King’s Bounty je taktična franšiza igranja vlog, ki jo razvija in objavlja 1C Entertainment. Nekdaj priznano strateško ime, ki ga je prvotno ustvaril Jon van Caneghem leta 1990. Vse od King’s Bounty: The Legend igre te serije smatram za ene mojih najljubših taktičnih strateških izkustev z unikatnim pristopom do starošolske formule. Kljub premnog napakam, ki jih nervirajo kot srednje nadležen komar, se kot toliko drugih oboževalcev enostavno nisem mogel kar tako odcepiti od preizkusa vsakega novega izida. A dolgo časa je že minilo, odkar sem se lahko v Dark Side kot zlobnež izživljal nad lokalnimi plebejci in kot nalašč je serija zdaj prejela popolno predelavo.
V avgustu smo namreč končno prejeli dolgo pričakovano nadaljevanje in fant, o fant, gre za prav posebno stvar. King’s Bounty II je popolna odcepitev od formule, ki je franšizo naredila tako uspešno. Tu se moram vprašati – kdo si je sploh želel te preobrazbe? Spremembe kultnega izometričnega nadzora v nekaj popolnoma drugačnega? So razvijalci videli uspeh tretjeosebnih RPG-jev in se zamislili, da bi tudi oni želeli kos te pogače? Karkoli je že prevagalo v to odločitev, upam, da je odgovorni osebek na poti domov doživel prav prijetno srečanje s tisto prisrčno demonko z BDSM fetišem iz Dark Side.
Razvojna ekipa: 1C Entertainment
Založnik: 1C Entertainment, Prime Matter
Platforme: PC
Steam: Povezava
Datum izida: 24. avgust 2021
Cena: 49,99 €
Zvrst: Potezna strategija/Igranje vlog
Tako kot drugi vnosi v franšizo je tudi osnovno igranje King’s Bounty II sestavljeno iz nadzemlja, kjer raziskuješ okolje in sprejemaš naloge NPC-jev ter se podajaš v potezne bitke na šestkotni mreži. Bitke še vedno odvijajo na klasični mreži, a tradicionalni risani slog nadzemlja iz prejšnjih iger je nadomestil popolnoma tridimenzionalen svet, kar s sabo prinese določene prednosti in slabosti.
Glavne izmed prednosti so, da je svet čudovito upodobljen, možno pa ga je raziskati na delno nelinearen način. Okolja izgledajo impresivno, čeprav sem pogrešal barvit in odštekan minimalizem prejšnjih iger. Razvijalci so si dali tudi več duška z animacijami in popolnim glasovnim uporabljanjem glavnih likov. To je sicer na dokaj solidni ravni, a po zaslugi štorastih animacij, ki se nekako počutijo ceneno, vživetje morda ni na pričakovani ravni.
Igra več kot očitno jemlje navdih iz naslovov, kot sta The Witcher 3 in Skyrim. Le, da raziskovanje glavnega sveta ne uspe narediti niti približno enako zadovoljujoče. Resda imam rad iskanje vseh skritih kotičkov, da bi našel tiste predragocene dobrine in zvitke, ki jih skrivajo. Ampak svet se počuti precej omejeno, saj tvoj glavni lik ne premore niti poskoka v zrak.
Namesto prostega potikanja in raziskovanja se večkrat počutiš zaklenjen v vnaprej določena področja z kakšnim stranskim območjem tu in tam. Taktika je seveda popolnoma pričakovana v 2D naslovih, ampak tridimenzionalna pretvorba ne uspe izkoristiti dodatne svobode tretjeosebne perspektive.
Tema se spušča po svetu Nostria. Zarote, sabotaže in nekromantija mečejo sence na kraljestvo, ki smo ga obiskali v prvem delu. Odrešenik se najde v zaporniku (oziroma zapornici), ki je bil ironično tja zaprt zaradi obtožb o spletkah proti samemu kralju.
Zgodba v King’s Bounty II je dokaj stereotipna fantazijska avantura (še pot pričneš v zaporu, kot je to značilno za Elder Scrolls naslove), ampak resda nič ne odstopa od tega, kar je trenutno na voljo pri konkurenci. Poleg glavne naloge imaš pogosto tudi možnost reševanja sekundarnih in terciarnih nalog ter v tem procesu pridobiti zlato, predmete in enote. Seveda so te naloge značilnega tipa “reši vas pred zlikovci” ali “sčisti temnico vse nesnage”.
Med preigravanjem sem opazil tudi ponavljajočo se dinamiko, kjer so dialogi v popolnosti linearni. Možnost zastavljanja vprašanj ali dajanja različnih odgovorov (oziroma istega odgovora na drugačne načine) nimaš. Možnost izbire imaš zgolj na nekaterih ključnih trenutkih, izbira pa je navadno precej enostavna – postavi se na eno ali drugo stran, moraliteta vsake izbire pa je popolnoma predvidljiva.
Vsa dinamika moralnosti je razdeljena na štiri preproste dele, isto pa velja tudi za vse enote v igri. Določene označene odločitve te povedejo bližje določeni moralnosti, kar lahko sčasoma vodi v to, da se bo tvoj lik odločal kar v tvojem imenu glede na svojo pripadnost. Glede na pripadnost boš vzpodbujen k specializacijo v enote ene izmed štirih moralnih pripadnosti, kar je velik korak nazaj glede na široko dinamiko okoli enot iz prejšnji iger.
Čeprav se je poslovilo precej starih mehanik, kot so “jeza” in raznolike vrste artefaktov, je izbira klas ostala enaka kot poprej. Bojevnik vihti najbolj trdožive bojevnike, čarodejka najmogočnejše coprnije, paladinka pa se lahko šopiri z največjim številom podanikov. Drevo talentov je zgolj eno in omogoča nadgrajevanje po želji, klasa določa zgolj določene spremembe v dialogu in začeten nabor sposobnosti in karakteristik. Vse smrdi po poenostavljenosti. Gre za trend modernega časa, kjer se razvijalci skušajo prilagoditi čim širšemu krogu priložnostnih igralcev, a pri tem zapostavijo vse, ki prisegajo na kompleksnost.
Prav žalosti me ves neizkoriščen potencial, ki sem ga opazil med igranjem. Največja žalost je nov bojni sistem, ki je zgolj bleda kopija starega. Bojišča so manjša, enote manj raznolike z manjšim naborom sposobnosti, umetna inteligenca pa še zmerom rada počne razne bedarije. Najhuje pa je, kakšna suhoparnost se najde, ko vržemo oči na število razpoložljivih enot.
Zame je bil najboljši del serije vedno odštekanost in zmožnost kombiniranja. Do Dark Side se je selekciji skupno pridružilo že več kot 100 raznolikih vojščakov raznih pripadnosti. Seveda je to privedlo do raznih kombinacij, ki so enostavno močnejše od vsega ostalega. Uravnovešenost nikoli ni bila popolna. A celoten sistem mi je vedno bil fantastičen.
S sabo je pripeljal nešteto možnosti svobode in nepredvidljivih kombinacij, saj so bili najboljši vojščaki pogosto številčno omejeni ali kako drugače nedosegljivi. King’s Bounty II je iz tega vidika… katastrofalen. Vsaka izmed štirih pripadnosti premore zgolj 6-10 vrst vojščakov in vsi so precej standardni in samoumevni. Groza. Najboljši aspekt franšize je bil reduciran na poenostavljeno selekcijo golih osnov, ki ni ne tič, ne miš.
Žal moram tako reči, da razvijalci svoje naloge niso opravili, kot bi morali. Želeli so popolno predelavo formule, dostavili pa poenostavljen RPG, ki ne doseže standardov prejšnjih iger, tudi, če pustimo na strani štorast nadzor s tipkovnico in miško, kar je absolutno nedopustno za včasih ekskluzivno PC franšizo.
Razsodba
(+) Lepši izgled kot poprej
(+) Govorna podpora glavnega dialoga
(+) Ravnovesje med enotami je boljši, možnost za “zlorabo” pa manj
(+/-) Stereotipska fantazijska RPG zgodba
(+/-) Poenostavljenost bo novincem všeč, veterane pa bo odvrnila
(-) Predelan sistem moralitete enot je en velik fuj
(-) Bojni sistem je naredil velik korak nazaj
(-) Absolutna abominacija nadzora z miško in tipkovnico
