimiva ideja, a morda ne najbolje realizirana.
Ampak tukaj pride do več problemov. Prvi je razviden že takoj ob pričetku boja. Imaš hitri in močni napad, par dodatnih sposobnosti, a tu se žal tudi konča. Še večja težava pa je zgolj pet vrst sovražnikov. Pet. Po tretji večji coni jih poznaš vse, in potem si videl bolj kot ne vse raznolikost, kar jo je. Tudi sistem z limbičnimi sferami in orožji deluje sprva zelo fleksibilen, a ker ti igra sama dostavi skoraj vse kombinacije, odločitve izgubijo težo. Na koncu se vprašaš, zakaj si sploh razmišljal, če ti je pa igra vse postregla na pladnju?
Piko na i dodajo brutalni “finisher” vložki, kjer Remi razkosava sovražnike na načine, ki bi jih cenil Tarantino. Problem? Tonalno stvar popolnoma zgreši tarčo. Na eni strani zgodba govori o genocidu in vojnih travmah ter v ospredje postavlja grozote vojaških sporov, po drugi strani pa je bojevanje skorajda komično. Dvojna osebnost igre v vsej svoji slavi.
Estetska lepota pekla
Če te bo kaj obdržalo v Hell Is Us, je to vizualna zasnova. Svet Hadee je raznovrsten in poln zgodb, ki jih lahko razbereš preko same pokrajine. Jezero Cynon izgleda kot edino varno zatočišče v državi. Muzej Auriga je tako nenavaden, da se zdi, kot da si padel v Control ali pa kakšno bizarno umetniško razstavo, kjer bi ti kustos rekel, da je kup smeti najmodernejša umetniška storitev. “Enostavno ne premoreš dovolj prefinjenosti, da bi razumel.”
Okupirana mesta in množična grobišča povedo več od marsikaterega dialoga. Včasih imaš občutek, da se igra bori sama s sabo. Po eni strani hoče pripovedovati o manipulaciji navadnih ljudi in genocidu ter se ne boji prikazati vseh grozot vojne, po drugi pa se ustavi pri klišejih. Seveda je vključena starodavna prerokba in odrešenik, ki bo svet odrešil vseh grozot. Ampak svet sam je tisti, ki prevzame vlogo glavnega pripovedovalca. In to delo odlično opravi.
Kontrole so solidne, boj je tekoč, mehanike delujejo. Ampak ko pride do raziskovanja, igra pade na nos. Ne moreš skakati, ne moreš plavati, ne moreš plezati. Elden Ring je jasno pokazal, da odprt svet brez svobode gibanja deluje kot zapor. Hell Is Us pa pravi, da bodi tiho in uživaj v okolici.
Popoln svet za ljubitelje kardia
Sprva to ustvari občutek omejenosti, ki se ujema s temami igre. Ampak po nekaj urah ugotoviš, da so območja tako obsežna, da večino časa zgolj tekaš od ene do druge lokacije. Sploh, ko eden izmed NPC-jev potrebuje film za fotoaparat, le ta pa se nahaja v skritem kotičku popolnoma drugega področja. To uniči atmosfero. Če je Death Stranding kaj dokazal, je to to, da ljudje sovražijo suhoparno tekanje od ene do druge lokacije. se v vojni ne moreš izgubiti in razmišljaš, komu moraš kaj odnesti, potem to ni vojna. to je vodena ekskurzija.
Najboljši trenutki so, ko te igra pusti, da razmišljaš. Uganke so pametno zasnovane. Najdeš star trezor v knjižnici, geslo pa dobiš na drugem koncu države, kjer raziskuješ osebno zgodbo begunske družine. Takšne naloge ustvarijo občutek, da res sestavljaš koščke zgodovine.
A potem igra včasih paničari in ti začne dajati preveč očitne namige, kot da bi razvijalci mislili, da bodo uboge duše prenehale z igranjem, če jim ne postrežejo odgovora na pladnju. Ironično s tem uničijo lastno imerzijo, ki so jo tako lepo zgradili.
Tudi ponovni obisk igre po zaključku zgodbe je skorajda nesmiseln. Ko enkrat razkriješ vse skrivnosti in vidiš vse lokacije, nimaš razloga za ponovni obisk. Pekel je enkrat zanimiv, drugič pa samo še tipično mediteransko poletje. Prevroče za zadrževanje na odprtih področjih.
Razsodba
(+) Vizualna zasnova in estetska kakovost
(+) Narativna globina in resna tematika
(+) Uganke in stranske naloge
(+/-) Tekoč boj, ki pa ni najbolj raznolik
(+/-) Obsežen svet s pretirano količino pustega tekanja sem in tam
(-) Po zaključku zgodbe ni razloga za ponovni obisk
(-) Tonalne neujemanje
