Ko priznani studio tipa Naughty Dog, Valve ali Obsidian napove nov projekt, si skoraj lahko prepričan, da boš prejel nek dober izdelek, ki bo pri izidu požel visoke ocene. Ta teza pa ne velja za razvijalce, ki so bodisi nedokazani ali pa imajo v svojem življenjepisu zapisane igre, ki so bodisi samo povprečne ali pa morda celo zanič.
Ravno zaradi tega je marsikdo dvomil v uspeh igre Hogwarts Legacy, ki je bil zaupan v roke studia Avalanche Software, ki ima sicer bogato zgodovino, a je do sedaj izdal samo povprečne naslove, ki so bile izdane po Disneyjevih licencah. Kaj je torej obsedlo založnika Warner Bros., da je razvoj naslova, ki se dogaja v bogatem vesolju Harryja Potterja, predal nekomu, ki še nikoli prej ni delal na tako ogromnem projektu?
Odgovor je očitno talent in neizkoriščen potencial, ki je dolgo ždel v vrstah tega razvijalca in je zdaj v maniri hipogrifa končno na široko raztegnil svoja krila. Hogwarts Legacy je namreč naravnost odličen naslov, ki se bo letos zagotovo potegoval za cenjeni naziv igre leta, Warner Bros. pa bi bil pameten, če bi kovače izkušnje preselil na čelo svoje filmske divizije, ki bi kovala nadaljnje izkušnje znotraj sveta Hogwarts Legacy.
VIDEO RECENZIJA
Razvojna ekipa: Avalanche Software
Založnik: Warner Bros.
Platforme: PC, PS5, XSX, PS4, XO, NS
Nakup: 59,99 € Steam; 68,99 € PS5, XSX
Datum izida: 10. februar 2023
Igrano na: PC
Ključ do igre nam je priskrbel uvoznik CD Media.
Ob preigravanju tega naslova sem večkrat dobil tiste občutke, ki sem jih zabeležil davno nazaj med preigravanjem igre Knights of the Old Republic. Tako kot se je BioWare takrat odločil ustvariti igro znotraj bogatega štorijalnega izročila Vojna zvezd, le da se ta odvija tisoče let pred tistimi dogodki, ki jih je zabeležil Luke Skywalker, je Avalanche dogodivščine magičnega sveta Bradavičarke postavil stoletja preden je v ta svet zataval Harry Potter in s sabo potegnil še Rona, Hermiono, Mrlakensteina in Dumbeldorja.
Čaka vas tako povsem frišna avantura, le da so temelji sveta enaki. Svoje potovanje začnemo z ustvaritvijo svežega lika, ki mu nadanemo spol, frizuro in mu oblikujemo druge pritikline, le da mu ne moremo natakniti brade, saj navsezadnje igramo frišnega študenta Bradavičarke, ki mu kocine še niso začele poganjati.
Uvod nas posede v kočijo s profesorjem Figom in par med plovbo z zračno kočijo začne razpredati o vseh obveznostih, ki jih bo moral prevzeti vaš lik, nakar nas nenadoma napade zmaj, ki našemu spokojnemu potovanju naredi konec. Strmoglavimo na tla, nakar v družbi s profesorjem spoznamo naš unikatni talent, preko katerega lahko zaznamo sledi davno pozabljene magije. Pot nas nato vodi v trezor goblinov, tam pa naletimo na dežurnega zlobca: goblina Ranroka, ki ni preveč vesel našega obiska njegovega trezorja, iz katerega smo mu za povrh odtujili dragoceni predmet. Zlobcu komajda pobegnemo in tako končno prispemo na Bradavičarko, v glavi pa nam roji cel kup vprašanj in bolj malo odgovorov. Zmeden je tudi profesor Fig, ki bo poskušal pojasniti nastalo zmedo, a to bo zahtevalo svoj čas, izobrazba pa medtem ne bo čakala.
Po dokaj dolgem uvodu se nato končno začne naše življenje bodočega študenta Bradavičarke, ki pa ga je treba najprej opremiti s čarobno paličico, šele nato pa se lahko udeležimo svojega prvega predavanja. Na tem mestu se igra končno malce odpre in prepuščeno nam je prosto raziskovanje Bradavičarke, ki je poustvarjena naravnost čudovito.
Sam se sicer ne smatram za nekega resnega oboževalca izročila Harryja Potterja, saj sem pogledal samo sedmerico filmov, vendar je tudi meni bilo že takoj na začetku več kot jasna ogromna ljubezen in pozornost do podrobnosti, ki jih je Avalance vložil v ustvarjanje takšnega sveta in brez kakšnih zadržkov lahko tule zapišem, da bo Hogwarts Legacy zagotovo izpolnil sanje dolgoletnih Potter odvisnikov.
Bradavičarka namreč zares deluje magično. Sestavljena je iz večih predelov, med katerimi prehajamo brez nalagalnih zaslonov, praktično vsak kotiček stopenj pa skriva v sebi neko podrobnost. Med sprehajanjem lahko gledate v premikajoče se slike, tam v kotu po zraku plavajo instrumenti, na katere gode nevidni orkester, po zraku letajo knjige, pred predavalnicami pa se pogovarjajo študentje, ki se radi potožijo glede predavanj. Tudi vi ste neločljiv del te celote, čeprav ste malce posebni, saj ste v šolanje stopili kot petošolec, zato morate nadoknaditi marsikaj zamujenega. Kljub temu da ste fazan, pa se lahko na začetku še vedno sami odločite za pripadnost domovom Gryfondom, Pihpuff, Drznvraan ali pa vedno zlobnemu Spolzgradu. Začetna izbira sicer ni takšna, da bi pomembno vplivala na nadaljnji potek zgodbe, a vsake toliko v dialogih naletimo na referenco, ki se tiče vaše pripadnosti.
Na začetku boste večino časa prebili izključno znotraj Bradavičarke, saj se bo tam odvila večina vaše izobrazbe. Obiskovati bo treba različna predavanja, kot je zeliščarstvo, astrologija ali obramba pred temnimi silami, vsak od teh razredov pa vas bo na koncu naučil unikaten urok, ki ga boste v svojo knjižnico prenesli preko preproste mini igrice. Sčasoma se bodo začele odklepati tudi stranske naloge, ki vas bodo poslale tudi izven meja vaše šole in vse te lokacije bodo znane privržencem Harryja Potterja.
Pot vas bo tako kmalu zanesla tudi v Prečno ulico, kjer bo treba pridobiti svojo prvo palico, tam pa vas čaka še cel kup drugih trgovin, ki bodo pri vaši avanturi igrale pomembno vlogo. Pametno je denimo obiskati prodajalno semen, saj si boste lahko nabavili potrebne zaloge za rast svojih rastlin, ki jih lahko nato uporabite za izdelavo takšnih in drugačnih napojev. Nič od tega pa ne bo zastonj, zato bo treba pridno opravljati glavne in stranske naloge, te pa vas bodo poslale v raziskovanje dokaj široke mape, med svojimi avanturami pa boste nabrali cel kup opreme, ki jo boste nato lahko zamenjali za zlatnike.
Znak dobrega RPG-ja so vedno stranske misije, saj nam to pove, koliko truda je razvijalec vložil v vsak aspekt izkušnje. Hogwarts Legacy nam postreže s kar lepim seznamom stranskih opravil in najbolj pomembne so tiste, ki nam jih ponudijo vedno pomoči potrebni prebivalci. Vse med njimi niso briljantne, a večina jih ponudi dovolj zanimive vsebine, da se ne počutimo, kot da samo čistimo ikone iz mape. Nekatere nas pošljejo v čiščenje sovražnih utrdb, druge pa nas pošljejo na sled koga od bližnjih. Tem nalogam je skupno to, da vsaka od njih vsebuje vsaj nek manjši zaplet ali presenečenje, zaradi česar se nalogo splača opraviti. Te naloge nam nato dostavijo izkušnje, ki nam dvigajo stopnjo ali pa kakšen košček opreme kot je nov plašč, očala, kapa ali šal. To opremo lahko nato dodatno še nadgrajujemo ali pa ji spreminjamo vizualni stil, prav pride pa tudi za služenje zlatnikov.
Mapa je ogromna in okolica je ravno tako podrobna kot Bradavičarka. Poleg glavnih in stranskih misij je tule še cel kup dodatnih opravkov, ki so tipični za igre v odprtem svetu. Čaka vas denimo cel kup izzivov, ki jih je po svetu postavil čarovnik Merlin, to pa so v bistvu manjše uganke, ki vas nadgradijo z izkušnjami. Potem so tu manjše temnice, ki so včasih preveč preproste ali pa mini nalogice, tipa sledenje metuljev do zaklada. Potovanje ne bo vedno varno, saj svetu Bradavičarke grozijo goblini in temni čarovniki, a te boste odpravili s pridnim mahanjem čarobne paličice.
Boj je preprosto odličen in res sem bil presenečen nad njegovo enostavnostjo in hkrati globino. Vaše naučene uroke lahko namestimo preko bližnjic, ki jih lahko razdelimo na več kategorij. Ko se enkrat srečamo s sovragom lahko vanj zalučamo najprej preproste izstrelke iz paličice, ki jih nato podkrepimo z uroki, ki so nam dobro znani iz knjig. Prisotni so vsi stari favoriti kot je denimo Expelliarmus, ki sovraga razoroži, Leviosa, ki ga za nekaj časa dvigne v zrak ali Incendio, ki ga zažge. Na nas je, da te uroke čimbolj učinkovito izrabimo in na bojišču se zaradi vsega čaranja včasih naredi cel kaos. Sovražna telesca letijo na vse strani, pametno pa se je naučiti kakšne kombinacije. Osebno sem najraje nasprotnika dvignil v zrak, ga zažgal in nato za dobro mero še zalučal v bližnjo steno. Nekateri grdavži se med borbo zaščitijo s svojim urokom, ki, glede na svojo barvo, vsebuje svojo ranljivost, kakšni troli pa se bolj malo požvižgajo na naše poskuse lebdenja. Tudi sami moramo biti ves čas mobilni in se izmikati napadom ali pa v pravem trenutku dvigniti svoj ščit.
Kar me je pri Hogwarts Legacy morda najbolj presenetilo je neprestano dostavljanje svežih izkušenj. Najprej se denimo po svetu premikamo peš ali s pomočjo teleportacije, nakar nas igra preseneti in nam v roko porine lebdečo metlo, ki vsebuje čisto posebne dirkalne podnaloge. Nakar dobimo dostop do prav posebne sobe, kjer lahko sami nameščamo pohištvo in mize za izboljšavo napojev tudi nadgrajujemo. Nakar nas znova preseneti z lovljenjem raznih živali, ki jih nato lahko preselimo v svoj lastni živalski vrt, tam pa jih lahko božamo in hranimo, kar nam da posebne dobrine za nadgrajevanje opreme, zbirko živali pa nato lahko dopolnjujemo kot v nekem Pokemonu.
Igra sicer ni brez napak. Kot je to zdaj že v navadi sem imel nekaj težav z optimizacijo, ki je spominjala na tiste iz igre The Callisto Protocol. Težave zaradi senčilnikov so pri nekaterih scenah pripeljale do grdega zatikanja in čeprav mi je razvijalec obljubil, da bo to na PC-ju popravil preko posodobitve še pred uradnim izidom, so bile težave še vedno prisotne. Grafično je sicer zadeva povsem zadovoljiva, izkušnjo pa podpre tudi dobra glasbena spremljava, ki je sorodna tisti iz filmov, le da gre tule svojo pot.
Potem so tule manjši minuski. Med igranjem denimo naberemo toliko urokov, da jih moramo združevati v podkategorije bližnjic, preklapljanje med temi sredi boja pa zna biti nerodno. Tule bi razvijalec lahko med preklopom zamrznil ali upočasnil čas, saj včasih preprosto ne veš, kje točno se skriva kakšen urok. Tudi stranskih opravil zna biti na trenutek malce preveč, še posebej kar se tiče tisti Merlinovih ugank. Te sicer niso nujne za kljukanje, a samo preko njih si lahko odklenemo večji nahrbtnik za nošnjo okoli nabrane opreme.
Skupno gledano pa je Hogwarts Legacy obvezen obrok za vsakega navdušenca nad Harryjem Potterjem. Svet je tako magičen in izpopolnjen, da se zdi, kot da je nekdo naravnost preslikal podobe neke neizdane Potterjeve knjige in iz njih naredil igralno verzijo, ki je skozi celotno igralno izkušnjo zabavna in nikoli ne neha presenečati. Upal bi si trditi, da bo Avalanche preko tega naslova postal novi rock zvezdnik igričarske industrije, ki ima pred sabo svetlo prihodnost.
