Razhod med mnenji igralcev in spletnimi stranmi, ki se bavijo z opisovanjem iger je včasih naravnost gromozanski. Vsake toliko se namreč pojavi naslov, ki je še pred svojim izidom dobesedno spljuvan iz strani igralcev, to poniževanje pa se nato nadaljuje tudi na spletno stran Metacritic, kjer veliko igralcev podeljuje ocene 0 ali 1, pa čeprav igre sploh nikoli niso zagnali. Za njihovo slabo mnenje je dovolj že vpogled v kakšen napovednik, ki jim ni bil po godu zaradi vsebine ali pa igralnega lika in že iz vseh smeri dežujejo negativne kritike.
Nazadnje se je nekaj takšnega zgodilo pri igri The Last of Us Part 2, ki sem ji sam pred izidom podelil visoko oceno in nato sem presenečeno gledal, kako so igralci naslov dobesedno raztrgali in ga označili za nekaj najslabšega, kar se je zgodilo v zgodovini iger. Zdaj se podobno dogaja za Forspoken, ki te dni na Metacriticu nosi porazno oceno 3,6, a tokrat sem se v igranje spravil šele po temu, ko je igra bila že kakšen dan ali dva zunaj.
Zaradi vseh slabih besed sem pričakoval naravnost katastrofalno igro, a to ni povsem držalo. Forspoken namreč drži svoj delež večjih in manjših problemov, a na koncu je tole izkušnja, ki je mestoma vseeno zabavna in če bi se kje prodajala s poštenim popustom, bi jo za igranje nedvomno priporočil.
Razvojna ekipa: Luminous Productions
Založnik: Square Enix
Platforme: PC, PS5
Datum izida: 24. januar 2023
Cena: 79,99 € (Steam), 64,39 € (PS5)
Igrano na: PC
Igro nam je prijazno dostavil zastopnik CD Media.
VIDEO RECENZIJA
V nasprotju z napovedniki, se naša zgodba ne začne sredi neke fantazijske dežele, polne nadnaravnih bitij in bizarnih civilizacij, ampak sredi sivega New Yorka. Naša glavna junakinja Frey se je zapletla v nove težave, ki so jo pripeljale pred roko pravice in za las se izogne zaporu. Zunaj sodne dvorane jo sicer ne čaka kakšno res boljše življenje, saj ji je za petami neka tolpa nebodijihtreba, ki jim je Frey dolžna denar, a v zadnjem trenutku jim pobegne in se zateče v svoje žalostno, zapuščeno stanovanje, kjer ji družbo dela samo njen mačkon Homer.
Situacija sicer ni brezupna, saj si je punca vmes, preko drznih ropov, nabrala dovolj bankovcev za sveže novo življenje, a na žalost jo prej omenjena tolpa izsledi in ji kar zažge stanovanje. Frey pograbi mačka in pobegne ognjenim zubljem, vendar pa je v nič šla tudi cela oskrba denarja. Obupana Frey Homerja preda v skrb sodnici s toplim srcem, sama pa povsem izgubljeno tava naokoli, dokler ne naleti na čarobno zapestnico, ki jo preko čarobnega portala preseli v čarobno deželo Athia.
Tu se začne tista prava zgodba. Ne traja dolgo, da Frey ugotovi, da ji je nenačrtovana selitev podala čarobne moči, za povrh pa se iz roke ne more znebiti zapestnice, ki govori s ciničnim angleškim naglasom. Pot nas nato pelje do prve vasice, kjer dobimo glavni zaplet: deželo pesti čudna megla, ki se je pojavila ob dogodku The Break, nekdanji štirje ščitniki prebivalcev pa so zdaj postali zlobni in samo enkrat lahko ugibate, na katera pleča je zdaj padla rešitev tega gromozanskega problema.
Ena največjih kritik pri Forspokenu iz strani igralcev se tiče dialoga in ta mestoma izpade res cringe, a je hkrati daleč od tega, da bi bil tako slab, da bi te to odvrnilo od igranja. Frey sicer vse prerada kolne in v nekaterih scenah se čuti tisti cinični humor, ki je postal tako prepoznaven iz raznih Marvel filmov in serij. Vendar pa ima Frey tudi dobre lastnosti in čeprav najprej misli samo nase, sčasoma začne razvijati svojo osebnost, ki postaja dorasla velikemu izzivu.
Med igranjem boste naleteli tudi na nekaj drugih oseb, ki prav tako kažejo potencial za zanimive podzgodbe. Eden bolj zanimiv na začetku je možakar Robian Keen, ki je bil nekdaj velik bojevnik, za katerega se je verjelo, da je že dolgo časa mrtev, a mi ga najdemo živega, čeprav mu je prebivanje sredi megle povsem zmedlo um. Potem je tu lokalna kovačinja, ki dejansko nosi slovenski priimek Kladivo, po novem pa je zamenjala poklic za knjižničarko.
Te osebe spoznamo skozi prečesavanje večjega mesta Cipal, kjer se prebivalci skrivajo za zidovi in te redko kdaj zapustijo. Mesto je sicer dokaj živo: prebivalci se sprehajajo naokoli, ulice so razdeljene na bogatejši in revnejši sloj, mestna gostilna ponuja kakšno priročno krepitev s pijačo in lokalni bard vsake toliko za nas pripravi kakšno novo pesem. Vendar pa vse skupaj deluje dokaj statično, saj nimamo občutka, da ti ljudje niso samo lutke, ki so tam samo zato, da se nekaj premika. Med igranjem ne boste naleteli na kakšne nepredvidljive ali naključne dogodke in edini pravi dialogi so vnaprej režirani, pospremi pa jih nenavadno dolg premor v dialog, kjer celotna slika potemni in nato pokaže novo sceno. V bistvu se te potemnitve dogajajo tudi pri nekaterih dejanjih kot je denimo pri božanju mačk ali hranjenju ovac, zaradi česar te igra vedno znova potegne iz dogajanja, saj mora v ozadju pripraviti novo sceno, to pa ne sodi v ustvarjanje občutka živega, organskega sveta.
Začetek igre je hudo počasen in sprehajanja po Cipalu je čisto preveč – še posebej če bi radi rešili stranske naloge, ki so tukaj samo bolj opravki: hranjenje ovac sem že omenil, včasih pa vas bo kje pričakal maček, ki ga je treba zasledovati do zaklada. Kakšna stranska naloga je v bistvu samo pogovarjanje z določeno osebo, ki pri dialogih ne ponuja neke prave izbire vrstic.
Tista prava zabava se začne šele takrat, ko Cipal zapustimo in igra nam razkrije dokaj ogromno mapo, ki je majhna samo če jo primerjamo s kakšnim gorotasom tipa Assassin’s Creed Valhalla. Naš prvi večji objektiv je poraz enega od štirih bivših zaščitnikov, a do tam vas ločijo kilometri, vmes pa vas čaka veliko raziskovanje rdečih pečin in zelenih dolin, zato je treba čimprej vzeti pot pod noge.
In raziskovanje je po vsej pušči Cipala pravi pridih svežega vetrca. Frey zna namreč res urno teči in preko tiščanja enega gumba ne bomo samo šprintali, ampak tudi izvajali napredne akrobatske poteze preskakovanja obzidij in kamnov, ki jim Forspoken reče “magic parkour”. Ta tek je nenormalno zabaven, saj je nadzor naravnost čudovit in možgane lahko vmes spustiš malce na pašo, Frey pa bo medtem izvajala spektakularne poteze, kot je preskakovanje celih kanjonov in plezanje po navpičnih stenah, vmes pa vas čaka cel kup salt. Sicer je kakšna pečina na začetku prestrma, tako da ni možno splezati kamorkoli, a to niti ne moti tako, saj so povsod na voljo bližnjice in nikjer ne naletimo na kakšno takšno prepreko, ki bi nam povsem odrezala napredovanje.
Med potjo do glavnega cilja vas čaka cel kup dodatnih opravil, saj je to igra v odprtem svetu in neke ikone je treba posejati na mapo. Med raziskovanjem boste denimo naleteli na posebne templje, ki vam dvignejo statistike ali pa točke razgleda, na katerih lahko zajamete fotografijo. Potem so tu graščine, polne sovražnikov, podzemni templji, ki na koncu vsebujejo šefa in skrinje, ki za odklep potrebujejo rešitev majhne uganke. Nekaj teh opravil lahko rešimo miroljubno, a za večino bo treba zavihteti naše posebne moči.
Bojevanje je tista druga velika prednost, ki jo ponudi Forspoken. Frey sicer med svojo avanturo, ki mi je vzela nekje 25 ur, ne dobi dostopa do kakšnih fizičnih sekir ali mečev, ampak sovražnike odpravlja preko magije. In ta je hudo zabavna in vizualno pravi spektakel. Da se pretepanja ne bom hitro naveličal mi je bilo jasno takoj, ko sem zapustil Cipal in naletel na hordo zombijev, ki sicer niso bili del neke naloge, a sem se vseeno spustil v njihovo uničevanje. Naenkrat imamo lahko opremljene tri uroke: standardni napad, malce večjo specialko, ki potrebuje čas za obnovo in tisto ultro, ki naredi na širokem področju masivno škodo. V eno roko sem si tako nasadil izstrelitev večjih eksplozivnih kamnov, v drugo pa gorečo mino in se spravil v katapultiranje zombijev po travniku. Frey je hitra kot strela in se praktično samodejno izogiba udarcem nasprotnika, na nas pa je, da smo ves čas gibčni in ob pravem trenutku sprožimo svoj napad.
Stvar je res nenormalno zabavna in zasvojljiva, a to je šele začetek, saj imamo odklenjeno samo eno drevo magije. S porazom vsakega od štirih šefov dobimo dostop do novega drevesa, ki ponudi spet čisto svoje uroke in na koncu imamo šole ognja, vode, zemlje in svetlobe. Med temi drevesi lahko zlahka kombiniramo kar med igranjem in prava izbira magije na pravem mestu lahko za sabo pusti uničujoče posledice, to kombiniranje pa je včasih potrebno za kakšne nasprotnike, ki so na določeno drevo veščin bolj odporni kot na drugega.
Od pretepanja in drugih izzivov dobivamo izkušenjske točke, te pa lahko nato vlagamo v močnejše izvedenke obstoječih magičnih izstrelkov, sovražniki pa za sabo pustijo tudi surovine, ki jih lahko vložimo v izboljšanje netipične opreme. Frey za zaščito ne uporablja nekih oklepov, ampak se zanaša na plašče in ogrlice, statistike pa si lahko dvigne tudi od unikatno pobarvanih nohtov.
Moram priznati, da sem bil zaradi vsega tega v prvi polovici igranja navdušen, a nato so se nad mano zgrnili temni oblaki. Dostop do novih magičnih vej bi morali dobiti prej, saj praktično tretjino igranja preživimo samo v eni šoli. Po porazu prvega šefa denimo dobimo dostop do ziplina, ki nam omogoči dostop do prej neosvojljiv višav, kar bi po mojem mnenju morali dobiti veliko prej, zadnjo šolo urokov pa dobimo tik pred finalnim šefom.
Prav tako se stranska opravila začno močno ponavljati in v drugi polovici igre se mi jih preprosto ni dalo več opravljati, ampak sem samo še brzel do naslednjega šefa. Za kaj takega sem si vseeno nabral dovolj izkušenj, igra pa niti ni res težavna, saj se Frey skoraj sama izmika napadom, tako da kakšne večje nevarnosti do smrti nikoli ni bilo. Hudo mi je začel najedati tudi uporabniški vmesnik, ki je povsem zmeden in v njem sem preživel preveč časa samo zato, da bi skušal iz njega razvozlati nek smisel.
Revna stranska vsebina v odprtih svetovih ni nič novega, ampak Forspoken nenazadnje že samo na PC-ju zahteva 80 €, te cene pa nikakor ne upraviči. Za tak izdatek pričakujem bolj napredno formulo odprtega sveta, ki bi jo morala spremljati fantastična grafična podoba, ki je še en trn v peti te igre.
Na PC-ju za igranje nikakor nisem mogel najti neke udobne nastavitve za igranje pri ločljivosti 1440p. Moj računalnik sestavlja procesor Ryzen 3600 in grafična kartica RTX 3070, temu pa družbo dela 24 GB sistemskega pomnilnika. Ni ravno najnovejša mašina, a vseeno sem od optimizacije pričakoval več. Če sem karkoli spravil na stopnjo High ali pa vključil kakšno ray tracing pritiklino, sem gledal diapozitive. Na koncu sem samo označil nastavitev “Standard”, ki mi je dala v odprtem svetu 60 sličic na sekundo, a z rednimi padci navzdol, še posebej če se je v sceni pojavil kakšen bolj napredno izrisan sovrag. A tudi če sem dal vse nastavitve na maksimalno stopnjo, sem gledal v mestoma katastrofalno blede teksture, ki so videti, kot da se sploh niso pravilno naložile.
Forspoken bi na koncu označil za dokaj povprečen naslov, ki pri sebi še vedno skriva ogromno neizkoriščenega potenciala, ni pa to takšna katastrofa, ki mi jo je želel prodati internet. Če cena pade nekje za 50 % in Square Enix popravi optimizacijo in nemara izda bolj raznovrsten DLC, potem bo bil to nakup, ki ga definitivno priporočam, a za zdaj naj prste noter pomočijo samo tisti bolj premožni, ki si v PC-ju lastijo najnovejše grafične kartice RTX 4090.
