Predstavljajte si strategijo, kjer maksimalno število enot ni omejeno in kjer spopadi lahko vsebujejo več kot 200 enot. Ob kateri dandanes popularne strategije Grey Goo, Starcraft 2 in Homeworld 2 izpadejo kot kakšna prvoaprilska šala. Zadnja odmevna strategija, ki je to poskusila, je bila Supreme Commander: Forged Alliance. Dandanes se uvršča med klasike – o tem priča tudi ocena 97% na steamu. Ker je izšla že “davnega” leta 2007, je počasi čas za vrednega naslednika.
Razvojna ekipa: Stardock & Oxide Games (USA)
Založnik: Stardock Entertainment
Spletna stran: https://www.ashesofthesingularity.com/
Steam: https://store.steampowered.com/app/228880/
Napovednik: https://www.youtube.com/watch?v=3TaQzLHVpqU
Operacijski sistemi: 64 bitni Windows 7, 8, 8.1, 10
Datum izida: 31.3.2016
Cena: 49.99€
Zvrst: Realno-časovna strategija
Video Pregled
Po korakih velikanov
Sedaj imamo tu Ashes of the Singularity. Pri njenem razvoju so sodelovali Stardock, veterani v žanru realno-časovnih strategij. Svoje prste so imeli vmes pri kar lepem številu strategij, najbolj odmevne pa so zagotovo Sins of the Solar Empire, Fallen Enchantress in Galactic Civilization 3. Lahko se pohvalijo s še kar nekaj drugimi in skoraj vse veljajo za odlične igre, mnoge se uvrščajo tudi med klasike. Tokrat so sodelovali z razvojno ekipo Oxide Games, njihov produkt pa je zgoraj omenjena igra. Uspe zadostiti visokim pričakovanjem, ali bo potonila v pozabo, kot že toliko strategij pred njo? No, pa preverimo.
Kot ste verjetno že uganili, je Ashes of Singularity realno časovna strategija. Ker je ta žanr že nasičen, je težko uvesti kakšno večjo novost, jih pa uvede kar nekaj. Spopadi v tej igri so bolj taktični kot v večini drugih predstavnic zvrsti, saj je zaradi počasnosti (večine) enot potrebno misliti vnaprej, pomembno je tudi predvidevanje nasprotnika. Vse, nad čemer nimate pregleda, prekriva meglica. Nad njo lahko dobite vsaj nekaj pregleda z izgradnjo radarja. Le ta nato sovražne enote do določene razdalje označi na zemljevidu. Seveda ne boste vedeli, za katere enote točno gre, ampak le, da nekaj prihaja nad vas.
Ker se ves čas nekaj dogaja, igra ni najbolj primerna za začetnike žanra. Zaradi obsežnosti bitk in osvajanja točk ozemlja ni primerna za “počasne” igralce, saj vas v tem primeru nasprotnik hitro pusti za seboj. Ves čas je potrebno nadzorovati tudi porabo surovin, saj je njihovo skladiščenje omejeno, vse odvečne pa gredo v nič. Nikakor jih ni priporočljivo imeti “na nuli”, saj se v tem primeru vse gradi zelo počasi. Po končani bitki se nam statistika pridobljenih, porabljenih in zavrženih surovin izpiše tudi na zaslonu.
Človeštvo proti umetni inteligenci
Igra se odvija se v drugi polovici 22. stoletja. Ljudje so osvojili sposobnost prenašanja zavesti izven svojega telesa, vseeno pa ne morejo pozabiti na to, kar so (“War. War never changes”). Tokrat so nasprotnika izdelali sami. Haalee je umetna inteligenca, ki je nekako dobila zavest in začela zbirati armado isto-mislečih. Tako lahko izbirate med dvema frakcijama – “Post Human Coalition” in “Substrate”. Medtem, ko ljudje uporabljajo oklepne, bolj vzdržljive enote in staro-šolska strelna orožja, je umetna inteligenca bolj navezana na energijske ščite, prav tako tudi njena orožja delujejo na principu energije.
Na splošno sta obe frakciji raznoliki, tako po enotah, kot tudi po samem stilu igranja. Obema je skupno to, da njihove enote sestavljajo le lebdeča vozila in letala. No, različic teh je kar nekaj. Vse imajo bolj kot ne klasično vlogo (ostrostrelci, topništvo, anti-letalska obramba), izjema so le Dreadnought-i. To so večje pozne (late-game) enote, ki stanejo ogromno surovin, zato pa običajno zlahka pometejo z velikim številom navadnih enot. Seveda imajo (vsaj delno) določene vloge, so pa dosti bolj fleksibilni. Tako kot vsaka enota v igri imajo tudi šibke točke. Njihova največja slabost je, da so zelo počasni ter občutljivi na letalske napade, prav tako tudi na ostrostrelce.
Vsekakor ni priporočljivo imeti same “dobre” enote, temveč je sestavo vojske za uspešno vojskovanje potrebno prilagoditi glede na nasprotnikove sile. Navadno najbolje učinkuje vojska z določenim številom topovske hrane, da nasprotnik težje pride do vaših pomembnejših enot. Te navadno hitro podležejo strelom, zato jih je potrebno zaščititi.
Zmago lahko dosežete na dva različna načina. Eden je seveda eliminacija vseh nasprotnikov, obstaja pa tudi “ekonomska” zmaga. Za to je potrebno držati v rokah generatorje Turiniuma, ki so razporejeni tekom mape. Če jih nadzorujete več kot nasprotnik, vam zbirajo Turinium. Ko ga zberete dovolj, zmagate, ne glede na vse ostalo. Ne glede na to, kako želite zmagati, je najprej potrebno povečati velikost lastnih sil. Tako je najprej potrebno zbrati surovine – dve primarni (kovino in radiacijo) in quanto, ki se uporablja za nadgradnjo enot ter njihovega števila. Uporablja pa se tudi za posebne sposobnosti. Te služijo različnim namenom, z vsako uporabo pa se njihova cena poveča. Tako morate redno povečevati tudi proizvodnjo quante, saj jih drugače kmalu ne boste mogli več uporabljati.
Epska kampanja? No, niti ne
Kampanja šteje dobrih enajst misij, od teh so tri opcijske. Ni nek presežek, saj je v prvi vrsti nekakšen uvodnik, ki igralca seznani z mehanikami igre. Vseeno je ne gre jemati z levo roko. Drugače boste kar hitro spoznali, da je skriptirana (vsaj v kampanji) umetna pamet dostojen nasprotnik. Tudi sam sem jo na začetku podcenjeval, saj sem mnenje razvijalcev, ki trdijo, da je sposobna premagati 90% igralcev, vzel z rezervo. Tako sem začel na težki težavnosti… in bil v prvem poizkusu razbit na prafaktorje, zato lahko osebno potrdim, da trditve razvijalcev držijo kot pribite.
Umetna pamet si svoj naziv več kot zasluži. Je kot bakterija in se zna prilagoditi vsem okoliščinam. Seveda sem takoj prestavil na srednjo težavnost, sem pa tudi tam imel občasno težave. Sčasoma sem se sicer na igro navadil, tako da sem večino misij končal v prvem ali drugem poskusu. Na težjih težavnostih začne AI malo goljufati (hitrejša gradnja, več zdravja), nikoli pa, za razliko od nekaterih drugih strategij, ne vidi cele mape ali pa povzroča večje poškodbe. Tudi ostale spremembe so očitne le na najtežjih težavnostih, na najtežji pa je en nasprotnik zmožen premagati tudi do pet igralcev.
Tudi večigralski način ni slab. V njem se lahko pomerite z drugimi igralci, ti pa zagotovo igrajo drugače od umetne inteligence. Ni važno, kako dovršena je umetna inteligenca, še vedno ne more misliti kot človek. Seveda pa igralci delajo tudi večje napake. Tako na primer ne morejo imeti nadzora nad celotnim zemljevidom ves čas, tako da lahko izvedete diverzijo in nato nasprotnika udarite na drugi strani.
Michael Bayu v ponos
Ob najvišjih nastavitvah in DX12 (za to potrebujete Windows 10) Ashes of the Singularity izgleda naravnost fantastično. Čeprav je teren bolj osnoven in ne-raznolik, boste ob vseh učinkih gledali skorajda filmske bitke. Sami projektili izgledajo izjemno, zaradi raznolikosti pa je nebo polno različnih barv. To je vidno predvsem v večjih bojih, ko projektili letijo vsepovsod. Slednje s sabo seveda potegne potrebo po zmogljivejšem računalniku, saj je igra na najvišjih nastavitvah sistemsko izjemno požrešna, sploh iz grafične kartice zna iztisniti še zadnje drobce zmogljivosti. Težav z njo sicer ne boste imeli, tudi če je vaš računalnik manj zmogljiv. Seveda bo v tem primeru za gladko delovanje grafične nastavitve potrebno prilagoditi. Sam sem igro igral na grafični kartici GTX 970 in (presentljivo) dvojedrnem procesorju Intel Pentium G3258, navitem na 4.5 GHz. Brez težav mi je delovala na visokih nastavitvah, čeprav uradno za igranje potrebujete vsaj štirijedrni procesor.
Zvočna podlaga je všečna, prav tako tudi govor, v redkih trenutkih, ko je prisoten. Dobri so tudi zvočni učinki, ki jih boste poslušali ob vsakem spopadu. Nekako me spominjajo na Star Wars, sploh pri nečloveški frakciji, saj ta uporablja energijska orožja.
